Predstavitev brošure Mi, Slovenci v Italiji v senatu

Predstavitev brošure Mi, Slovenci v Italiji v Senatu.

V četrtek, 28. februarja 2019, je v dvorani posvečeni padlim vojakom v Nassiriji v palači Madama potekala predstavitev brošure Mi, Slovenci v Italiji. Na predstavitvi so sodelovali senatorka Tatjana Rojc, ki je tudi koordinirala posege, senator Gianclaudio Bressa ter predsednika krovnih organizacij Walter Bandelj (SSO) in Rudi Pavšič (SKGZ).

Govorniki, ki so predstavili brošuro Mi, Slovenci v Italiji so podčrtali pomembnost te izdaje in se osredotočili na aktualna vprašanja v zvezi s slovensko narodno skupnostjo v Italiji. V ospredju je bilo slovensko predstavništvo v rimskem parlamentu, ki ga omenja zaščitni zakon 38/2001 v členu 26. Odgovora na to vprašanje še ni in omenjeni člen ostaja še vedno neizpolnjen. Politične razmere pa so se v tem času tako spremenile, da je izvolitev slovenskega predstavnika v parlament že skoraj nemogoča.

Med predstavitvijo so posegli še slovenski veleposlanik pri Svetem sedežu Tomaž Kunstelj, pooblaščena ministrica Mojca Nemec van Gorp in predsednik združenja manjšin v Italiji Domenico Morelli. Prisotni so bili tudi nekateri senatorji.

Pred predstavitvijo brošure Mi, Slovenci v Italiji, je predsednika Walterja Bandlja (SSO) in Rudija Pavšiča (SKGZ) sprejela predsednica senatne zbornice Marija Elisabetta Alberti Casellati. Srečanje, ki je potekalo v zelo vljudnih in odprtih tonih, je bilo osredotočeno na iskanje rešitve za slovensko zastopstvo v rimskem parlamentu.

Lettera delle organizzazioni SSO ed SKGZ al Presidente della Repubblica Sergio Mattarella

Dopo le allarmanti dichiarazioni date da alcuni rappresentanti politici
europei ed italiani durante la cerimonia commemorativa presso il monumento nazionale di Basovizza (TS), i presidenti delle due organizzazioni apicali della minoranza slovena del Friuli Venezia Giulia Walter Bandelj (SSO) e Rudi Pavšič (SKGZ) hanno scritto al presidente della Repubblica Sergio Mattarelli una nota che pubblichiamo per intero.

Egregio Signor Presidente,

ci rivolgiamo a Lei a nome della comunità slovena in Italia per esprimere il nostro stupore e profonda preoccupazione in merito al tenore delle parole espresse durante la ricorrenza del Giorno del Ricordo.

Mai come questa volta i contenuti delle orazioni ufficiali tenute dalle massime autorità locali e nazionali sono state connotate da un approccio unidirezionale, senza un minimo accenno a quella complessità citata anche nell’ art. 1 della Legge 30 marzo 2004, n. 92 con la quale venne giustamente istituita tale ricorrenza e dove,  oltre a  “riconoscere il 10 febbraio quale »Giorno del Ricordo« al fine di conservare e rinnovare la memoria della tragedia degli italiani e di tutte le vittime delle foibe, dell’esodo dalle loro terre degli istriani, fiumani e dalmati nel secondo dopoguerra”, sicuramente non a caso viene citata anche “la  più complessa vicenda del confine orientale“. E proprio di questa complessa vicenda non vi è stata traccia nei molteplici interventi ufficiali, nei quali si è preferito, con frasi a effetto, additare un unico colpevole del prima e del dopo e dimenticare le atrocità del fascismo.

Tale approccio va in una direzione completamente opposta a quella delineata dallo storico incontro dei tre Presidenti della Repubblica Italiana, della Slovenia e della Croazia in occasione del concerto della pace di Trieste nel luglio 2010, quando una presa di coscienza comune sulle tragedie subite dalle popolazioni di queste terre sancì ciò che doveva diventare il patrimonio comune di tutti noi: mai più guerre né violenze, ma rispetto reciproco nella diversità, rispetto delle tragedie e rispetto della verità storica, che non va manipolata e sulla quale non ci devono essere speculazioni di natura politica di alcun genere.

In tal senso vorremmo ricordare il preziosissimo lavoro svolto dalla Commissione mista storico-culturale italo-slovena istituita nel 1993 tra i Ministri degli Affari Esteri d’Italia e Slovenia, con la finalità di effettuare una globale ricerca e disamina di tutti gli aspetti rilevanti nella storia delle relazioni politiche e culturali bilaterali.

La Commissione sopra indicata, composta da un Copresidente e sei membri per ciascuna delle due parti, si poneva l’obiettivo di produrre un rapporto finale da sottoporre ai due Governi. Ricordiamo solo i nomi dei componenti per parte italiana: il Prof. Sergio Bartole (Copresidente), il Prof. Fulvio Tomizza, il Sen. Lucio Toth, il Prof. Fulvio Salimbeni, il Prof. Elio Apih, la Prof.ssa Paola Pagnini, il Prof. Angelo Ara ed in seguito anche il Prof. Giorgio Conetti, la prof. Marina Cattaruzza, e il prof. Raoul Pupo, tutti nomi di prim’ordine e al di sopra di qualsiasi sospetto o dubbio relativo all’ imparzialità di giudizio.

Ebbene, proprio il difficile e impegnativo lavoro svolto per molti anni da questi storici dovrebbe costituire la base per qualsiasi considerazione e intervento sulle molteplici tragedie di queste terre, compreso il dramma dell’esodo e delle foibe che non deve essere in alcun modo dimenticato nè sminuito e tantomeno strumentalizzato.

La comunità slovena del Fvg ha da molti anni intrapreso un percorso di collaborazione con l’associazione degli esuli ANVGD partendo da quello che è il rispetto reciproco per i torti e le violenze subite da una parte e dall’altra. E proprio questo rispetto ha fatto sì che lo spirito di convivenza interetnica e la collaborazione transfrontaliera siano divenuti patrimonio di tutti noi, riportando un clima di serenità tra le varie anime di questa area plurale e multiculturale. Tanto più ciò vale per le due minoranze, quella italiana in Istria e quella slovena in Italia, che rappresentano il collante ideale di queste terre.

Pertanto siamo rimasti colpiti e amareggiati nel sentire delle frasi che ben poco hanno a che fare con la riconciliazione e il rispetto della memoria, anche perché è del tutto risaputo che tra le vittime delle foibe, oltre ai numerosi italiani, c’erano anche diversi sloveni e croati. Auspichiamo quindi una maggiore sensibilità anche in occasioni come questa, per non disperdere il grande lavoro svolto da tutti coloro i quali si sono impegnati per vari decenni nel tentativo di rimarginare le profonde ferite inferte dalla storia alle genti di queste terre di confine.

SSO in SKGZ pisala italijanskemu predsedniku Sergiu Mattarelli

V zvezi z zaskrbljujočimi izjavami, ki so bile podane na spominski slovesnosti pri bazovskem šohtu s strani vidnih evropskih in italijanskih politikov, sta predsednika krovnih organizacij Walter Bandelj (SSO) in Rudi Pavšič (SKGZ) pisala italijanskemu predsedniku Sergiu Mattarelli.

V nadaljevanju pismo objavljamo v celoti.

Spoštovani gospod predsednik,

v imenu slovenske narodne skupnosti  v Italiji se obračava na Vas, da bi Vam izrazila začudenje in globoko skrb v zvezi s tonom izrečenih besed med proslavljanjem dneva spomina.

Še nikoli ni bila vsebina uradnih nagovorov predstavnikov najvišjih krajevnih in državnih oblasti tako enosmerna, brez najmanjše omembe celotnega dogajanja, ki ga ne naključno navaja 1. člen zakona št. 92 z dne 30. marca 2004, s katerim je bilo praviloma uvedeno to proslavljanje in »določa kot dan spomina 10. februar, zato da se ohranja in obnavlja spomin na tragedije Italijanov in vseh žrtev fojb, izselitev prebivalcev iz rodne Istre, Reke in Dalmacije po drugi svetovni vojni«, kot »najbolj zapletena zadeva vzhodne meje«. Prav o tej zapleteni zadevi ni bilo sledu v številnih uradnih posegih, v katerih se je raje z efektnimi stavki pokazalo s prstom samo na enega krivca tako za predvojna, med in povojna dejanja ter se je zamolčalo sramoto fašizma.

Ta pristop gre v povsem nasprotno smer od tiste, ki so jo začrtali predsedniki treh držav Italije, Slovenije in Hrvaške na zgodovinskem srečanju ob koncertu miru v Trstu julija 2010, ko so se dogovorili, naj postane zavest o tragedijah, ki so jih doživeli prebivalci teh krajev, del skupne dediščine vseh nas: nič več vojn, nasilja, temveč vzajemno spoštovanje raznolikosti, spoštovanje tragedij in spoštovanje zgodovinske resnice, ki je ne bi smeli potvarjati in izkoriščati v politične namene.

V tem smislu bi radi opozorili na zelo dragoceno delo, ki ga je opravila mešana italijansko-slovenska zgodovinsko-kulturna komisija, ki sta jo ustanovili zunanji ministrstvi Republike Italije in Slovenije z namenom, da izvede obsežno raziskavo in prouči dogajanje z vseh pomembnih vidikov v zgodovini kulturnih in političnih bilateralnih odnosov.

Zgoraj omenjena komisija, ki jo je ob sopredsednikih sestavljalo še šest članov za vsako državo, si je zadala kot cilj pripravo končnega poročila za obe vladi. Naj navedemo samo imena italijanskih članov: prof. Sergio Bartole (sopredsednik), prof. Fulvio Tomizza, sen. Lucio Toth, prof. Fulvio Salimbeni, prof. Elio Apih, prof. Paola Pagnini, prof. Angelo Ara, potem še prof. Giorgio Conetti, prof. Marina Cattaruzza in prof. Raoul Pupo. Gre za samo zveneča imena, ki ne dopuščajo sumom ali dvomov v nepristranskost mnenj.

Prav to težko in zahtevno delo, ki so ga dolga leta opravljali tile zgodovinarji, bi moralo biti podlaga za vsakršno mnenje in poseg o številnih tragedijah teh krajev, vključno z dramo eksodusa in fojb, ki nikakor ne sme biti pozabljena, ne zmanjšana, še manj pa izkoriščena.

Slovenska narodna skupnost v Furlaniji Julijske krajini že vrsto let sodeluje z ezulskim združenje ANVGD, izhajajoč iz predpostavke vzajemnega spoštovanja pretrpelih krivic in nasilja vsak na svoji strani. Ravno to spoštovanje je omogočilo, da je duh medetničnega sobivanja in čezmejnega sodelovanja postal dediščina vseh nas, in prevetrilo različne duše tega pluralnega in večkulturnega območja. Toliko bolj velja to za obe manjšini, italijansko v Istri in slovensko v Italiji, ki predstavljata idealno povezavo teh krajev.

Zato so nas prizadele in užalostile besede, ki nimajo veliko opraviti s spravo in spoštovanjem spomina, saj je splošno znano, da med žrtvami fojb niso bili samo Italijani, ampak je bilo tudi več Slovencev in Hrvatov. Zato tudi ob priložnostih, kot je bila ta, pričakujemo večjo občutljivost, zato da se ne izniči pomembno delo vseh tistih, ki so si več desetletij prizadevali zaceliti globoke rane, ki jih je zgodovina povzročila ljudem na teh mejnih območjih.

