SSO in SKGZ pisala italijanskemu predsedniku Sergiu Mattarelli

V zvezi z zaskrbljujočimi izjavami, ki so bile podane na spominski slovesnosti pri bazovskem šohtu s strani vidnih evropskih in italijanskih politikov, sta predsednika krovnih organizacij Walter Bandelj (SSO) in Rudi Pavšič (SKGZ) pisala italijanskemu predsedniku Sergiu Mattarelli.

V nadaljevanju pismo objavljamo v celoti.

Spoštovani gospod predsednik,

v imenu slovenske narodne skupnosti  v Italiji se obračava na Vas, da bi Vam izrazila začudenje in globoko skrb v zvezi s tonom izrečenih besed med proslavljanjem dneva spomina.

Še nikoli ni bila vsebina uradnih nagovorov predstavnikov najvišjih krajevnih in državnih oblasti tako enosmerna, brez najmanjše omembe celotnega dogajanja, ki ga ne naključno navaja 1. člen zakona št. 92 z dne 30. marca 2004, s katerim je bilo praviloma uvedeno to proslavljanje in »določa kot dan spomina 10. februar, zato da se ohranja in obnavlja spomin na tragedije Italijanov in vseh žrtev fojb, izselitev prebivalcev iz rodne Istre, Reke in Dalmacije po drugi svetovni vojni«, kot »najbolj zapletena zadeva vzhodne meje«. Prav o tej zapleteni zadevi ni bilo sledu v številnih uradnih posegih, v katerih se je raje z efektnimi stavki pokazalo s prstom samo na enega krivca tako za predvojna, med in povojna dejanja ter se je zamolčalo sramoto fašizma.

Ta pristop gre v povsem nasprotno smer od tiste, ki so jo začrtali predsedniki treh držav Italije, Slovenije in Hrvaške na zgodovinskem srečanju ob koncertu miru v Trstu julija 2010, ko so se dogovorili, naj postane zavest o tragedijah, ki so jih doživeli prebivalci teh krajev, del skupne dediščine vseh nas: nič več vojn, nasilja, temveč vzajemno spoštovanje raznolikosti, spoštovanje tragedij in spoštovanje zgodovinske resnice, ki je ne bi smeli potvarjati in izkoriščati v politične namene.

V tem smislu bi radi opozorili na zelo dragoceno delo, ki ga je opravila mešana italijansko-slovenska zgodovinsko-kulturna komisija, ki sta jo ustanovili zunanji ministrstvi Republike Italije in Slovenije z namenom, da izvede obsežno raziskavo in prouči dogajanje z vseh pomembnih vidikov v zgodovini kulturnih in političnih bilateralnih odnosov.

Zgoraj omenjena komisija, ki jo je ob sopredsednikih sestavljalo še šest članov za vsako državo, si je zadala kot cilj pripravo končnega poročila za obe vladi. Naj navedemo samo imena italijanskih članov: prof. Sergio Bartole (sopredsednik), prof. Fulvio Tomizza, sen. Lucio Toth, prof. Fulvio Salimbeni, prof. Elio Apih, prof. Paola Pagnini, prof. Angelo Ara, potem še prof. Giorgio Conetti, prof. Marina Cattaruzza in prof. Raoul Pupo. Gre za samo zveneča imena, ki ne dopuščajo sumom ali dvomov v nepristranskost mnenj.

Prav to težko in zahtevno delo, ki so ga dolga leta opravljali tile zgodovinarji, bi moralo biti podlaga za vsakršno mnenje in poseg o številnih tragedijah teh krajev, vključno z dramo eksodusa in fojb, ki nikakor ne sme biti pozabljena, ne zmanjšana, še manj pa izkoriščena.

Slovenska narodna skupnost v Furlaniji Julijske krajini že vrsto let sodeluje z ezulskim združenje ANVGD, izhajajoč iz predpostavke vzajemnega spoštovanja pretrpelih krivic in nasilja vsak na svoji strani. Ravno to spoštovanje je omogočilo, da je duh medetničnega sobivanja in čezmejnega sodelovanja postal dediščina vseh nas, in prevetrilo različne duše tega pluralnega in večkulturnega območja. Toliko bolj velja to za obe manjšini, italijansko v Istri in slovensko v Italiji, ki predstavljata idealno povezavo teh krajev.

Zato so nas prizadele in užalostile besede, ki nimajo veliko opraviti s spravo in spoštovanjem spomina, saj je splošno znano, da med žrtvami fojb niso bili samo Italijani, ampak je bilo tudi več Slovencev in Hrvatov. Zato tudi ob priložnostih, kot je bila ta, pričakujemo večjo občutljivost, zato da se ne izniči pomembno delo vseh tistih, ki so si več desetletij prizadevali zaceliti globoke rane, ki jih je zgodovina povzročila ljudem na teh mejnih območjih.

S spoštovanjem,

Walter BandeljPredsednik SSO

Rudi Pavšič – Predsednik SKGZ

SSO in SKGZ pisala predsedniku Dežele FJk v zvezi z zastopstvom v parlamentu

Predsednika dveh krovnih organizacij Walter Bandelj (SSO) in Rudi Pavšič (SKGZ) sta naslovila pismo deželnemu predsedniku Massimilianu Fedrigi, v katerem ga spodbujata naj poseže v korist zajamčenemu zastopstvu. V pismu izražata pričakovanje, da bo predsednik Fedriga z razumevanjem in konkretno pomagal v prizadevanju za dosego zajamčenega mesta slovenskega predstavnika v obeh vejah italijanskega parlamenta.

Predsednika Bandelj in Pavšič v pismu spominjata, da poteka v tem času v senatu razprava o zakonskem predlogu o spremembi 56., 57. in 58. člena italijanske ustave, to je členov, ki zadevajo zmanjšanje števila senatorjev in poslancev, kar bo še bolj otežkočilo nadaljnjo prisotnost slovenskih predstavnikov v rimskem parlamentu. K zakonskemu predlogu so potrebne določene spremembe. O tem so že bili predlagani določeni amandmaji, ki zadevajo zvišanje števila senatorjev in poslancev v deželi FJK, od katerih naj bi bil eden v vsaki veji parlamenta izraz slovenske narodne skupnosti, kot je omenjeno v samem zaščitnem zakonu.

Pri tem opozarjata deželnega predsednika, da se je večkrat izrekel v podporo slovenski prisotnosti v rimskem parlamentu, ne nazadnje med  uradnim obiskom v Ljubljani pri slovenskem zunanjem ministru Miru Cerarju in pri predsedniku države Borutu Pahorju. “Zaradi tega se obračamo do Vas, da v svojstvu predsednika Dežele FJK, ki ima svojo specifičnost tudi zaradi prisotnosti naše narodne skupnosti, postorite potrebne posege v Rimu. Prepričana sva, da bo Vaša intervencija pozitivno vplivala na odločitve pri sprejemanju ustavnega zakonskega predloga”, je že zapisano v pismu SSO in SKGZ.

Skupno pismo krovnih organizacij se zaključuje s prepričanjem, da bo ugodna rešitev in ustavno jamstvo za stabilno prisotnost Slovenca v obeh vejah parlamenta pomenilo nadgradnjo zdajšnjega odnosa države in dežele do naše narodne skupnosti ter obenem okrepilo bilateralne odnose med Slovenijo in Italijo in še posebej z Deželo Furlanijo Julijsko kajino.

V občini Prapotno raste skrb za slovenski jezik

Županja Forti sprejela delegacijo SSO

Uporaba slovenskega jezika, ovrednotenje krajevnih uprav in dvojezični pouk so bile teme, o katerih je včeraj tekla beseda na občini Prapotno. Predsednik Sveta slovenskih organizacij se je namreč srečal s tamkajšnjo županijo Marioclaro Forti in jo seznanil z nameni in delovanjem krovne organizacije, ki vključuje tudi sodelovanje z občinskimi upravami vključenimi v seznam 32 občin, kjer se izvaja zaščitni zakon 38/2001.

Srečanja v občinski hiši v Prapotnem so se udeležili še videmski člani izvršnega odbora SSO Ezio Gosgnach in Luciano Lister ter član nadzornega odbora Michele Coren. Prisotna sta bila tudi odgovorna za videmski in goriški urad SSO Susanna Scuderin in Julijan Čavdek.

Županja Forti je predstavnikom SSO predstavila občino, ki je trenutno sklenila pogodbo za dvojezčno okence z občino Špeter in bo imela nekajkrat na teden na razpolago osebo z znanjem slovenščine. V kratkem bodo po občinskem teritoriju postavili tudi dvojezične table.

Zelo pozitivno gledajo na sodelovanje z občinami s slovenske strani meje, v prvi vrsti s Kanalom in občino Brda, v kateri si prizadevajo za vključitev v seznam Unesco. Pohvale je bil s strani županje deležen štirinajstdnevnik Dom, ki redno poroča o dogajanju v beneških občinah.

Posebno poglavje je bilo šolstvo. Osnovna šola v Prapotnem ima dober vpis, kar je za občinsko upravo izreden uspeh, saj je bila pred leti na robu zaprtja. Učenci se učijo tudi slovenščine, vendar je za županjo Fortijevo premalo ur namenjenih slovenskemu jeziku. V tem smislu je bilo ugotovljeno, da bi bilo potrebno zahtvati izvajanje 12. člena zaščitnega zakona, ki predvideva kurikularno učenje slovenščine na teritoriju, kjer v videmski pokrajini živi slovenska narodna skupnost.

Srečanje se je zaključilo z obojestransko obvezo po tesnejšem sodelovanju.

Tiskovni urad SSO

Kam in kako naprej?

SSO, Gorica / Posvet z dr. Saro Brezigar o stanju naše narodne skupnosti v Italiji.