S spoštovanjem,

Walter BandeljPredsednik SSO

Rudi Pavšič – Predsednik SKGZ

SSO in SKGZ pisala italijanskemu predsedniku Sergiu Mattarelli

V zvezi z zaskrbljujočimi izjavami, ki so bile podane na spominski slovesnosti pri bazovskem šohtu s strani vidnih evropskih in italijanskih politikov, sta predsednika krovnih organizacij Walter Bandelj (SSO) in Rudi Pavšič (SKGZ) pisala italijanskemu predsedniku Sergiu Mattarelli.

V nadaljevanju pismo objavljamo v celoti.

Spoštovani gospod predsednik,

v imenu slovenske narodne skupnosti  v Italiji se obračava na Vas, da bi Vam izrazila začudenje in globoko skrb v zvezi s tonom izrečenih besed med proslavljanjem dneva spomina.

Še nikoli ni bila vsebina uradnih nagovorov predstavnikov najvišjih krajevnih in državnih oblasti tako enosmerna, brez najmanjše omembe celotnega dogajanja, ki ga ne naključno navaja 1. člen zakona št. 92 z dne 30. marca 2004, s katerim je bilo praviloma uvedeno to proslavljanje in »določa kot dan spomina 10. februar, zato da se ohranja in obnavlja spomin na tragedije Italijanov in vseh žrtev fojb, izselitev prebivalcev iz rodne Istre, Reke in Dalmacije po drugi svetovni vojni«, kot »najbolj zapletena zadeva vzhodne meje«. Prav o tej zapleteni zadevi ni bilo sledu v številnih uradnih posegih, v katerih se je raje z efektnimi stavki pokazalo s prstom samo na enega krivca tako za predvojna, med in povojna dejanja ter se je zamolčalo sramoto fašizma.

Ta pristop gre v povsem nasprotno smer od tiste, ki so jo začrtali predsedniki treh držav Italije, Slovenije in Hrvaške na zgodovinskem srečanju ob koncertu miru v Trstu julija 2010, ko so se dogovorili, naj postane zavest o tragedijah, ki so jih doživeli prebivalci teh krajev, del skupne dediščine vseh nas: nič več vojn, nasilja, temveč vzajemno spoštovanje raznolikosti, spoštovanje tragedij in spoštovanje zgodovinske resnice, ki je ne bi smeli potvarjati in izkoriščati v politične namene.

V tem smislu bi radi opozorili na zelo dragoceno delo, ki ga je opravila mešana italijansko-slovenska zgodovinsko-kulturna komisija, ki sta jo ustanovili zunanji ministrstvi Republike Italije in Slovenije z namenom, da izvede obsežno raziskavo in prouči dogajanje z vseh pomembnih vidikov v zgodovini kulturnih in političnih bilateralnih odnosov.

Zgoraj omenjena komisija, ki jo je ob sopredsednikih sestavljalo še šest članov za vsako državo, si je zadala kot cilj pripravo končnega poročila za obe vladi. Naj navedemo samo imena italijanskih članov: prof. Sergio Bartole (sopredsednik), prof. Fulvio Tomizza, sen. Lucio Toth, prof. Fulvio Salimbeni, prof. Elio Apih, prof. Paola Pagnini, prof. Angelo Ara, potem še prof. Giorgio Conetti, prof. Marina Cattaruzza in prof. Raoul Pupo. Gre za samo zveneča imena, ki ne dopuščajo sumom ali dvomov v nepristranskost mnenj.

Prav to težko in zahtevno delo, ki so ga dolga leta opravljali tile zgodovinarji, bi moralo biti podlaga za vsakršno mnenje in poseg o številnih tragedijah teh krajev, vključno z dramo eksodusa in fojb, ki nikakor ne sme biti pozabljena, ne zmanjšana, še manj pa izkoriščena.

Slovenska narodna skupnost v Furlaniji Julijske krajini že vrsto let sodeluje z ezulskim združenje ANVGD, izhajajoč iz predpostavke vzajemnega spoštovanja pretrpelih krivic in nasilja vsak na svoji strani. Ravno to spoštovanje je omogočilo, da je duh medetničnega sobivanja in čezmejnega sodelovanja postal dediščina vseh nas, in prevetrilo različne duše tega pluralnega in večkulturnega območja. Toliko bolj velja to za obe manjšini, italijansko v Istri in slovensko v Italiji, ki predstavljata idealno povezavo teh krajev.

Zato so nas prizadele in užalostile besede, ki nimajo veliko opraviti s spravo in spoštovanjem spomina, saj je splošno znano, da med žrtvami fojb niso bili samo Italijani, ampak je bilo tudi več Slovencev in Hrvatov. Zato tudi ob priložnostih, kot je bila ta, pričakujemo večjo občutljivost, zato da se ne izniči pomembno delo vseh tistih, ki so si več desetletij prizadevali zaceliti globoke rane, ki jih je zgodovina povzročila ljudem na teh mejnih območjih.

S spoštovanjem,

Walter BandeljPredsednik SSO

Rudi Pavšič – Predsednik SKGZ

SSO in SKGZ pisala predsedniku Dežele FJk v zvezi z zastopstvom v parlamentu

Predsednika dveh krovnih organizacij Walter Bandelj (SSO) in Rudi Pavšič (SKGZ) sta naslovila pismo deželnemu predsedniku Massimilianu Fedrigi, v katerem ga spodbujata naj poseže v korist zajamčenemu zastopstvu. V pismu izražata pričakovanje, da bo predsednik Fedriga z razumevanjem in konkretno pomagal v prizadevanju za dosego zajamčenega mesta slovenskega predstavnika v obeh vejah italijanskega parlamenta.

Predsednika Bandelj in Pavšič v pismu spominjata, da poteka v tem času v senatu razprava o zakonskem predlogu o spremembi 56., 57. in 58. člena italijanske ustave, to je členov, ki zadevajo zmanjšanje števila senatorjev in poslancev, kar bo še bolj otežkočilo nadaljnjo prisotnost slovenskih predstavnikov v rimskem parlamentu. K zakonskemu predlogu so potrebne določene spremembe. O tem so že bili predlagani določeni amandmaji, ki zadevajo zvišanje števila senatorjev in poslancev v deželi FJK, od katerih naj bi bil eden v vsaki veji parlamenta izraz slovenske narodne skupnosti, kot je omenjeno v samem zaščitnem zakonu.

Pri tem opozarjata deželnega predsednika, da se je večkrat izrekel v podporo slovenski prisotnosti v rimskem parlamentu, ne nazadnje med  uradnim obiskom v Ljubljani pri slovenskem zunanjem ministru Miru Cerarju in pri predsedniku države Borutu Pahorju. “Zaradi tega se obračamo do Vas, da v svojstvu predsednika Dežele FJK, ki ima svojo specifičnost tudi zaradi prisotnosti naše narodne skupnosti, postorite potrebne posege v Rimu. Prepričana sva, da bo Vaša intervencija pozitivno vplivala na odločitve pri sprejemanju ustavnega zakonskega predloga”, je že zapisano v pismu SSO in SKGZ.

Skupno pismo krovnih organizacij se zaključuje s prepričanjem, da bo ugodna rešitev in ustavno jamstvo za stabilno prisotnost Slovenca v obeh vejah parlamenta pomenilo nadgradnjo zdajšnjega odnosa države in dežele do naše narodne skupnosti ter obenem okrepilo bilateralne odnose med Slovenijo in Italijo in še posebej z Deželo Furlanijo Julijsko kajino.

V občini Prapotno raste skrb za slovenski jezik

Županja Forti sprejela delegacijo SSO

Uporaba slovenskega jezika, ovrednotenje krajevnih uprav in dvojezični pouk so bile teme, o katerih je včeraj tekla beseda na občini Prapotno. Predsednik Sveta slovenskih organizacij se je namreč srečal s tamkajšnjo županijo Marioclaro Forti in jo seznanil z nameni in delovanjem krovne organizacije, ki vključuje tudi sodelovanje z občinskimi upravami vključenimi v seznam 32 občin, kjer se izvaja zaščitni zakon 38/2001.

Srečanja v občinski hiši v Prapotnem so se udeležili še videmski člani izvršnega odbora SSO Ezio Gosgnach in Luciano Lister ter član nadzornega odbora Michele Coren. Prisotna sta bila tudi odgovorna za videmski in goriški urad SSO Susanna Scuderin in Julijan Čavdek.

Županja Forti je predstavnikom SSO predstavila občino, ki je trenutno sklenila pogodbo za dvojezčno okence z občino Špeter in bo imela nekajkrat na teden na razpolago osebo z znanjem slovenščine. V kratkem bodo po občinskem teritoriju postavili tudi dvojezične table.

Zelo pozitivno gledajo na sodelovanje z občinami s slovenske strani meje, v prvi vrsti s Kanalom in občino Brda, v kateri si prizadevajo za vključitev v seznam Unesco. Pohvale je bil s strani županje deležen štirinajstdnevnik Dom, ki redno poroča o dogajanju v beneških občinah.

Posebno poglavje je bilo šolstvo. Osnovna šola v Prapotnem ima dober vpis, kar je za občinsko upravo izreden uspeh, saj je bila pred leti na robu zaprtja. Učenci se učijo tudi slovenščine, vendar je za županjo Fortijevo premalo ur namenjenih slovenskemu jeziku. V tem smislu je bilo ugotovljeno, da bi bilo potrebno zahtvati izvajanje 12. člena zaščitnega zakona, ki predvideva kurikularno učenje slovenščine na teritoriju, kjer v videmski pokrajini živi slovenska narodna skupnost.

Srečanje se je zaključilo z obojestransko obvezo po tesnejšem sodelovanju.

Tiskovni urad SSO

Kam in kako naprej?

SSO, Gorica / Posvet z dr. Saro Brezigar o stanju naše narodne skupnosti v Italiji.