Jedro slovenske narodne skupnosti v Italiji se nezadržno krči. Katera je najboljša strategija, da ga ohranimo in okrepimo? Da bi subjekti našega kulturnega in družbenega življenja bili kos perečemu izzivu, je Svet slovenskih organizacij priredil 15. januarja v Trgovskem domu v Gorici za svoje članice posvet o stanju slovenske narodne skupnosti v Italiji in potrebah za prihodnost. Dr. Sara Brezigar, priznana strokovnjakinja s področja strateškega upravljanja s človeškimi viri, ki je tudi predsednica Slovenskega raziskovalnega inštituta in sodelavka Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani, je ožjemu krogu t. i. “političnih odločevalcev”, ki tako ali drugače sprejemajo odločitve v svojih organizacijah, v odlično zasnovani sintezi predstavila stanje slovenske narodne skupnosti v Italiji na podlagi raziskav, ki jih je opravil Slori v zadnjih 10-15 letih, nato je bila možnost za zanimivo in nadvse aktualno debato.
Po uvodnem pozdravu predsednika SSO Walterja Bandlja je gostja zbrane pozvala, naj razmislijo, kaj želijo doseči v prihodnosti, in poskusijo se ne ukvarjati s preteklostjo. “Večkrat smo v skupnosti v stanju, ko ne vemo, v katero smer bi šli”. To je veliki izziv današnje skupnosti. Soočamo se s problemi, ki niso nujno omejitve, temveč neka navodila, usmeritve. Pomembno je razumeti izzive časa in nato premisliti način, kako bi se morala skupnost preobraziti, da se z njimi lahko uspešno soočimo. Na vprašanje, kdo danes sestavlja slovensko skupnost, so zbrani ugotovili, da pripadnike naše skupnosti oz. njenega “trdega jedra” danes definirajo jezik, identiteta, sodelovanje v življenju skupnosti, šolstvo, narodna pripadnost. V širšem krogu so “manj intenzivni pripadniki naše skupnosti”, ljudje, ki se čutijo Slovence in ne govorijo slovensko; še več je takih, ki govorijo slovensko in se ne čutijo Slovenci, čeprav poznajo naše običaje in način življenja. Nato je še večji krog ljudi, ki se ne počutijo Slovenci in ne govorijo slovensko, so pa nekako povezani z našim življenjem. “Naša skupnost se primarno identificira na osnovi jezika. To je naša primarna identifikacija”. Ko se nam dogaja asimilacija, v bistvu prehajamo iz trdega jedra navzven. “To je nekaj popolnoma normalnega, vse manjšinske skupnosti se soočajo s tem procesom”: zaradi izseljevanja, mešanih zakonov, različnih interesov itd. preprosto izgubljajo svoje pripadnike. Velik problem naše skupnosti je, da procesa asimilacije ne znamo nadomestiti s procesom, ki gre v nasprotno smer, s pridobivanjem pripadnikov skupnosti. Predavateljica je tudi prek konkretnih primerov dokazala, da “identiteta ni nekaj fiksnega, nekaj, kar pridobimo ob rojstvu in nam ostane. Identiteta je nekaj, kar se spreminja v našem življenju, pa tudi iz generacije v generacijo”. Politika, ki jo vodimo kot skupnost, nam lahko omogoča, da ljudi približamo temu našemu jedru ali pa ne. Proces asimilacije je avtomatičen; obratni proces pa je treba zelo skrbno in načrtno gojiti za to, da do njega prihaja. Problemi, ki jih imamo kot skupnost, so v veliki meri odvisni od tega; mimo demografskih problemov je jedro vedno manjše, zunanji pasovi pa so vedno širši. “Pripadnike zunanjih pasov lahko imamo za odpadnike, lahko pa jih tudi gledamo kot potencial, ki se približuje jedru”. Krepiti moramo prav proces, da se ljudje iz zunanjih pasov (lahko tudi pripadniki večinskega naroda) približujejo jedru. Skupnost lahko vzpostavlja pogoje, da bo nekdo (ali njegovi potomci) prišel v jedro; in identiteta se bo avtomatično razvila. Kot skupnost moramo imeti strategije in mehanizme, kako to lahko spodbujamo. “Pot je ta, alternative ni”! Asimilacijo lahko torej zajezimo samo s procesom, ki gre v obratno smer: to storimo tako, da ljudi naučimo slovensko in jih poskusimo vključiti v naše okolje, ki bi seveda moralo spodbujati slovenski jezik. “Če želimo kot skupnost ostati ali se krepiti, si moramo nujno prizadevati za to”. Italijani, ki znajo slovensko, so “naša edina možnost preživetja”, če se bodo približali jedru, v katerem se bodo njihovi otroci morda počutili člani naše skupnosti.
Slika pripadnikov naše skupnosti danes je precej drugačna od tiste izpred 20 let; tudi načini komuniciranja so drugačni: če jih ne obvladamo, določenih oseb ne bomo dosegli. Izzivi slovenske skupnosti v Italiji se danes pojavljajo na področju šolstva, kulturnih, športnih in drugih dejavnosti, medijev, politične participacije, participacije pri upravljanju naše skupnosti, ekonomije, jezika. Gostja je o vsakem nekaj povedala in nakazala več možnih usmeritev oz. koristnih napotkov. Premik nam lahko pomaga narediti primerna jezikovna politika, skupek parametrov, standardov, smernic, ki si jih skupnost postavi glede tega, kaj želi doseči na določenem področju. Jezikovna politika lahko pomaga krepiti vrednost jezika in jedro skupnosti, lahko širi jezikovno skupnost in uveljavlja narodno skupnost v širšem okolju.

Danijel Devetak, Novi glas – Kam in kako naprej?

Razpelo je vredno izpostaviti v javnem prostoru

Svet slovenskih organizacij izraža začudenje nad razpravo in nad sklepom dolinskega občinskega sveta proti izpostavljanju razpela v občinskem svetu v Dolini in v drugih javnih prostorih, kot so npr. šole. SSO tudi obžaluje dejstvo, da se o razpelu še vedno razpravlja na podlagi ideološkega pristopa, ki ni več aktualen. Prav tako vreden obžalovanja je poizkus povezovanja razpela s kraljevimi zakoni iz časa fašističnega režima. Sodobni pristop do glavnega simbola krščanske vere, ki priča o popolnem žrtvovanju Kristusa za odrešenje človeka, bi moral biti povsem drugačen in spoštljiv. Za neverujoče pa je lahko vsekakor simbol bližine, solidarnosti, pomoči šibkejšim, dialoga in sprave.

Svet slovenskih organizacij, ki svoje delovanje naslanja tudi na krščansko vero, smatra, da bi izpostavljanje razpela bilo le v obogatitev javnih prostorov, in to najprej zaradi razlogov, ki so zgoraj navedeni, nato pa tudi zaradi zgodovine same. Ne smemo namreč pozabiti pomembne vloge, ki jo je imela krščanska vera za slovenski jezik in narod od 9. stoletja p.Kr. do današnjih dni. Tega ne smemo pozabiti še posebno Slovenci na Primorskem, ki smo v hudih časih raznarodovanja imeli v katoliških duhovnikih nezamenljivo podporo in pomoč.

Svet slovenskih organizacij v tem smislu poziva, da se tudi v javnih prostorih ovrednoti izpostavljanje razpela, kot simbola pozitivnih družbenih vrednot in naše skupne evropske dediščine.

Enkratna priložnost za zagotovoljeno zastopstvo v italijanskem parlamentu

Tiskovno sporočilo Sveta slovenskih organizacij

Italijanski parlament v skupnem zasedanju.

Svet slovenskih organizacij ocenjuje, da je v tem trenutku enkrat priložnost za ureditev zagotovljenega zastopstva v italijanskem parlamentu. Ustvarile so se namreč okoliščine, ki kažejo na odprto politično voljo do tega pomembnega vprašanja, ki je že nekaj časa resno odprto vprašanje naše narodne skupnosti. Lahko bi rekli, da morda še nikoli kot danes nismo imeli tako ugodnih pogojev, na podlagi katerih bi enkrat za zmeraj uredili slovensko zastopanost na najvišji ravni. Jasni stališči slovenskega zunanjega ministra Miroslava Cerarja in deželnega predsednika Massimiliana Fedrige v prid zagotovljenemu zastopstvu sta dodatna dodana vrednost. Tudi število vloženih amandmajev, ki obravnavajo slovensko predstavništvo v rimskem parlamentu je zgovoren dokaz, da smo pred spodbudnimi pogoji.

Svet slovenskih organizacij ocenjuje, da je pri tem zelo pomembno, da je na področju predstavništva narodnih manjšin zelo jasna ustava Republike Slovenije, ki izrecno predvideva skrb za avtohtone slovenske narodne manjšine v sosednjih državah, kot je to pred kratkim podčrtal slovenski zunanji minister Miroslav Cerar. Na to sta vladne organe Republike Italije in Republike Slovenije tudi pisno opozorili obe krovni organizaciji SSO in SKGZ. Republika Slovenija lahko v duhu pozitivne recipročnosti uporablja pri pogajanjih z Republiko Italijo na temo zastopanosti slovenske narodne skupnosti svojo zgledno ureditev zagotovljenega predstavništva italijanske in madžarske narodne skupnosti v Državnem zboru in v krajevnih javnih upravah. Prav tako je pomembna podpora s strani italijanske narodne skupnosti v Italiji.

Ne smemo pozabiti, da dve od treh priznanih narodnih skupnosti, francoska v Dolini Aosta in nemška na Južnem Tirolskem, imata pravno tako urejeno zastopanost, da si ga lahko brez težav zagotovijo povsem avtonomno. Tega žal slovenska narodna skupnost nima, kot se je tudi jasno na podlagi rezultatov lanskih volilnih preizkušnjah.

Zanimivo je tudi dejstvo, da nam tako rešitev zastopanosti ponuja danes desno-sredinska opcija, ki je danes na vladi tako v Trstu kot v Rimu. Sicer pa to ni prvi slučaj, ko Slovenci pridobivamo pomembne pravice od tiste strani, ki nam je običajno prikazana kot nasprotna, če ne celo sovražna.

Svet slovenskih organizacij smatra, da je v dani situaciji, ki zadeva pridobitev zagotovljenega zastopstva v italijanskem parlamentu, nerazumljivo katerokoli zaviranje prizadevanj, ki se premikajo v pozitivno smer. Ta je tudi v skladu s tem, kar predvideva zaščitni zakon 38/2001 v svojem 26. členu, ki sicer predvideva olajšano izvolitev slovenskega predstavnika v obeh vejah italijanskega parlamenta. Zagotovljeno zastopstvo pa bilo dopolnitev omenjenega člena, ki se je na lanskih vsedržavnih volitvah, žal, izkazal kot nezadosten za gotovo izvolitev slovenskega parlamentarca.

Svet slovenskih organizacij končno deli prepričanje da potrebuje zagotovljeno zastopstvo, kot ga je navedel deželni tajnik SSk Igor Gabrovec in ga je stranka SSk predlagala v amandmajih k predlogu z ustavno spremembo števila poslancev in senatorjev, ki so bili včeraj vloženi za obravnavo v senatni zbornici. Zagotovljeno zastopstvo je pravi način, da bosta slovenski poslanec in senator uživala najvišjo podporo s strani narodne skupnosti, ki bi ju izvolila na demokratičen in samostojen način. Končno bi bila na tak način slovenska narodna skupnost razvezana od ideoloških in političnih opredelitev, ki so jo vse do danes držale v političnem krču. To tudi ne preprečuju nobenemu, da se še naprej udejstvuje v drugih političnih sredinah.

Tiskovni urad SSO

Zapustil nas je g. Mario Gariup

G. Mario Gariup

Kanalska dolina, Benečija in celotna slovenska narodna skupnost v Italiji žalujeta. Danes je po dolgi bolezni umrl ukovški župnik g. Mario Gariup. Pokojni zavedni slovenski duhovnik se je rodil leta 1940 v Topolovem v občini Grmek. V duhovnika je bil posvečen leta 1965. Eno leto je bil kaplan v kraju Pavia di Udine, nato je prevzel župnijo v Dordolli blizu Mužaca. Leta 1974 je postal župnik v Ukvah in Ovčji vasi v Kanalski dolini. Od leta 1999 pa je skrbel za župnijo v Naborjetu in Lužnicah. Stalno je skrbel, da se slovenski jezik ohrani v cerkvi in na vasi. Napisal je veliko knjig o Slovencih v Kanalski dolini.

Walter Bandelj potrjen za deželnega predsednika Sveta slovenskih organizacij

Novoizvoljeni izvršni odbor Sveta slovenskih organizacij se je sestal danes v Gorici in izvolil vodstvo. Na predsedniško mesto je bil potrjen Walter Bandelj. Za pokrajinske podpredsednike pa so bile izvoljene tri ženske figure, za Tržaško Maja Lapornik, za Goriško Franca Padovan in za Videmsko Anna Wedam.

Na mesto blagajnika je bil potrjen Ivo Corva. Za odnose z mladimi je izvršni odbor SSO dodelil pristojnost Luciji Tavčar.

Zasedanje je vodil najstarejši član Izvršnega odbora SSO Marija Maver, ki je po volitvah prepustil vodenje seje presedniku Walterju Bandlju. Deželni predsednik SSO-ja se je članom zahvalil za zaupanje in nanizal nekaj osnovnih točk za novo triletje.

Istočasno se je sestal tudi nadzorni odbor Sveta slovenskih organizacij in izvolil za predsednika Matjaža Rustjo.