Jedro slovenske narodne skupnosti v Italiji se nezadržno krči. Katera je najboljša strategija, da ga ohranimo in okrepimo? Da bi subjekti našega kulturnega in družbenega življenja bili kos perečemu izzivu, je Svet slovenskih organizacij priredil 15. januarja v Trgovskem domu v Gorici za svoje članice posvet o stanju slovenske narodne skupnosti v Italiji in potrebah za prihodnost. Dr. Sara Brezigar, priznana strokovnjakinja s področja strateškega upravljanja s človeškimi viri, ki je tudi predsednica Slovenskega raziskovalnega inštituta in sodelavka Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani, je ožjemu krogu t. i. “političnih odločevalcev”, ki tako ali drugače sprejemajo odločitve v svojih organizacijah, v odlično zasnovani sintezi predstavila stanje slovenske narodne skupnosti v Italiji na podlagi raziskav, ki jih je opravil Slori v zadnjih 10-15 letih, nato je bila možnost za zanimivo in nadvse aktualno debato.
Po uvodnem pozdravu predsednika SSO Walterja Bandlja je gostja zbrane pozvala, naj razmislijo, kaj želijo doseči v prihodnosti, in poskusijo se ne ukvarjati s preteklostjo. “Večkrat smo v skupnosti v stanju, ko ne vemo, v katero smer bi šli”. To je veliki izziv današnje skupnosti. Soočamo se s problemi, ki niso nujno omejitve, temveč neka navodila, usmeritve. Pomembno je razumeti izzive časa in nato premisliti način, kako bi se morala skupnost preobraziti, da se z njimi lahko uspešno soočimo. Na vprašanje, kdo danes sestavlja slovensko skupnost, so zbrani ugotovili, da pripadnike naše skupnosti oz. njenega “trdega jedra” danes definirajo jezik, identiteta, sodelovanje v življenju skupnosti, šolstvo, narodna pripadnost. V širšem krogu so “manj intenzivni pripadniki naše skupnosti”, ljudje, ki se čutijo Slovence in ne govorijo slovensko; še več je takih, ki govorijo slovensko in se ne čutijo Slovenci, čeprav poznajo naše običaje in način življenja. Nato je še večji krog ljudi, ki se ne počutijo Slovenci in ne govorijo slovensko, so pa nekako povezani z našim življenjem. “Naša skupnost se primarno identificira na osnovi jezika. To je naša primarna identifikacija”. Ko se nam dogaja asimilacija, v bistvu prehajamo iz trdega jedra navzven. “To je nekaj popolnoma normalnega, vse manjšinske skupnosti se soočajo s tem procesom”: zaradi izseljevanja, mešanih zakonov, različnih interesov itd. preprosto izgubljajo svoje pripadnike. Velik problem naše skupnosti je, da procesa asimilacije ne znamo nadomestiti s procesom, ki gre v nasprotno smer, s pridobivanjem pripadnikov skupnosti. Predavateljica je tudi prek konkretnih primerov dokazala, da “identiteta ni nekaj fiksnega, nekaj, kar pridobimo ob rojstvu in nam ostane. Identiteta je nekaj, kar se spreminja v našem življenju, pa tudi iz generacije v generacijo”. Politika, ki jo vodimo kot skupnost, nam lahko omogoča, da ljudi približamo temu našemu jedru ali pa ne. Proces asimilacije je avtomatičen; obratni proces pa je treba zelo skrbno in načrtno gojiti za to, da do njega prihaja. Problemi, ki jih imamo kot skupnost, so v veliki meri odvisni od tega; mimo demografskih problemov je jedro vedno manjše, zunanji pasovi pa so vedno širši. “Pripadnike zunanjih pasov lahko imamo za odpadnike, lahko pa jih tudi gledamo kot potencial, ki se približuje jedru”. Krepiti moramo prav proces, da se ljudje iz zunanjih pasov (lahko tudi pripadniki večinskega naroda) približujejo jedru. Skupnost lahko vzpostavlja pogoje, da bo nekdo (ali njegovi potomci) prišel v jedro; in identiteta se bo avtomatično razvila. Kot skupnost moramo imeti strategije in mehanizme, kako to lahko spodbujamo. “Pot je ta, alternative ni”! Asimilacijo lahko torej zajezimo samo s procesom, ki gre v obratno smer: to storimo tako, da ljudi naučimo slovensko in jih poskusimo vključiti v naše okolje, ki bi seveda moralo spodbujati slovenski jezik. “Če želimo kot skupnost ostati ali se krepiti, si moramo nujno prizadevati za to”. Italijani, ki znajo slovensko, so “naša edina možnost preživetja”, če se bodo približali jedru, v katerem se bodo njihovi otroci morda počutili člani naše skupnosti.
Slika pripadnikov naše skupnosti danes je precej drugačna od tiste izpred 20 let; tudi načini komuniciranja so drugačni: če jih ne obvladamo, določenih oseb ne bomo dosegli. Izzivi slovenske skupnosti v Italiji se danes pojavljajo na področju šolstva, kulturnih, športnih in drugih dejavnosti, medijev, politične participacije, participacije pri upravljanju naše skupnosti, ekonomije, jezika. Gostja je o vsakem nekaj povedala in nakazala več možnih usmeritev oz. koristnih napotkov. Premik nam lahko pomaga narediti primerna jezikovna politika, skupek parametrov, standardov, smernic, ki si jih skupnost postavi glede tega, kaj želi doseči na določenem področju. Jezikovna politika lahko pomaga krepiti vrednost jezika in jedro skupnosti, lahko širi jezikovno skupnost in uveljavlja narodno skupnost v širšem okolju.

Danijel Devetak, Novi glas – Kam in kako naprej?

Razpelo je vredno izpostaviti v javnem prostoru

Svet slovenskih organizacij izraža začudenje nad razpravo in nad sklepom dolinskega občinskega sveta proti izpostavljanju razpela v občinskem svetu v Dolini in v drugih javnih prostorih, kot so npr. šole. SSO tudi obžaluje dejstvo, da se o razpelu še vedno razpravlja na podlagi ideološkega pristopa, ki ni več aktualen. Prav tako vreden obžalovanja je poizkus povezovanja razpela s kraljevimi zakoni iz časa fašističnega režima. Sodobni pristop do glavnega simbola krščanske vere, ki priča o popolnem žrtvovanju Kristusa za odrešenje človeka, bi moral biti povsem drugačen in spoštljiv. Za neverujoče pa je lahko vsekakor simbol bližine, solidarnosti, pomoči šibkejšim, dialoga in sprave.

Svet slovenskih organizacij, ki svoje delovanje naslanja tudi na krščansko vero, smatra, da bi izpostavljanje razpela bilo le v obogatitev javnih prostorov, in to najprej zaradi razlogov, ki so zgoraj navedeni, nato pa tudi zaradi zgodovine same. Ne smemo namreč pozabiti pomembne vloge, ki jo je imela krščanska vera za slovenski jezik in narod od 9. stoletja p.Kr. do današnjih dni. Tega ne smemo pozabiti še posebno Slovenci na Primorskem, ki smo v hudih časih raznarodovanja imeli v katoliških duhovnikih nezamenljivo podporo in pomoč.

Svet slovenskih organizacij v tem smislu poziva, da se tudi v javnih prostorih ovrednoti izpostavljanje razpela, kot simbola pozitivnih družbenih vrednot in naše skupne evropske dediščine.

IZŠLA JE MLADIKA 4/2021

V FOKUSU: Izidi volitev in utrip slovenske narodne skupnosti na Koroškem

Četrta številka revije Mladika je zagledala luč konec aprila. Fokus se tokrat osredotoča na izide volitev in na utrip slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Erika Jazbar v uvodniku zariše vzporednice in razlike med Koroško in Primorsko, predvsem glede politične organiziranosti in predstavništva. O volitvah na Koroškem med novimi mejniki, potrditvami in nazadovanji so spregovorii časnikar in nekdanji urednik Hanzi Tomažič; občinski svetnik in prvi slovenski podžupan v Celovcu Lojze Dolinar; občinska svetnica v Celovcu na listi Zelenih Sonja Koschier; deželni predsednik Enotne liste Gabriel Hribar; župan v Globasnici Bernard Sadovnik in župan v Pliberku Stefan Visotschnig.

V rubriki o gospodarstvu je govor o reviji Mladina, ki je v lasti goriške finančne družbe KB1909 in sodi med prepoznavnejše medijske blagovne znamke v Sloveniji.

Roman Globokar v rubriki Oseba in družba piše o osebnem odpuščanju kot prvem koraku na poti k narodni spravi, saj odpuščati ne pomeni pozabljati, temveč odpovedati se, da bi prevladala uničujoča sila, ki povzroči prizadetost. V zvezi s temo sprave se v nadaljevanju objavlja izjava Slovenske akademije znanosti in umetnosti o spravi ob tridesetletnici samostojne slovenske države.

Anka Peterlin je pripravila intervjuje na temo postumnega literarnega dela Alojza Rebule, zbirke z naslovom Apokrif. O delu spregovorijo: urednik Mladike Marij Maver, Lučka Peterlin Susič, ki je za radijski medij priredila in režirala odlomke iz Apokrifa, ter profesor, frančiškan p. Edvard Kovač.

V rubriki Ekologija ob svetovnem dnevu vode beremo članek o pravici do pitne vode, ki je že marsikje po svetu v navzkrižju z raznimi gospodarskimi interesi.

V rubriki literatura so objavljene pesmi Barbare Cerar, ki so prejele drugo nagrado za poezijo na 49. literarnem natečaju revije Mladika, in Božična zgodba Manke Kremenšek Križman, ki je dobila drugo nagrado za prozo na istem natečaju.

Elisabetta Kovic je pripravila nov zapis o otroškem vrtcu kot osnovi, na kateri stoji naša šola: tokrat obravnava razvoj predšolske vzgoje v Italiji od leta 1958 do 2004. Dragica Motik pa piše o skupščini in volitvah Društva katoliških pedagogov Slovenije.

Rafko Dolhar, v rubriki Prebrali so za vas, predstavi knjigo o Kanalski dolini pod zavezniško upravo.

V rubriki Zgodovina Renato Podbersič ml. piše o pozabljeni judovski družini Bolaffio na Primorskem, Jernej Vidmar pa objavlja drugi del članka o represiji proti članom Slovenske demokratične zveze in njenim privržencem.

V rubriki Kultura Franc Križnar predstavi glasbeno pedagodnjo, raziskovalko in zaslužno profesorico Damjano Bratuž, Magda Jevnikar pa mlado likovno umetnico Ajlin Visentin.

Mitja Petaros ob 30-letnici slovenske osamosvojitve piše o slovenskem grbu. Objavljena je tudi utemeljitev letošnje literarne nagrade Vstajenju Marinu Qualizzi, ocena, ki jo je pripravila Lidija Golc, in poročilo o serijskih publikacijah iz Argentine, ki ga je pripravila Lučka Kremžar.

Uvodnik v mladinsko prilogo Rast je pripravila Luna Callin, in sicer o mladih in osamljenosti v času koronadobe in pouka na daljavo; Luna Drašček, Jakob Tul, Jernej Močnik, Julija Cotič, Ivan Boškin in Ilaria Vecchiet objavljajo fragmente nabrite mularije iz koronadnevnika. Objavljeni so nasveti astrofizičarke Dunje Fabjan, mnenja dijakov, ki so sodelovali na spletni Prešernovi proslavi Slovenskega kulturnega kluba in tistih, ki so se udeležili Delavnice ustvarjalnega pisanja SKK z Marijo Kostnapfel.

MLADIKAUlica Donizetti 3 – 34133 – Trst / Tel. +39 040 3480818

DVE DESETLETJI ZAŠČITNEGA ZAKONA 38/2001 – OD SPREJETJA DO UPRABE

Posebna tv oddaja Slovenskega programa in Slovenskih informativnih sporedov Deželnega sedeža Rai za FJK, ki je nastala v sodelovanju s Slovensko kulturno-gospodarsko zvezo in Svetom slovenskih organizacij, bo na sporedu v nedeljo, 28. marca 2021, ob 21. uri na programu Rai 3 bis.

Preteklega 14. februarja je minilo dvajset let od izglasovanja zaščitnega zakona za Slovence v FJK. Letošnji mejnik je dobra priložnost za analizo prehojene poti s pogledom v nazaj, za pregled današnjega stanja izvajanja zaščitnih določil ter za razmislek o prihodnosti.