Poročilo deželnega predsednika Walterja Bandlja na 14. rednem občnem zboru SSO

V petek, 16. novembra 2018, je v dvorani občinskega sveta v Špetru zasedal 14. redni občni zbor Sveta slovenskih organizacij. Številne ugledne goste iz Slovenije in Dežele Furlanije Julijske krajine ter prisotne delegate je najprej pozdravil domači župan Mariano Zufferli, nakar je sledila kulturno točka, ki sta jo izvedli gojenki Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel in Glasbene matice Sara Gorkič in Denis Vallar. Osrednja točka prvega dela dnevnega reda je bilo poročilo deželnega predesdnika Walterja Bandlja, ki ga objavljamo v celoti. Pred samim poročilom je deželni predsednik SSO namenil uglednim gostom poseben pozdrav.

Poročilo deželnega predsednika Svet slovenskih organizacij Walterja Bandlja

Minila so že tri leta, vendar se mi zdi včeraj, ko je bilo aprila 2015 zasedanje 13. občnega zbora in me je novoizvoljeni izvršni odbor izbral za naslednika Draga Štoke na predsedniškem mestu naše krovne organizacije. Niso bili lahki časi, vendar sem preživel in sem še vedno tu, med vami, s tistimi, ki so žal danes odsotni, med tistimi, ki vsak dan sodelujejo z menoj, čeprav njihovo delo ni tako vidno, a z velikim naporom in ljubeznijo delajo v korist naše slovenske narodne skupnosti in njenega teritorija.

Svet slovenskih organizacij deluje na podlagi načel slovenstva, demokracije in krščanskih vrednotah. In prav krščanske vrednote so tiste, ki so mi v trenutkih potrebe in težav pomagale pri izvajanju številnih problematik. Ta naša posebnost spada med človekove pravice, ki jih vsaka oseba nosi v sebi, od kar sta jim mati in oče podarila življenje. Stvarstvo je lepo ravno zaradi različnosti. Ta raznolikost se pozna tudi v tem, da ne vsi ne zmoremo misliti enako o vsem. Lahko imamo podobne vrednote, podobne navade, lahko beremo knjige s podobno vsebino, imamo radi gledalisce in nogomet. Ostajajo pa tudi razlike na vseh področjih, kot na primer na volitvah, kjer se lahko vsak voli po svoje. Ali ne? Zelo mi je všeč slogan: “vsi drugačni, vsi enakopravni”. Zgrešeno je torej, da se zaradi različnosti napada drugega, se nanj zliva vse mogoče in se mu pripisuje dejanja, ki jih ni naredil. Je prav, da na bližnjega lepimo oznake, ki niso njegove? Svet je lep ravno zaradi različnosti. Žal se temu želi postaviti meje. Te meje so intoleranca, neofašistična nagnjenja, korupcija in grožnja s silo. Meja so tudi kriminal in terorizem. Meja je ekološka brezbrižnost. Meja je izsiljevanje. Meja je preobilje podob grozot in še bi lahko našteval.

Gotovo vsega ne vem in ne poznam, mogoče me je kdaj zavedlo v jezera, v katerih ne znam najboljše plavat. Mogoče nimam vedno v vsem prav oziroma zagotovo nimam vedno v vsem prav. Ampak drugačnost znam spoštovati. Imam svojo glavo, svoja mnenja in svoje vrednote, na podlagi teh sem vsa ta tri leta delal.

V teh treh letih sem našel veliko prijateljstva, ki sem ga delili s tistimi, ki ste tudi tu med nami. Gotovo bi jih drugje ne našel. V mislih imam prijateljstva s predsedniki in člani naših organizacij, prijateljstva z župani, ki so danes tudi med nami. Ne smem pozabiti na prijatelstva v naši matični državi in na prijateljstva z osebami, ki pripadajo furlanski in nemški skupnosti v naši deželi ter italijanski skupnosti v Sloveniji in na Hrvaškem. Ta prijateljstva so postala v teh treh letih vedno bolj pomembna za vsakdanje delo v prid slovenske narodne skupnosti in te dežele. Ravno Dežele Furlanije Julijske krajine, ki uživa avtonomijo zaradi prisotnosti treh manjšin, kot je nazorno napisano na štiri-jezičnem napisu palače Deželnega sveta. To potrjuje, da je predvsem Dežela Furlanija Julijska krajina tista, ki ima dolžnost, da ščiti te posebnosti, še posebno v trenutkih potrebe.

Današnji 14. občni zbor je zame 583. dogodek, na katerim sem prisoten. Od teh je bilo 122 predstav, koncertov in posvetov, 16 uradnih srečanj v Rimu in 52 uradnih srečanj v Ljubljani. In vse to v treh letih, kar mislim, da ni lahko delo za posamezno osebo. Vse pa je odvisno od ekipe in zelo odličnih uslužbencev, ki za potrebe SSO-ja so se jim delovni kazalci zakjučili tudi čez polnoč. Ključ za dobro organizacijo je dobra ekipa.

Večkrat se sprašujem, kako v današnjih dneh določamo in nato uresničujemo vsebine krovne organizacije. So lahko to zgolj kritike in osebni napadi ali predlogi, ki jih vsak lahko predstavi, ne da bi se tudi aktivno zavzel za njihovo uresničitev. Danes vsi plujemo v barki, ki je manjša od nekoč. V njej sedijo otroci, mladina, profesorji, podjetniki, politiki, kulturniki, športniki in drugi. Nekateri preko kulture delajo politiko, drugi s politiko usmerjajo kulturo, nekaj podobnega velja tudi za profesorje, za podjetnike, itd. V tej barki pa ostajajo osamljeni otroci in mladina, ki predstavljajo najšibkejši člen. Tisti, katerim ni dano, da lahko kaj vodijo in so danes tudi tukaj, ker želijo narediti nekaj v korist naše prihodnosti.