        Z vsem nanizanim se spopada televizijska oddaja DVE DESETLETJI ZAŠČITNEGA ZAKONA 38/2001: od sprejetja do uporabeki jo podpisujeta Slovenski program in Slovenski informativni sporedi Deželnega sedeža Rai za FJK ob podpori in sodelovanju Slovenske kulturno-gospodarske zveze in Sveta slovenskih organizacij. Na sporedu bo v nedeljo, 28. marca 2021, ob 21. uri na programu Rai 3 bis (kanal 103) in v ponovitvi v četrtek, 1. aprila, ob istem času.

  V 25-minutni oddaji se je namestnik glavnega urednika Slovenskih informativnih sporedov Deželnega sedeža Rai za FJK Fabio Gergolet pogovarjal s številnimi protagonisti zgodbe zaščitnega zakona od izglasovanja do danes. Svoja razmišljanja so pred kamero nanizali senatorja Stojan Spetič in Tatjana Rojc, predsednika SKGZ in SSO Ksenija Dobrila in Walter Bandelj, predsednik paritetnega odbora Marko Jarc, nekdanji tajnik stranke Slovenske skupnosti Damijan Terpin ter nekdanja predsednica paritetnega odbora Iole Namor. Svoj pogled na stanje in perspektive izvajanja zaščitne zakonodaje je podal tudi predsednik Dežele FJK Massimiliano Fedriga. Izjave o uporabi slovenščine kot dobri praksi so dali tudi generalni direktor podjetja Isontina ambiente Giuliano Sponton, beneški rojak Michele Tomasetig in tržaški kmetovalec Pavel Debelis. 

Beseda v oddaji teče od nizanja ključnih akterjev izglasovanja zakona do njegovega izvajanja na Videmskem, od aktualnih izzivov, kot je npr. vračanje nepremičnin, do dvojezičnega poslovanja javnih uprav ter od pogleda na prihodnost obmejnega prostora do novih perspektiv: prva med vsemi je zajamčeno zastopstvo v italijanskem parlamentu.

Obletnica izglasovanja zakona ponuja tudi možnost razmisleka o koriščenju zakonskih pravic s strani posameznih pripadnikov narodne skupnosti, kar bo možno odkriti med izjavami, ki potrjujejo spodbudne primere pozitivnih praks.

Reportažna oddaja z naslovomDVE DESETLETJI ZAŠČITNEGA ZAKONA 38/2001in podnaslovom od sprejetja do uporabepotrjuje med drugim uspešno sodelovanje med krovnima organizacijama SKGZ in SSO ter uredništvom Slovenskih programov Deželnega sedeža Rai za FJK, saj sledi uspešnemu projektu Škratka Kajčka, ki je ob začetku leta doživel izid v knjižni obliki. Pri nastanku oddaje o Zaščitnem zakonu je sodelovalo celotno uredništvo tv oddaje Mikser, režirala sta jo Jan Leopoli in Živa Pahor, soavtorice pa so Mairim Cheber, Alenka Florenin in Lucija Tavčar.

Naveza med javno medijsko hišo in dvema krovnima organizacijama temelji na ovrednotenju potenciala, ki ga imajo mediji v času pandemije. Ta televizijski dogodek velja namreč za osrednjo obeležitev obletnice izglasovanja zakona s strani Slovenske kulturno-gospodarske zveze in Sveta slovenskih organizacij.          25-minutna reportažna oddajaželi nagovarjati višješolce in študente oz. tisti del naše narodne skupnosti, ki odrašča v novem tisočletju, in bo lahko dobrodošlo gradivo za pouk državljanske vzgoje na naših višjih srednjih šolah, saj bo, takoj po televizijski objaviv nedeljo, 28. marca, ob 21. uri na kanalu Rai 3 bis (kanal 103) in ponovitvi v četrtek, 1. aprila, ob istem času, dostopna tudi na platformi RAIPLAY pod zavihkom Slovenski program.

SSO podpira izjavo SAZU o slovenski spravi

V letu, ko obeležujemo trideseto obletnico slovenske samostojnosti in državnosti, je Slovenska akademija znanosti in umetnosti pripravila Izjavo o spravi ob tridesetletnici samostojne slovenske države. Ta dokument, ki povzema zaključke lanskega simpozija Slovenska sprava, je predsednik SAZU akademik Peter Štih predstavil javnosti v ponedeljek, 15. marca. Istega dne je bil o izjavi seznanjen predsednik Republike Slovenije Borut Pahor.

Sedež SAZU v Ljubljani

Tema je zelo občutljiva, ker zadeva medvojne in povojne dogodke, ki so hudo prizadeli slovensko prebivalstvo ne glede na idejno ali versko prepričanje posameznikov in skupin. Dogajanje iz tega obdobja je v slovenski javnosti in tudi med Slovenci v zamejstvu in po svetu še vedno živo. Še vedno povzroča družbene in politične delitve, ki bi morale biti že zdavnaj presežene ali vsaj omiljene. Žrtve vseh strani bi morale prejeti dostojanstveno priznanje. Obravnava dogodkov pa bi morala preiti v strokovne zgodovinske okvire. V tem smislu razumemo, da se je SAZU kot osrednja slovenska kulturna in znanstvena ustanova spomnila na spravne dogodke izpred tridesetimi leti v sklopu osamosvajanja in demokratizacije Slovenije.

Dokument SAZU Slovenska sprava – Izjava Slovenske akademije znanosti in umetnosti o spravi ob tridesetletnici samostojne slovenske države, gre v smeri, da se delitve med Slovenci iz vojnih časov premostijo in to seveda na podlagi objektivne objave vseh dejstev, ki so se zgodile v tistem obdobju. Izjava SAZU je po mnenju SSO napisana zelo odgovorno in utemeljeno, zato predstavlja dokument, ki ga je treba pozdraviti in podpreti.

Še posebno si izjava SAZU zasluži našo podporo, ker se ujema z duhom in s cilji, ki jih najdemo v poročilu slovensko-italijanske mešane zgodovinske-kulturne komisije iz leta 2000. Pa tudi z dejanjem dveh predsednikov Republike Slovenije in Republike Italije, ki sta se 13. julija lani v Bazovici poklonila tako slovenskim bazoviškim žrtvam, ki so padle pod fašističnimi streli kot italijanskim žrtvam komunističnega nasilja.

Seveda ima vsakdo pravico in svobodo, da si o omenjenih zgodovinskih dogodkih ustvari svoje prepričanje in da ga izrazi. Razumemo in sočustvujemo s vsemi, ki so v vojnem času trpeli in izgubili svoje drage. Ne zdi pa se nam primerno, da se za potrjevanje osebnih prepričanj uporablja tragične dogodke, ki so se med 2. svetovno vojno zgodili izven Slovenije in v katerih Slovenci niso bili vključeni. Dokument SAZU namreč obravnava medvojno in povojno dogajanje med Slovenci in se ne opredeljuje do dogajanja v drugih delih Jugoslavije. Pa tudi je ne-elegantno izrabiti ta kontekst in časopisne rubrike za omalovaževanje slovenskih državnih predstavnikov.

Izjava SAZU se zaključi s sledečimi besedami, »S preteklostjo neobremenjeno družbeno sožitje je mogoče doseči le s prizadevanjem za resnico o medvojnih in povojnih dogodkih in z njihovim ocenjevanjem na podlagi občeveljavnih etičnih načel ter s pietetnimi in spominskimi dejanji, ki bodo namenjena vsem padlim, pobitim in umorjenim. Kolikor je le mogoče, moramo popraviti krivice, prenehati z medsebojnimi obtoževanji, izključevanji in instrumentaliziranjem zgodovine ter pri vsem tem spoštovati drugače misleče. S tem v popolnosti soglaša tudi Svet slovenskih organizacij in vabi slovenske organizacije v Furlaniji Julijski krajini, da izjavo SAZU tudi podprejo.

Trst, 25. marec 2021

Knjižna novost pri Goriški Mohorjevi družbi

Dejan Valentinčič – Medetnična integracija v lokalnem okolju, primer Nove Gorice in Gorice

Znanstvena monografija Medetnična integracija v lokalnem okolju – primer Nove Gorice in Gorice se osredotoča na analizo družbene dinamike v etnično raznolikem lokalnem okolju, tematika, ki je danes v ospredju znanstvenega, strokovnega in političnega interesa ter postaja vse bolj aktualna in središčnega pomena za moderne demokratične države 21. stoletja, kot tudi izziv upravljanja raznolikosti in zagotavljanja manjšinskih pravic v etnično raznolikih družbah.

Avtor monografije dr. Dejan Valentinčič, habilitirani docent na Novi univerzi za področje ustavnega prava in človekovih pravic, habilitirani docent za področje politologije na Fakulteti za uporabne družbene študije, vodja raziskovalne skupine Inštituta ASEF za izobraževanje in raziskovanje, od marca 2020 tudi državni sekretar na Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, je s to znanstveno monografijo opravil obsežno raziskovalno delo, predvsem pa pilotno študijo, ki vsebuje bogate informacije o realnosti medetničnih odnosov.

Avtor se v knjigi posveča vprašanju integracije priseljenskega prebivalstva na območju Mestne občine Nova Gorica. Primerja vključenost v družbo priseljencev in njihovih potomcev različnih narodnosti, primerja razlike v ekonomski, politični in kulturni integraciji, hkrati pa ugotavlja, kako so v Sloveniji na lokalnem nivoju udejanjane nacionalne migracijske politike. Avtor opravi tudi primerjavo s sosednjo občino Gorica. Primerja vključevanje priseljencev v obeh lokalnih okoljih, predvsem pa se sprašuje, ali bi se Nova Gorica lahko za prihodnost kaj naučila iz izkušnje Gorice – upoštevajoč, da Nova Gorica skorajda še nima priseljencev iz neevropskih držav, v Gorici pa je njihova prisotnost že nekaj samoumevnega.

Da knjiga ni omejena le na lokalni značaj, ampak je tudi mednarodno referenčno delo, dokazujeta predgovora dveh svetovno znanih avtoritet na področju migracijskih študij. Prvo spremno besedo je prispeval Nikolai Genov, zaslužni profesor Freie Universitat Berlin, eden najbolj uveljavljenih evropskih sociologov druge polovice 20. stoletja v Evropi, sicer tudi doktorski mentor avtorja knjige Dejana Valentinčiča. Pisec druge spremne besede je Howard Duncan, profesor na Carleton univerzi v Ottawi v Kanadi, med leti 2015 in 2020 glavni urednik znanstvene revije International Migration, ene najbolj vplivnih svetovnih revij s področja migracij.

Ker medetnična integracija ne zadeva le pristojnosti lokalne skupnosti, se avtor v teoretičnem delu najprej ukvarja z vprašanjem različnih modelov vključevanja migrantov (multikulturalizem, asimilacija) v različnih državah sveta. Da bi bili teoretični koncepti bralcu bolj zanimivi, njihovo delovanje v praksi prikaže na primeru slovenskih izseljenskih skupnosti – s katerimi državnimi politikami so bili soočeni slovenski prišleki in kako je to vplivajo na položaj in ohranjanje slovenskih skupnosti. Avtor nadaljuje z opisi politik integracije na nivoju Republike Slovenije, kako Slovenija upravlja etnično raznolikost, izvaja manjšinsko varstvo in kako poteka medetnična integracija. Pri tej analizi družbene dinamike ponuja vpogled tudi v sosednjo Italijo. Nato pa se posveti osrednji problematiki, kako uspešna je integracija priseljencev z območja nekdanje Jugoslavije, ki živijo na območju Mestne občine Nova Gorica, pri kateri primerja stopnjo ekonomske, politične in kulturne integracije. S krajšo primerjavo raziskavo razširi na sosednjo obmejno občino Gorica.