Če na tej barki odmislimo vse skupine razen otroke in mladine, lahko ugotovimo, da so ravno oni tisti, ki bodo za našo narodno skupnost odločilni na vseh področjih in tudi v politiki, v volilnih preferencah. Odločali bodo tudi, katera stranka ali kandidat nas bo vodil. Prav tu se igra igra. Igra, ki je za nas življenjskega pomena. Južni Tirolci danes še naprej upravljajo svoj teritorij. SSO in SKGZ sta bili tam leta 2016 na obisku. Dobro smo videli, kaj imajo in kako delujejo. Večkrat sem v medijih poudaril, da je teritorij za nas nujno potreben. Brez zemlje smo mrtvi. Brez naših prelepih dolin, ki so povsem pozabljene s strani države, dežele in medobčinskih zvez ter se nahajajo povsem na robu prepada. Zakaj se ni naredilo nič v teh letih za te doline? Mogoče pa te doline niso bile strateškega pomena? Prepričan sem, da se je uporabljalo isto kopito in glede, da je malo volilcev, nima pomena se z njimi posebej ukvarjat. Žalostno, vendar je tako! Ukinitev gorskih skupnosti je bila prava katastrofa, ustanovitev medobčinskih zvez je povzročila še večjo škodo. V tem času pa se onkraj meje, v Bovcu, v Kobaridu in v Tolminu uspešno pripravljajo in iščejo pravo smer za bodočnost Zgornjega posočja. To čezmejno področje ima iste gorate karakteristike na obeh straneh meje, zaradi tega ne more biti izgovorov, da se ne da. Prevečkrat uporabljamo stavek “non se pol”, prevečkrat zvračamo krivdo na Evropo, na begunce, na pomanjkanje varnosti in še bi lahko našteval. Jasni so tudi ekonomski podatki italijanske države, ki nam kažejo stopnjo rasti bruto domačega proizvoda, ki v desetih leti ni nikoli presegla 1,7. Za primerjavo je naša matična država Slovenija imela 4,9 odstotka rasti, Avstrija pa 2,9 odstotka. Niso te številke dovolj zgovorne? Pravilna je torej odločitev županov, ki so danes prisotni in se jim zahvaljujem, da so z okrepitvijo čezmejnega sodelovanja ustanovili cluster občin. Ta cluster, ki se naslanja na evropski duh in ima razvojno vizijo tega predela Benecije na podlagi sodelovanja in skupnega dela. To sem tudi podčrtal na uradnem srečanju na občini Sv. Lienarta v Podutani, kjer nas je sprejel župan Comugnaro. Potrebne so povezave, potrebna je delitev mnenj in potrebne so spremembe.

Evropa

“Razprava o prihodnosti Evrope – Kam gre Evropa?” Tako je bil naslov letošnjega posveta v Radencih, ki je potekal 15. Maja. Dogodek je del mednarodnega projekta “demokratični maraton novih Evropejcev”, ki ga je izvajala nevladna organizacija Evropa 2020. V okviru maratona se bo v slabem letu dni zvrstilo 100 razprav v prav toliko mestih v 25 evropskih državah. Vodja projekta je Franck Biancheri. V okviru tega je letos februarja potekal tudi posvet “Maraton mladih Evropejcev v državnem zboru v Ljubljani.”

Namen maratona je spregovoriti o pomenu vstopa države v Evropsko unijo za lokalno območje ter o prednostih in slabosti, ki jih članstvo prinaša. Biancheri je že v okviru Maratona mladih Evropejcev dejal, da je razprava o prihodnosti Evrope nuja, “saj ne moremo nekaj početi danes, če ne vemo, kaj bomo delali jutri”. Kot ključni element razprave je poudaril proces demokratizacije v naslednjih dvajsetih letih. Demokratizacija se po njegovih besedah lahko prične šele takrat, ko se razprav udeležujejo tako voditelji kot tudi državljani. Kot ključne izzive, pred katerimi se nahaja Evropska unija, pa je izpostavil predvsem tri: učinkovitost Evropske Unije na ravni državljana, odnos unije do sosednjih držav ter vlogo povezave v svetu. Glede prvega izziva je povedal, da ne smemo misliti, da EU za evropskega državljana dela učinkovito, saj je unija skupnost držav in ne javnih uprav. V odnosih do sosedov naj bi v javni razpravi vladala zmeda, je prepričan. Na tem mestu je omenil Turčijo. V zvezi z vlogo EU v svetu pa je prepričan, da je unija že globalna velesila, predvsem na področju trgovine, vendar pa njeni državljani tega ne čutijo.

Mi smo del Evrope, ne samo na ravni države, temveč tudi kot narodna skupnost. In prav kot narodna skupnost smo v sodelovanju z drugimi manjšinami dosegli velik uspeh z evropsko državljansko pobudo Minority Safepack. To je zelo pomembno za narodne manjšine v okviru Evropske skupnosti. Ne smemo pa misliti, da je vse končano. Še naprej si moramo prizadevati, da ne bo šlo vse v pozabo.

Italija

Kot sem povedal v medijih, piha danes v Italiji povsem drugačen veter. Socialna omrežja so postala glavni način komuniciranja in prvo sredstvo za politično ter volilno propagando. Če se kdo spomni, je bil nekoč viden tisti, ki je bil bolj pogosto na televiziji. Danes pripada vidljivost tistim, ki boljše uporabljajo socialna omrežja. Te so danes glavni vodilni akterji! To mi ni posebno všeč, vendar tako je! Brihten, mlad človek se v tem znajde in prevzame vodenje države. Drugih poti ni! Ali si ali nisi!

Problemi naše narodne skupnosti.

Zame ni normalno, da smo sele leta 2001 dobili zaščitni zakon št. 38 in danes, po 17 letih, imamo še vedno neizpopolnjena določila. Zdi se mi nesprejemljivo za demokratično republiko kot je Italija! Ne pozabimo, da Italija še vedno ni ratificirala evropsko listino o regionalnih ali manjšinskih jezikih. Če bi upoštevali vse to, kar mora biti še uresničeno iz zaščitnega zakona 38, bi ugotovili, da je spisek tako dolg, da bi se po eni uri vsi naveličali in odšli domov. Žal je tako in slovenska narodna skupnost se še danes trudi z veliko težkočo za Trgovski dom v Gorici, da ne govorim o Narodnem domu v ulici Filzi, ki so ga leta 1920 sežgali fašisti. Kmalu bo 100 let! Prejšnji zunanji ministri republike Italije in Slovenije, Angelino Alfano in Karl Erjavec sta podpisala dogovor, ki pa je ostal na mrtvi točki.