Tematike se avtor loti z dveh vidikov. Prvi, teoretični del monografije predstavlja različne teorije upravljanja medetničnih odnosov in vključevanja priseljencev v novo družbo. V drugem, empiričnem, pa tudi osrednjem delu knjige se študija koncentrira na Mestno občino Nova Gorica, ki je, kot pravi avtor, »zaradi svoje lege, nastanka ter narodnostne in nasploh družbene sestave posebej zanimiv primer za preučevanje, obenem pa tudi toliko sorodna ostalim slovenskim mestom, da se da ugotovitve tudi delno posplošiti za občo situacijo glede medetnične integracije ter potenciala za medetnične konflikte v slovenski družbi.«

 Empirični del temelji na izvedenih intervjujih in anketah s pripadniki šestih narodov, predstavniki številčno najmočnejših skupin priseljenskega porekla v občini Nova Gorica, ki izvirajo iz drugih republik bivše Jugoslavije (Albanci, Bošnjaki, Črnogorci, Hrvati, Makedonci in Srbi). V ospredju je predvsem vprašanje, kako uspešna je njihova integracija.

Primerjava z čezmejno goriško občino pa daje knjigi posebno vrednost, saj pokaže naravnost, kateri izzivi čakajo ne le Novo Gorico, ampak celotno Slovenijo. Pričakovati je zelo sorodne trende glede nadaljnjega priseljevanja iz tujih, tudi neevropskih držav, kar Gorica doživlja že sedaj, zato je primerjava integracije teh populacij odlična iztočnica za analizo, koliko je Nova Gorica sploh pripravljena na integracijo novih migracijskih valov, ki jih lahko pričakuje v prihajajočih desetletjih.

Monografija se ne omejuje le na zgodovinski oris, ampak avtor to v sociološkem smislu nadgradi z izpeljavo lastnega modela za merjenje stopnje medetnične integracije – na ekonomskem, političnem in kulturnem nivoju. V pripravi svojega modela natančno in kritično oriše različne politike sprejemanja migrantov v primerjalni perspektivi, na osnovi modelov multikulturalizma, asimilacije in integracije. Oba ugledna pisca spremnih besed poudarjata, da gre za kompetentno študijo, ki prinaša nova spoznanja več družboslovnim in humanističnim disciplinam.

Knjiga obsega 413 strani in bralcu ponuja tudi slikovno gradivo, predvsem pa je bogato opremljena s tabelami in grafi, ki omogočajo jasnejši prikaz rezultatov in boljše razumevanje predstavljene vsebine. Izšla je pri Goriški Mohorjevi družbi v sodelovanju z Inštitutom ASEF za izobraževanje in raziskovanje, za oblikovno dograjenost pa je poskrbelo podjetje Studio Link iz Trsta.

SSO čestital ŠZ Olympiji ob 60. letnici

Ob tem pomembnem dnevu, ko ŠZ Olympia obeležuje nadvse pomembno obletnico ustanovitve in neprekinjenega delovanja, Ti iz srca čestitam v imenu Sveta slovenskih organizacij. Žal nam trenutne razmere ne omogočajo praznovanj kot bi jih bilo potrebno prirediti za take pomembne obletnice, še posebno, ko gre za ustanovno članica SSO. Sprejmi torej te pisne čestitke, s katerimi se želim zahvaliti tebi in vsem tvojim sodelavcem za dolgo, vztrajno in požrtvovalno delo na področju slovenskega športa na Goriškem in v deželi FJK“, s temi besedami se je predsednik SSO Walter Bandelj pisno obrnil na predsednika ŠZ Olympije Mihaela Corsi in mu čestital za pomembno obletnico slovenskega športnega društva, ki deluje na Goriškem.

Utrinke tekme v SŠC Mirko Špacapan v Gorici

Predsednik SSO je še dodal, da se zaveda, da ni bilo in tudi danes ni enostavno voditi športno amatersko dejavnost, kjer je temeljnega pomena prostovoljno delo odbornikov, ki se za dobrobit naše slovenske mladine nesebično žrtvujejo. Vendar prav zaradi tega so uspehi ŠZ Olympije toliko bolj dragoceni, ker niso nastali na podlagi velikih finančnih sponzorjev, temveč iz prepričanja v ideale, ki so vsem nam skupni, še posebej kar se tiče ovrednotenja slovenske zavesti in besede na športnem področju.

ŠZ Olympiji želim še veliko uspehov, ko se bo to težko epidemiološko stanje spet popravilo v normalne razmere in bo mogoče obnoviti celotno društveno delovanje, na kulturni in športni ravni“, je še dodal predsednik Bandelj in zaključil, da Svet slovenskih organizacij ostaja na razpolago za katerokoli pomoč in sodelovanje, kot je to v teh letih že večkrat naredili po lastnih močeh in zmogljivostih.

Trst, 24. marec 2021

Sožalje SSO ob smrti škofa msgr. Metoda Piriha

Predsednik Sveta slovenskih organizacij Walter Bandelj je v imenu krovne organizacije in v svojem osebnem imenu izrekel koperskemu škofu msgr. dr. Juriju Bizjaku iskreno in občuteno sožalje ob izgubi dragega sobrata škofa msgr. Metoda Piriha.

Vir: www.rkc.si

V pismu se je predsednik SSO navezal na geslo pokojnega škofa »Vate zaupam« in izrazil prepričanje, da ga je nebeški Oče že sprejel v nebesih in mu izkazal milost, katera traja na veke.

Predsednik Bandelj je še dodal, da bodo Slovenci v Italiji ohranili dragega škofa Metoda Piriha v dragem spominu, ker v svoji službi ni nikoli pozabil tudi na tisti del slovenskega naroda, ki živi v Italiji. “Hvaležni smo mu za vse trenutke, ko je bil med nami, na raznih romanjih ali drugih verskih in posvetnih svečanostih. Dragocene so nam tudi vse njegove spodbudne besede naj ostajamo zvesti Kristusu in naši slovenski besedi ter identiteti“, je zaključil predsednik SSO.

Potret škofa msgr. Metoda Piriha (vir: www.rkc.si)

Podiplomski študij duhovne teologije je vpisal na Papeški teološki fakulteti Teresianum v Rimu, kjer je leta 1976 dosegel magistrski naslov. Po vrnitvi v domovino je postal spiritual v ljubljanskem bogoslovnem semenišču, po prihodu škofa Janeza Jenka na Primorsko leta 1977 pa je postal tudi njegov tajnik. Kot vzgojitelj bodočih duhovnikov je ostal v Ljubljani do leta 1984, ko ga je škof Jenko imenoval za generalnega vikarja koprske škofije. Med letoma 1984–1986 je bil voditelj Pastoralne službe v Kopru in župnijski upravitelj župnije Podgorje.

Sveti oče Janez Pavel II. ga je 25. marca 1985 imenoval za škofa pomočnika koprskemu škofu Jenku s pravico nasledstva. Škofovsko posvečenje je prejel 27. maja 1985 v koprski stolnici, škofijo pa je prevzel 16. aprila 1987, po upokojitvi škofa Jenka. Za svoje škofovsko geslo si je izbral besede: »Vate zaupam«.

Papež Benedikt XVI. je 26. maja 2012 po kan. 401 § 1 Zakonika cerkvenega prava (ZCP) sprejel odpoved službi koprskega škofa msgr. Metoda Piriha ter imenoval pomožnega koprskega škofa msgr. dr. Jurija Bizjaka za njegovega naslednika. Po upokojitvi je škof Metod stanoval v Vipavi.

Po uradni upokojitvi se je škof Metod Pirih z veseljem posvetil pastoralni pomoči v škofiji ter v župnijah na vipavskem. V koprski škofiji je bil rad v pomoč pri birmovanju in drugih župnijskih slovesnostih. Rad se je srečeval z ljudmi in vsakega je vedno toplo in prisrčno sprejel. 

Zadnja leta je njegovo zdravje pešalo in omejevalo njegove dejavnosti. Svojo zemeljsko pot je zaključil 23. marca 2021 in odšel k svojemu nebeškemu Očetu ter mu še enkrat izrazil svoje škofovsko geslo »Vate zaupam«.

Priprava nove strategije odnosa Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu za obdobje 2021-2030

Republika Slovenija snuje v tem obdobju novo Strategijo odnosa s Slovenci, ki ne živijo v Sloveniji, za obdobje 2021-2030. Načrtovanje je sad zadnjega zasedanja Sveta Vlade RS za Slovence v zamejstvu, ki se je zgodil decembra 2020 na Brdu pri Kranju. Nova poglavja strateškega dokumenta odnosa med matico in Slovenci v sosednjih državah so različna, skupno jih je osem: od učenja jezika in mladinskih politik, od kulturnih vsebin do gospodarstva in medijev, od zunanje politike do financiranja ter digitalizacije.

K prispevanju predlogov je bila v tem mesecu povabljena tudi slovenska narodna skupnost v Italiji. Slovenska kulturno-gospodarska zveza in Svet slovenskih organizacij sta se na poziv odzvala usklajeno in pripravila skupni dokument. Ta sicer temelji na dveh predhodnih načrtih, ki ju predstavljata gradivi za že omenjeno zasedanje Sveta Vlade RS ter za zasedanje istega organa jeseni leta 2019, kjer sta krovni organizaciji Slovencev v Italiji prav tako nastopili z usklajenimi izhodišči.

Poglavitna skrb obeh organizacij je iskanje podpore predvsem slovenske diplomacije pri temeljnih poglavjih njenega obstoja, med katerimi gre izpostaviti vsa prizadevanja za zajamčeno parlamentarno zastopstvo ter nadaljevanje korakov k vrnitvi Narodnega doma v Trstu, ne le v smislu vrnitve nepremičnine, ampak tudi njene vsebinske nadgradnje. V tem primeru sta podpisnika dokumenta poudarila potrebo po pozitivni vzajemnosti, in sicer da matična država zahteva od Republike Italije, da se izvajajo vse zakonske pravice Slovencev v Italiji po zgledu italijanske skupnosti v Sloveniji. Po istem principu velja obravnavati vsa odprta vprašanja na področju šolstva, ki zadeva obe državi, na področju jezika pa si krovni organizaciji od slovenske države obetata podporo pri utrjevanju slovenščine in pri njeni promociji.  

SKGZ in SSO vidita v podpori Republike Slovenije tudi ključ gospodarske rasti skupnosti, tako v morebitnih investicijah kot v koriščenju sredstev iz kohezijskih skladov predvsem v videmski pokrajini. Pri samem vprašanju financiranja slovenske narodne skupnosti v Italiji pa ši želita krovni organizaciji biti soblikovalki strategije, ki zadeva Slovence v Italiji.

Vsa našteta izhodišča se razvijajo v dokumentu, ki šteje deset strani, in v daljših prilogah. Idejno jedro izhaja iz prepričanja, da je slovenska narodna skupnost v Italiji avtonomen subjekt, ki potrebuje podporo ob upoštevanju pravice do samoodločanja.

Trst, 22. marca 2021

Predsednik Pahor s predstavniki slovenske manjšine v Italiji

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se je danes s predstavniki slovenske manjšine v Italiji pogovarjal o poteku vračanja Narodnega doma slovenski narodni skupnosti in političnem zastopstvu na državni ravni.

Delegacija slovenske narodne skupnosti v Italiji pri predsedniku Republike Slovenije Borutu Pahorju

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor in predsednik Italijanske republike Sergio Mattarella sta 13. julija 2020 skupaj prisostvovala slovesnemu podpisu memoranduma o vrnitvi Narodnega doma slovenski narodni skupnosti v Italiji. Ta zgodovinski dogodek je rezultat skupnih prizadevanj slovenske narodne skupnosti v Italiji, slovenske zunanje politike ter visoke osebne angažiranosti predsednikov Pahorja in Mattarelle.

Predstavniki slovenske manjšine so na današnjem pogovoru ocenili, da so ta prizadevanja in vsi dogodki 13. 7. 2020, vključno s skupno udeležbo obeh predsednikov na spominskih obeležjih na Bazovici, izrazito pozitivno vplivala tudi na ozračje in odnose med večinskim prebivalstvom in slovensko narodno skupnostjo. Predsednika Pahorja so seznanili s stanjem v postopkih vračanja Narodnega doma slovenski skupnosti.

Predstavniki slovenske manjšine so predsednika Pahorja seznanili tudi s prizadevanji za ustrezno politično zastopstvo na državni ravni. Želijo, da spremembe volilne zakonodaje, do katerih prihaja v Italiji, ne bi zmanjšale ravni njihovega političnega zastopstva. Predsednik Pahor je izrazil polno podporo tem prizadevanjem.

Ksenija Dobrila (SKGZ), Helena Jaklitsch (Ministrica za Slovencev v zamejstvu in po svetu) in Walter Bandelj (SSO)

Srečanja so se udeležili predsednica Slovenske kulturno-gospodarske zveze Ksenija Dobrila, deželni predsednik Sveta slovenskih organizacij Walter Bandelj, senatorka Tatjana Rojc in predsednik Paritetnega odbora za vprašanja slovenske manjšine Marko Jarc, poleg njih pa tudi ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Helena Jaklitsch ter veleposlanik Republike Slovenije v Italijanski republiki Tomaž Kunstelj.

Vir: http://www.up-rs.si/up-rs/uprs.nsf/objave/BFC5FBC3A264D5CCC12586A00050EDD2?OpenDocument

Brezplačno testiranje pri vstopu v Slovenijo iz Italije

Obveščamo vas, da bo od 10. marca 2021, na podlagi prizadevanja ministrice za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Helene Jaklitsch, v sodelovanju z ministrom za zdravje Janezom Poklukarjem in ministrom za notranje zadeve Alešem Hojsom, pri vstopu v Republiko Slovenijo na mejah z Republiko Italijo omogočeno brezplačno testiranje za vse osebe, ki po Odloku o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 spadajo pod izjeme, ki lahko v državo vstopijo brez napotitve v karanteno na domu (čezmejni dnevni migranti, šolarji, dvolastniki ipd.).

Te izjeme lahko vstopajo v Slovenijo, če predložijo negativni rezultat PCR ali HAG testa na virus SARS-CoV-2, ki ni starejši od sedem dni od dneva odvzema brisa. Gre za pomemben korak k olajšanju opravljanja vsakodnevnih obveznosti prebivalcev obmejnega pasu.

Brezplačno testiranje s hitrimi antigenskimi testi bo potekalo v bližini mejnih prehodov na naslednjih lokacijah:

  • Koper, Kulturni dom Škofije,
  • Nova Gorica, MP Solkan (Zabojnik),
  • Sežana, MP Fernetiči (prostori MP).
  • Kobarid, Kulturni dom Kobarid,
  • Rateče, šotor pred MP.

Testiranje bo (od 10. marca 2021) potekalo na lokacijah od ponedeljka do petka, od 7. do 19. ure. Po tednu dni se bo urnik testiranja prilagodil potrebam oziroma izkazanemo interesu na posameznih točkah. 

Oseba, ki se bo udeležila brezplačnega testiranja na SARS-CoV-2 na navedenih lokacijah, mora imeti s seboj izpolnjeno izjavo v slovenskem in italijanskem jeziku (prevod v italijanščino bo objavljen naknadno).

Podrobnejša navodila in izjava sta objavljeni na spodaj.

Navodila in izjava

IZŠLA JE MLADIKA 1-2/2021

V Fokusu: Slovenci v Argentini trideset let po demokratizaciji domovine

S prvo številko 2021 Mladika začenja 65. letnik neprekinjenega izhajanja. Ne gre za okroglo številko, vsekakor pa za pomemben podatek, ki potrjuje, da je Mladika najstarejša revija na Tržaškem. Da ji je to uspelo, pomeni, da je nastala na zdravih temeljih in s pravimi nameni. Na to opozarja avtor uvodnika Sergij Pahor, ki je k uredništvu revije pristopil nekoliko kasneje, se pa spominja vseh sodelavcev revije, ki so se nesebično trudili zanjo – ustanovitelja Jožeta Peterlina ter Dušana Jakomina, France Jeza, Makša Šaha, Martina Jevnikarja, Vinka Beličiča in druge. Spominja se tudi obiskov tiskarne Graphis in tiskarjev Štavarja in Stuparja. Mladika je z leti uvedla nove rubrike, ustanovila natečaj, mladinsko prilogo Rast, z revijo pa se je z leti razvila tudi založniška knjižna dejavnost.

V novem letniku bodo tri nove stalne rubrike; o šolskih vprašanjih bo razmišljala ravnateljica Elisabetta Kovic iz Gorice, ki v tej številki predstavi zgodovino in začetke organiziranega šolskega sistema, v času industrijske revolucije, od vrtcev in sirotišnic naprej. Profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani Roman Globokar bo v tem letniku pisal o krščanskem pogleu na družbena in moralna vprašanja – tokrat spregovori o okrožnici papeža Frančiška Vsi smo bratje (Fratelli tutti), v kateri spodbuja k vesoljnemu bratstvu, predvsem v času krize, ki jo je povzročila epidemija covid-19.

V rubriki Fokus se predstavlja življenje in delovanje Slovencev v Argentini trideset let po demokratizaciji Slovenije v težkem času preizkušnje zaradi pandemije; izrčpno so o tem spregovorili: predsednik krovne organizacije Zedinjene Slovenije Jure Komar, dejavna čalnica cerkvenega občestva Slovencev v Bueos Airesu Nadica Kopač Grohar, šolski referent Zedinjene Slovenije Marcelo Brula, podravnateljica Slovenskega srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka Tatjana Modic Kržišnik, glavna urednica lista Svobodna Slovenija Mariana Poznič Mazieres, urednik revije Slovenske kulturne akcije Meddobje, podjetnik in častni konzul Republike Slovenije v Buenos Airesu Heri Zupan, profesorica na Srednješolskem tečaju in odbornica Zedinjene Slovenije Miriam Oblak.

V rubriki Gospodarstvo analizirajo zamejsko družbeno gospodarstvo v zdajšnji preobleki, in sicer tesno vez med skupino KB1909 in družbama Dom ter Alpe.

V rubriki Pričevanja Erika Jazbar raziskuje življenje in smrt žrtve slovenske revolucionarne roke, Benečana Alojzija Obida (1900–1944), pogovori se tudi z nekaterimi pričevalci. Anja Dular pa piše o Lidiji Zwitter Matthews, londonski dopisnici ameriške Prosvete med drugo svetovno vojno.

Spominu tržaškega slikarja, ljubitelja marin, Deziderija Švare, ki je umrl na božični dan lani v 87. letu starosti se klanja Magda Jevnikar z zapisom o njegovem življenju in delu. Božo Cerar spregovori o slovenskem domoljubu, ki je živel in deloval v Clevelandu v ZDA, Edvard Gobec, Ivica Švab pa se v svojem zapisu spominja nedavno preminulega profesorja in ravnatelja, člana in tudi podpredsednika slovenske Vincencije konference v Ialiji, Alda Stefančiča.

Rubrika Ekologija ponuja v razmislek pereča vprašanja, s katerimi se spopada naš sodobni svet: omenja se delo britanskega naravoslovca Davida Attenborougha, ki je nedavno posnel dokumentarec, v katerem obravnava škodo, ki jo je človek zadal planetu.

V rubriki Literatura je objavljenih nekaj priporočenih del na 48. literarnem natečaju revije Mladika, in sicer zgodba Darinke Kozinc Begunček jaz, begunčica ti, pesmi Nike Čok Mementi, in cikel pesmi Maje Smotlak Drevod in želod.

V rubriki Prebrali so za vas Martin Brecelj predstavi knjigo Sandra Oblaka Z udarno pestjo. Magda Jevnikar predstavi razstavo Grafika Slovencev v Italiji, ki je virtulano na ogled v Centru Lojze Bratuž v Gorici; Ivan Žerjal pa piše o virtualni razstavi ob osemdesetletnici umetnika Klavdija Palčiča, ki je bila na ogled v Kulturnem domu v Gorici.

V rubriki Iz tiskarne je objavljen seznam novejših del slovenskih avtorjev v Italiji.

V rubriki Primorski glasbeniki skozi čas in prostor Franc Križnar piše o violinistki in operni pevki iz Trsta Katji Kralj, v rubriki Umetnost pa Mojca Polona Vaupotič piše o kiparju Zmagu Posegi.

Dragica Motik poroča o konferenci Društva katoliških pedagogov Slovenije Vzgoja za ljubezen do domovine in države. Mitja Petaros, v rubriki Numizmatika, piše o obletnici samostojne Slovenije na zbirateljskih evrskih kovancih.

V osrednjih straneh revije je z novicami iz zamejstva in zdomstva bogata rubrika Antena.

Pri mladinskem listu-prilogi Rast so sodelovali Jernej Močnik, ki v uvodniku piše o pojavu izbrisanja na družbenih omrežjih, Jakob Tul piše o pomenu glasbe za mlade, Ivan Boškin razmišlja o pomenu zaupanja in resnice v medosebnih odnosih in v širjenju informacij. Urška Petaros predstavi uspešno Netflix serijo Damin gambit. V rubiki Slovenskega kulturnega kluba so objavljeni tretjeuvrščeni prispevki na literarnen natečaju SSK in pogovori z njihovimi avtorji, ti so: Nika Starec, Tanja Knez in Elisa Sartori.

Mladiko lahko berete na spletni povezavi
http://www.mladika.com/wp-content/uploads/2021/02/Ml21-01-skup.pdf

Pismo papeža Frančiška ob letošnjem postu

»Glejte, v Jeruzalem gremo…« (Mt 20,18).
Post: čas za prenovo vere, upanja in ljubezni.

Dragi bratje in sestre,

ko Jezus svojim učencem naznani svoje trpljenje, smrt in vstajenje v izpolnitev Očetove volje, jim razkrije globok pomen svojega poslanstva in jih pokliče, naj se mu pridružijo za odrešenje sveta. 