Lahko rečemo, da še ptički na strehi vedo, katere so prioritete naše narodne skupnosti. Ne moremo mimo ne olajšenega ampak zajamčenega zastopstva, kar zame pomeni zagotovljeno mesto v poslanski zbornici in v senatu Republike Italije. Stari koncept izvolitve preko strankarskih poteh je propadel. Poglejte sistem, ki ga ima Republika Slovenija za predstavništvo italijanske in madžarske manjšine. Ne glede na število preferenc obe manjšini imata svojega predstavnika v državnem zboru. Zato sem posebno vesel, da je tu poslanec italijanske manjšine Felice Žiža, s katerim bomo v prihodnje sodelovali. Pot ne bo lahka, vendar je edina prava.  Ne pozabimo danes na naše medije, ki so spet pod udarom. Svet slovenskih organizacij in v prvi vrsti stranka Slovenska skupnost, ki jo danes predstavlja Igor Gabrovec bosta zagovarjala, da naši mediji Primorski dnevnik, Novi Matajur, Novi glas, in zakaj ne tudi Mladika in Dom, bodo lahko črpali sredstva iz novega sklada za manjšinske časopise. S tem bi se tudi izognili nevšečnostim, ki jih vsakdan slišimo od Gibanja petih zvezd, da so časopisi glasila “političnih strank”.

Pri vsem tem nas čaka veliko skupnega dela z Republiko Slovenijo, v katerem morajo biti vključeni predsednik republike, predsednik vlade in pristojni ministri, še posebaj pa tu prisotni novi minister za Slovence v zamjstvu in po svetu Jožef Peter Česnik, veleposlanik Bogdan Benko in generalni konzul v Trstu Vojko Volk.

Prepričan sem, da moramo ob vsem tem postati zanimivi. Seveda ne moremo mimo londonskih in ozimskih sporazumov, evropskih listin, državnega in deželnega zakona, ki nam nudijo pravno podlago. Vsi skupaj si moramo prizadevati, da uresničimo tisto, kar je za narodno skupnost še potrebno. Niso dovolj uradni sestanki in fototermini, potrebni so končni rezultati.

Leta in leta čakamo na pravilno zapisovanje strešic na naših priimkih, na vidno dvojezičnost, na simbole, na konvenicijo Rai, in še, in še bi lahko našteval. Pri tem se iz srca zahvaljujem presednici paritetnega odbora Kseniji Dobrili, ki je z veliko vnemo delala in dosegla tudi rezultate.

Zelo pomembno je delo izvoljenih predstavnikov, ki se morajo soočati tudi z našimi problemi glede jezika in narodnih pravic. To predstavlja veliko breme. V zadnjih časih so se pokazale tudi zanimive razlike med desnico in levico. Poglejte, kaj se je zgodilo na goriški občini, kjer nam je desno-sredinska uprava priznala koriščenje nekaterih jezikovnih pravic, ki nam jih nekatere levo-sredinske uprave niso. Zaradi tega ni čudno, da so se začeli slovenski volivci odločati drugače kot v preteklosti. Ne vem, če je prav, da smo zelo kritični napram desno-sredinskim upravam, ko so pa “naši” na vladi, preveč molčimo in kimamo z glavo. Zaradi tega so potrebni upravitelji, ki delajo z vnemo, tako kot se dela v nekaterih naših slovenskih društvih. Razlika je v tem, da upravitelji imajo volilno obvezo, ne pa petletni počitek.

Naše šolstvo

Glede stanja v slovenskem šolstvu se kot predsednik SSO čutim odgovornega. Po eni strani imamo šolo, ki je državna ustanova, kar je pravilno. Žal, je s slovensko šolo nekoliko težko dogovarjati skupne strategie, potrebne spremembe, čeprav po drugi strani se večkrat slišijo pozivi, da je na področju šolstva potreben poseg krovnih. Seveda je pravilno, da se SSO prizadeva za šolo, ki je za nas vitalnega pomena in da vsi skupaj iščemo prave rešitve. Trenutno je takih rešitve bolj malo ali pa so skrite v kakšnem predalu! Vsi nekaj govorijo, ko pa gre za postavit prave količke, se marsikdo skrije. Razlogov je veliko in jih ne bom tu našteval, želim pa si, da bo to glavna točka novega izvršnega odbora Sveta slovenskih organizacij. Otroci in mladi so naša bodočnosti, za njih je potrebno izvesti spremembe in uvesti nov način delovanja. Brez njih slovenska narodna skupnost ne bo preživela. V tem smislu sem tudi vesel in hvaležen poslanki Ljudmili Novak za včerjašnji obisk državnozborske komisije, kateri predseduje in je ob koncu obiska predlagala, da bo to prva točka dnevnega reda na naslednjem zasedanju komisije. Res je lepo, da se Državni zbor skupaj z nami in skupaj z našim šolskim predstavnikom dr. Igorjem Giacominijem prizadeva za spremembe v slovenski šoli!

 Sodelovanje SSO in SKGZ

Sodelovanje med dvema krovnima organizacija SSO in SKGZ je bilo prepotrebno. Ne vidim drugih oblik, saj to je predpogoj za uspešne prihodnje strategije. V katerokoli knjigi na temo uspešnosti je močno podčrtana potreba po krepkem in vsakdanjem sodelovanju. To je tudi prava poteza za uspešno demokracijo, kot jo poznamo na Zahodu in po njej se zgleduje cel svet. Seveda v demokraciji ni vse idealno. Razpolagamo lahko s tem, kar imamo. Nastavit pa moramo skupne cilje na podlagi tehtnih analiz in jih nato udejanit. V sodelovanju med krovnima organizacijama ni bilo vse zlato, vendar na zunaj smo znali nastopat z enotnimi stališči.

Pri tem dovolite, da se spomnim, na dogodek, ki se je zgodil leta 1997, ko sem bil še uslužbenc bivše Kmečke banke. Od takratnega glavnega direktorja smo prejeli notranjo tiskano brošuro z naslovom “Biti ekipa”. V ekipi ne gre vedno vse, tako kot po olju. Ne verjamem, da imamo med nami človeka, ki je brezhiben. Zato mislim, da je bilo potrebno to sodelovanje graditi in razvijati iz vsakodnevno, v prvi vrsti s sedanjim predsednikom Rudijem Pavšičem, kar mi je bilo tudi v čast. Od vsakega človeka, ki ima izkušnje, se lahko nekaj naučiš. Zato ponavljam, sodelovanje je potrebno nadaljevati tudi s prihodnjim novim vodstvom SKGZ-ja. SSO se naslanja na vrednote demokracije, slovenstva in krščanstva, kar nas razlikuje v razmerju s SKGZjem. Te razlike bo potrebno spoštovati tudi v prihodnje, saj smo vidli v teh letih, da ne ovirajo sodelovanja temveč ga bogatijo. Nimam pa, kristalnega globusa, da bi napovedoval prihodnosti, gotov pa sem, da bodo pravilne tiste rešitve in tisti odnosi, ki bodo enakovredno upoštevali zgoraj navedene razlike, da bo korist za vse, ne pa samo za eno stran.

Skupaj je bilo narejenega veliko. Od operavnih obiskov na Tirolskem in v Strasborgu, ki so bili poučni in v zgled naši skupnosti, do skupne brošure, ki bo predstavljena v kratkem. Omenit moram skupno pravno službo Zajezik, skupno sodelovanje s političnimi strankami, s paritetnim odborom, s konzulatom, z ministrstvi Republike Slovenije, z obmejnimi župani, z deželnimi odborniki in deželnimi svetniki, z deželno posvetovalno komisijo, s Svetom vlade Republike Slovenije, z vladnim omizjem v Rimu, s Svetom Evrope, s tržaškim, goriškim in videmskim prefektom, s predsedniki republike Slovenije Borutom Pahorjem in predsednikom Republike Italije Sergiom Mattarello. Pri vsem tem sta SSO in SGKZ skupaj sodelovala, kot dobra soseda, tako kot so dobri sosedi naši furlanski prijatelji in italijanska manjšina v Sloveniji, ki so danes tu prisotni.

Skušal sem biti prisoten povsod. Naša družba se izjemno hitro spreminja in je zato nujno, da sem med vami in da vidim, kje so nove potrebe. Danes moraš biti hiter, predvsem pa moraš poslušati, na dan prihajajo nove potrebe, ki zahtevajo premišljene ter hitre odgovore in rešitve. Podrobno sem spoznal našo stvarnost in uvidel, da na nekaterih krajih potrebujemo spremembe. Gre za spremembe v samem mišljenju in organiziranju. Tu mislim na potrebo po pomlajevanju naših društev in njihovih vodstev. Pri nas se na veliko govori o tem, kako bi morali na vodilna mesta priti mladi, a dejstva so potem drugačna, zelo malo je namreč društev in ustanov, ki prepustijo funkcije mladim. Ta korak naj preudarno naredijo starejši, katerim sem seveda še kako hvaležen, ker so nam vse do danes ohranjali slovenstvo, demokracijo in krščanske vrednote.

Pri mladih je pomembno, da jim nudimo možnost formacije, da spremljamo njihova prizadevanja, brez nepotrebnih kritik, ki bolj škodijo kot koristijo. Mlade nujno moramo vključiti v našo sredino, zaupati jim moramo vodilna mesta. Mladi so sveži, polni idej in življenjskega elana, zato jih moramo vključiti v delovanje. Že sam pregovor pravi, da nihče ni prišel učen na svet, tega se moramo zavedati, ko se z njimi srečujemo, ko spremljamo njihov trud in jih poslušamo. Jasno je, da lahko pogrešijo, komu se to ni zgodilo? Prav tako pa je jasno, da brez mladih nimamo nobene prihodnosti, zato sem si in si bom še prizadeval, da vključimo v naše vrste čim več sposobnih mladih. Na mladih svet stoji! Model, ki se ustvarja v Števerjanu in Devinu, je eden pravih modelov notranje reorganizacije, ki se je začel pri mladini. Lahko pa so še drugi modeli; dovolj je, da jih kdo predstavi in operativno tudi izdela. Seveda ni vse zlato, kar se sveti; nikoli ne veš, kje se lahko konča nekaj, kar si začel. Nekaj novega se je začelo, dovolj je, da verjamemo in da delamo vsi skupaj v prid narodni skupnosti tako kot našemu prelepemu teritoriju, z bogatimi jeziki, kot je slovenščina, italijanščina, furlanščina in nemščina.

S tem bi zaključil, da ne postaja mučno in dolgočasno. Strategije naše organizacije se bodo nadaljevale s predlogi v drugem delu našega občnega zbora, kjer bodo naše prisotne organizacije lahko predstavile.

Zato hvala vsem, predvsem pa predsednikom vseh društev, organizacij kjer delujejo v celotni deželi Furlaniji Julijski krajini, kot tudi pokrajinskim podpredsednikom SSO Franci Padovan, Igorju Svabu in Ani Wedan ter celotnemu izvršnemu odboru. Posebna zahvala naj gre uslužbencem, ki me večkrat prenašajo, ko sem jezen in ko sem vesel. Brez njih ne bi zmogel vsega tega.

Sem Goričan, ki je se je zaljubil v Benečijo in postal vsakodnevni poslušalec tržaške stvarnosti.

Hvala vsem!