Ko hodimo po poti posta, ki nas vodi k velikonočnim praznovanjem, se spominjamo Njega, ki »je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu« (Flp 2,8). V tem času spreobrnjenja prenovimo svojo vero, zajemimo »živo vodo« upanja in z odprtim srcem sprejmimo Božjo ljubezen, ki nas spreminja v brate in sestre v Kristusu. Med velikonočno vigilijo bomo obnovili obljube našega krsta, da se bomo po delovanju Svetega Duha prerodili v nove moške in ženske. A že pot posta je, tako kot celotno krščansko potovanje, vsa v luči vstajenja, ki spodbuja čustva, drže in odločitve tistega, ki hoče slediti Kristusu.

Post, molitev in miloščina, kot jih je predstavil Jezus v svojem oznanjevanju (prim. Mt 6,1-18) so pogoji in izrazi našega spreobrnjenja. Pot uboštva in odpovedi (post), ljubeč pogled na ranjenega človeka (miloščina) ter sinovski pogovor z Očetom (molitev) nam omogočajo, da utelesimo iskreno vero, živo upanje in dejavno ljubezen.

1. Vera nas kliče, naj sprejmemo resnico in postanemo njene priče pred Bogom in pred vsemi brati in sestrami.
V tem postnem času sprejeti in živeti resnico, ki se je razodela v Kristusu, pomeni najprej pustiti, da nas doseže Božja beseda, ki nam jo iz roda v rod posreduje Cerkev. Ta resnica ni konstrukcija razuma, pridržana za nekaj izbranih, vzvišenih ali imenitnejših umov, ampak je sporočilo, ki ga lahko sprejmemo in razumemo z inteligenco srca, ki je odprto za veličino Boga, ki nas ljubi prej, preden se mi sami tega zavemo. Ta resnica je Kristus sam, ki je s tem, da je do konca prevzel našo človeškost, postal pot – zahtevna a vsem odprta – ki vodi k polnosti življenja.

Post, živet kot izkustvo pomanjkanja, vodi tiste, ki ga živijo v preprostosti srca, k ponovnemu odkritju Božjega daru in k razumevanju resničnosti naše ustvarjenosti po njegovi podobi in podobnosti, ki v Njem dobi svojo izpolnitev. Ko človek, ki se posti, doživlja izkustvo sprejetega uboštva, postane ubog z ubogimi in »kopiči« bogastvo prejete in podeljene ljubezni. Post, ki je tako razumljen in živet, pomaga ljubiti Boga in bližnjega, kolikor je ljubezen, kakor uči sv. Tomaž Akvinski, nagnjenje, ki je osredinjeno na drugega, ker ga ima za edino sebi enako bitje (prim. Okrožnica Vsi bratje, 93).

Post je čas, da verujemo oziroma da sprejmemo Boga v svoje življenje in mu dovolimo, da »prebiva« pri nas (prim. Jn 14,23). Postiti se pomeni osvoboditi naše življenje tega, kar ga obremenjuje, tudi od zasičenosti z informacijami – resničnih ali lažnih – in potrošniških proizvodov, da bi odprli vrata svojega srca Njemu, ki k nam prihaja ubog v vsem, a »poln milosti in resnice« (Jn 1,14): Božji Sin Odrešenik.

2. Upanje kot »živa voda«, ki nam omogoča nadaljevanje poti 
Samarijanka, ki jo Jezus prosi, naj mu da piti pri vodnjaku, ne razume, ko ji pravi, da bi ji lahko dal »žive vode« (Jn 4,10). Na začetku seveda misli na materialno vodo, Jezus pa misli na Svetega Duha, ki ga bo on v obilju dal v velikonočni skrivnosti in ki v nas vliva upanje, ki ne razočara. Že v napovedovanju svojega trpljenja in smrti Jezus oznani upanje, ko pravi: »in tretji dan bo vstal« (Mt 20,19). Jezus nam govori o prihodnosti, ki jo je odprlo Očetovo usmiljenje. Upati z njim in zaradi njega pomeni verovati, da se zgodovina ne konča z našimi napakami, našim nasiljem, krivicami in grehom, ki križa Ljubezen. Pomeni iz odprtega srca zajemati Očetovo odpuščanje.

V sedanjem ozračju zaskrbljenosti, v katerem živimo in v katerem se vse zdi krhko in negotovo, bi lahko govorjenje o upanju delovalo kot provokacija. Postni čas je namenjen upanju, da bi svoj pogled spet usmerili na Božjo potrpežljivost, ki še naprej skrbi za svoje stvarstvo, medtem ko smo mi z njim pogosto grdo ravnali (prim. Okrožnica Bodi hvaljen, 32-33.43-44). Upanje je v spravi, h kateri nas zavzeto spodbuja sv. Pavel: »Spravite se z Bogom« (2 Kor 5,20). Ko v zakramentu, ki je v srcu našega procesa spreobrnjenja, sprejmemo odpuščanje, postanemo tudi sami razširjevalci odpuščanja: ker smo ga sami prejeli, ga lahko ponujamo s tem, da smo sposobni živeti pozoren dialog in da sprejmemo vedenje, ki bodri človeka, ki je bil ranjen. Božje odpuščanje tudi po naših besedah in dejanjih omogoči, da živimo veliko noč bratstva. 

V postu bodimo bolj pozorni, da bomo govorili »besede, ki vračajo moč, krepijo, tolažijo in spodbujajo in ne za besede, ki ponižujejo, žalostijo, razburjajo in zaničujejo« (Okrožnica Vsi bratje, 223). Včasih je za prebuditev upanja dovolj biti plemenit človek, »ki odloži svoje nujne skrbi, da bi izkazal pozornost, naklonil nasmeh, rekel spodbudno besedo in sredi tolike brezbrižnosti komu prisluhnil« (prav tam, 224).

V zbranosti in v tihi molitvi nam je upanje dano kot navdih in notranja luč, ki osvetljuje izzive in izbire našega poslanstva: zato je bistveno, da se zberemo za molitev (prim. Mt 6,6) in na skrivnem srečamo Očeta nežnosti.

Živeti post z upanjem pomeni čutiti, da smo v Jezusu Kristusu priče novega časa, v katerem Bog »vse dela novo« (prim. Raz 21,1-6). Pomeni dobiti Kristusovo upanje, ki da svoje življenje na križu in ki ga Bog obudi tretji dan, »vselej … vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas« (1 Pt 3,15).

3. Ljubezen, živeta po Kristusovih stopinjah, v pozornosti in sočutju do vsakogar, je najlepši izraz naše vere in našega upanja. 
Ljubezen se veseli, ko vidi, da drugi raste. Zato tudi trpi, ko se drugi znajde v stiski: sam, bolan, brezdomec, zaničevan, v potrebi … Ljubezen je vzgib srca, zaradi katerega izstopimo iz sebe ustvari vez medsebojne podelitve in občestva.

»Z družbeno ljubeznijo je mogoče zoreti za civilizacijo ljubezni, h kateri se lahko čutimo vsi poklicani. Ljubezen lahko s svojim univerzalnim dinamizmom vzpostavi nov svet, ki ni jalovo čustvo, temveč najboljši način za dosego učinkovitih poti razvoja za vse« (VB, 183).

Ljubezen je dar, ki daje smisel našemu življenju in po katerem gledamo na tistega, ki je v pomanjkanju, kot na člana naše družine, na prijatelja, na brata. Če nekaj malega podelimo z ljubeznijo, tega ni nikoli konec, ampak se spremeni v zalogo življenja in sreče. To se je zgodilo z moko in oljem vdove iz Sarepte, ki je dala kolaček preroku Eliju (prim. 1 Kr 17,7-16); in s hlebi, ki jih je Jezus blagoslovil, razlomil in dal učencem, da so jih razdelili množici (prim. Mr 6,30-44). Tako se zgodi z našo miloščino, pa naj bo majhna ali velika, ki je dana z veseljem in preprostostjo.

Živeti post ljubezni pomeni poskrbeti za tistega, ki trpi, ki je zapuščen ali v stiski zaradi pandemije Covid-19. V razmerah velike negotovosti glede jutrišnjega dneva, ko se spominjamo besede, ki jo je Bog namenil svojemu Služabniku: »Nikar se ne boj, saj sem te odkupil« (Iz 43,1), s svojo ljubeznijo podarimo besedo zaupanja in dajmo drugemu čutiti, da ga Bog ljubi kot sina.

»Samo s pogledom, zazrtim v obzorje, ki ga je spremenila ljubezen, lahko vidimo dostojanstvo drugega človeka. Zaradi takšnega pogleda, v katerem odseva priznanje in spoštovanje do revežev in njihovega neizmernega dostojanstva, spoštovanje njihovega življenjskega sloga in njihove kulture, so ubogi resnično integrirani v družbo« (VB, 187).

Dragi bratje in sestre, vsaka etapa življenja je čas, da verujemo, upamo in ljubimo. Naj nam ta klic, da bi post živeli kot pot spreobrnjenja, molitve in podelitve naših dobrin, pomaga, da bomo v svojem skupnem in osebnem spominu ponovno ovrednotili vero, ki prihaja od živega Kristusa, upanje, ki ga oživlja piš Duha, in ljubezen, katere neizčrpni vir je usmiljeno Očetovo srce. 

Marija, Odrešenikova Mati, zvesta pod križem in v srcu Cerkve, naj nas podpira s svojo pozorno prisotnostjo, in blagoslov Vstalega naj nas spremlja na poti proti velikonočni svetlobi.

Rim, Sveti Janez v Lateranu, 11. novembra 2020, god sv. Martina iz Toursa

Frančišek

Vir: katoliška-cerkev.si

Čestitke Božu Zuanelli in Paticku Quaggiatu

Svet slovenskih organizacij izreka letošnjima prejmnikoma priznanj ob dnevu slovenske kulture Božu Zuanelli in Patricku Quaggiatu iskrene čestitke. Priznanji, ki sta jima izročili Ksenija Dobrila in Walter Bandelj v imenu dveh krovnih organizacij SKGZ in SSO, sta majhen poklon za njuno vsestransko delo v korist kulturni omiki, slovenskemu jeziku in narodni zavesti Slovencev v Furlaniji Julijski krajini.

Posebno nas veseli, da je prejemnik priznanja duhovnik Božo Zuanella, ki svojo duovniško službo opravlja med rojaki v videmski pokrajini. Prvo sveto obhajilo, ki je lani prvič potekalo izključno v slovenskem jeziku, je prav gotovo sad njegovih dolgoletnih prizadevanj, da se prizna pravica do rabe slovenskega jezika tudi pri podelitvi zakramentov.

Še posebno pa se tudi veselimo podelitve priznanja mlademu skladatelju Patricku Quaggiatu. SSO se skupaj z drugo krovno organizacijo SKGZ zahvaljuje komisiji, da je znala upoštevati tudi potrebo po ovrednotenju mladih predstavnikov slovenske kulture v Furlaniji Julijski krajini.

Walter Bandelj (SSO), Ksenija Dobrila (SKGZ), Božo Zuanella in Patrick Quaggiato

ODTISI SVETLOBE. Tam notri je vse naše življenje …

Proslava ob dnevu slovenske kulture, ki jo prirejata krovni organizaciji SKGZ in SSO v sodelovanju s Kinoateljejem, bo 8. februarja ob 19. uri.

Osrednja proslava Slovencev v Italiji ob slovenskem kulturnem prazniku, ki sta jo letos krovni organizaciji SKGZ in SSO zaupali ekipi Kinoateljeja bo potekala letos pod ODTISI SVETLOBE. Tam notri je vse naše življenje … Zaradi posebnega čas, ki je vezan na izredne razmere zaradi nevarnosti okužbe s koronavirusom bo letošnja proslava potekala preko socialnih omrežij in preko televizije.

Premierno bo predstava predvajna v ponedeljek, 8. februarja 2021, ob 19. uri v živo preko Kinoateljejevega YouTube kanala. Sledili bodo dve ponovitvi 14. ter 18. februarja preko televizijskega prenosa na Slovenskem programu Deželnega sedeža RAI za FJK.

Letošnja slavnostna govornica bo arhitektinja Vidi Rucli. Predsednika SKGZ in SSO, Ksenija Dobrila in Walter Bandelj, pa bosta vročila priznanja krovnih organizacij za zasluge na kulturnem področju. Letošnji program bo zaznamovala govorica mladih, pod režijo se podpisuje Leo Černic.

S filmom ODTISI SVETLOBE. Tam notri je vse naše življenje … želi Kinoatelje izpostaviti bogastvo in dragocenost avdiovizualne dediščine Slovencev v Italiji, ki kliče po tem, da jo uredimo in začnemo tudi primerno vrednotiti. Ljudje puščamo v gibljivih podobah odtise življenja. Vsaka skupnost, še posebej manjšinska, ima rada svoje izročilo, a projekcija v bodočnost je zreli sad, ki ga je treba pri rasti spremljati, negovati. Bolj enostavno je navezovanje na uveljavljeno tradicijo, ki se nam zdi zanesljiv in trajen proizvod stoletij. Vendar delo za bodočnost je prav ustvarjanje novega, preoblikovanje in preseganje obstoječega izročila, ki je pričevanje in dediščina preteklosti in bogastvo vsake skupnosti. Zato pa ni železna srajca, ampak odskočna deska. Delo za bodočnost je ustvarjanje novega izročila. Kot so naši predniki ustvarili svojo dediščino, tudi mi gradimo za bodočnost novo dediščino, ki jo lahko zapišemo v podobe filma, rahle a trajne.

Toplo vabljeni k ogledu!

SSO posegel ob uvedbi novih omejitev za prehajanje meje

Predsednik Sveta slovenskih organizacij Walter Bandelj je z dopisom seznanil ministra za zunanje zadeve Anžeta Logarja in ministrico Heleno Jaklitsch z zaskrbljenostjo zaradi novih omejitev za prehajanje slovesnko-italijanske meje.

“Danes zjutraj smo dobili novico, da je Republika Slovenija po novem in to že od jutri dalje odredila ob prehodu meje obvezno priložitev potrdila o negativnem testu na koronavirus tudi za čezmejne delavce in šolarje”, je ugotovil predsednik SSO.

“Sporočam vama, da bo ta ukrep zelo otežkočil življenje Slovencev in drugih občanov iz FJK, ki imajo stalno bivališče v Sloveniji. Po novem bodo namreč morali opraviti privaten bris v Italiji, ker nimajo zdravstvenega kritja v Sloveniji.  Za štiričlansko družino, ki se vsaki dan prehaja mejo bo to pomenilo mesečni strošek več kot 1.000,00 evrov” je v nadaljevanju zapisa navedel Bandelj in pri tem omenil, da bodo morali ta postopek opraviti tudi mladostniki, ki so starejši od 13 let.

Deželeni predsednik Sveta slovenskih organizacij je svoje pismo zaključil z ugotovitvijo, da so številke okuženih s koronavirusom precej nižje od slovenskim razmer. Zaradi tega je ministra Logarja in ministrico Jaklitschevo pozval k razumevanju in zaprosil, da se ta ukrep spremeni in prilagodi tako, da se upošteva zadovoljivo epidemiološko stanja v deželi Furlaniji Julijski krajini.

Četrtek, 4. februarja 2021 

Civilna služba pri Svetu slovenskih organizacij

Prostovoljna civilna služba je za mladostnika enkratna priložnost. V enem letu si lahko pridobi nove delovne izkušnje in tako boljše spozna lastne sposobnosti. Po drugi strani pa lahko svoj čas da na razpolago širši skupnosti.

Izkoristi to priložnost pri Svetu slovenskih organizacij!

Svet slovenskih organizacij v sodelovanju z vsedržavnim združenjem ACLI (Associazioni Cristiane Lavoratori Italiani) nudi možnost za prostovoljno državno civilno službo. Na razpolago je pet mest:

  • dve mesti v Trstu
  • dve mesti v Gorici
  • eno mesto v Čedadu

Prijavijo se lahko mladi med 18. in 28. letom starosti, ki želijo dati svoj doprinos slovenski skupnosti v Italiji ter se preizkusiti v kulturnem in prosvetnem delu.

Vse interesente SSO vabi, da stopijo v stik z uradi SSO-ja v Trstu (tel. 040 341586 ali odbor@ssorg.eu), v Gorici (tel. 0481 536455 ali gorica@ssorg.eu) in v Čedadu (tel. 0432 700896 ali videm@ssorg.eu).

Rok za prijavo zapade 15. februarja.

SSO poziva k podpisu evropske pobude za boljši status regij z manjšinami v Eu

Svet slovenskih organizacij poziva k podpisu evropske pobude za boljši status regij z manjšinami v Evropski uniji in ki jo podpira tudi Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Trenutno se po vsej Evropi podpisuje pobuda, ki je velika priložnost tudi za Slovence v zamejstvu. Če bi pobuda uspela, bi lahko naše manjšine črpale sredstva iz kohezijskih sredstev EU, kar bi zelo pomagalo pri ohranjanju slovenstva v zamejstvu.

Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu hkrati opozarja, da je to priložnost tudi za obmejna območja Slovenije, kot sta Istra in Pomurje, saj bi tudi ti območji lahko črpali dodatna evropska sredstva zaradi prisotnosti italijanske in madžarske manjšine.

Pobudniki so potreben en milijon podpisov že zbrali, šest držav od sedmih potrebnih je tudi že preseglo predpisan kvorum. Manjka torej le še sedma država z dovolj podpisi. 

Čas za zbiranje podpisov je še do 7. februarja.

Svoj podpis lahko prispevate na tej povezavi oziroma na spletni strani SIGNITEUROPE.COM in tako pomagate Slovencem v zamejstvu.

Od kar Evropska unija deluje po Lizbonski pogodbi imajo njeni državljani novo možnost za uveljavljanje svojih interesov in predlogov, kako upravljati skupno evropsko prihodnost. »Evropska državljanska pobuda« je instrument, v skladu s katerim če pobudniki zberejo v vseh državah članicah EU vsaj en milijon podpisov, pri tem pa mora vsaj sedem držav prekoračiti določen kvorum, je Evropska komisija dolžna vsebinsko obravnavati njihovo pobudo. Do sedaj je bilo uspešnih le šest takšnih pobud, trenutno pa so zelo blizu uspehu evropske narodne manjšine. Te želijo, da bi bile obmejne regije, kjer prebivajo narodne manjšine, deležne posebnih spodbud iz evropskih kohezijskih sredstev. Prav obmejne regije in regije s pristnostjo manjšin namreč pogosto pesti izseljevanje in slaba ekonomska razvitost. Uspeh evropskih narodnih manjšin bi bil tudi uspeh Slovencev v zamejstvu.

Poizv za podpis evropske pobude je SSO objavil tudi na lastni Facebook strani.

Slovenskim kmetom v FJK je treba zagotoviti popis v slovenščini

Stekel je 7. splošni popis kmetijstva v Italiji. Kmečka zveza poziva ISTAT

Z novim letom se je v Italiji začel vsedržavni popis kmetij. S tem v zvezi se je s tiskovnim sporočilom oglasila Kmečka zveza z zahtevo po slovenskih obrazcih.

Vsedržavni inštitut za statistiko ISTAT  je po več mesečnih pripravah javno objavil , da se z 7. janurjem letos  začne 7. vsesplošen  popis kmetijskih podjetji. Popis se v Italiji opravlja približno vsakih 10 let. Prvega so izvedli leta 1961. Tako so te dni tudi nekateri kmetijski podjetniki v naši deželi že prejeli po elektronski pošti s strani ISTAT-a, tozadevne obrazce, navodila ter poziv za njihovo obvezno in pravilno izpolnjevanje. Ampak tudi tokrat samo v italijanskem jeziku, razočarano ugotavljajo pri stanovski organizaciji, ki združuje slovenske kmete v Italiji.

Gre za staro zgodbo, ki jo na žalost že poznamo, piše še v tiskovnem sporočilu Kmečke zveze. Tudi tokrat se je zgodilo, da so odgovorni za splošni popis kmetijstva pri zavodu ISTAT, vsaj v začetni fazi, spregledali pravice slovenskih kmetov v Furlaniji Julijski krajini.

Z namenom, da se ta krivica nujno odpravi in se zagotovijo slovenski narodni skupnosti pravice, ki ji pritičejo, je predsednik Kmečke zveze Franc Fabec naslovil na glavnega direktorja zavoda ISTAT zahtevo po spoštovanju zakonskih pravic Slovencev v Italiji. V njem predsednik slovenske stanovske kmečke organizacije  zahteva, da mora ISTAT, na območjih kjer je prisotna slovenska narodna skupnost v Italiji, zagotoviti celoten postopek tudi v slovenskem jeziku, zaključuje Kmečka zveza svoje tiskovno sporočilo. Glede na širši pomen in važnost , ki ga popis ima tudi za slovensko narodno skupnost v Italiji, Kmečka zveza vabi slovenske kmete v FJK, da zahtevajo popis svojih kmetij v slovenskem jeziku.

Trst, 8. januar 2021

Papež Frančišek: blagosloviti, roditi in najti so trije glagoli, ki v Božji Materi dobijo svojo izpolnitev

Pridiga papeža Frančiška na 54. svetovni dan miru in ob prazniku Svete Marije Božje Matere. Pridigo je ob odsotnosti papeža prebral kardinal Parolin.

Papež Frančišek

Blagosloviti. V 4. Mojzesovi knjigi Gospod zahteva, da sveti služabniki blagoslavljajo njegovo ljudstvo: »Tako blagoslavljajte Izraelove sinove; recite jim: ‘Gospod naj te blagoslovi’« (6,23-24). Ne gre za pobožno spodbudo, to je jasna zahteva. Pomembno je, da duhovniki tudi danes blagoslavljajo Božje ljudstvo, ne da bi se naveličali; pa tudi, da so vsi verniki nosilci blagoslova, blagoslavljajo. Gospod ve, da potrebujemo blagoslov: prva stvar, ki jo je storil po stvarjenju, da je o vsem dobro govoril in da je zelo dobro govoril o nas. Sedaj pa, z Božjim Sinom, ne prejemamo samo besed blagoslova, ampak blagoslov sam: Jezus je Očetov blagoslov. V njem nas Oče, pravi sv. Pavel, blagoslavlja »z vsakršnim blagoslovom« (Ef 1,3). Kadar koli odpremo srce Jezusu, v naše življenje vstopi Božji blagoslov.

Danes slavimo Božjega Sina, Blagoslovljenega po naravi, ki prihaja k nam po Materi, blagoslovljeni po milosti. Marija nam tako prinaša Božji blagoslov. Tja, kjer je ona, pride Jezus. Zato jo moramo sprejeti, kot jo je sprejela sveta Elizabeta, ki jo je povabila v svojo hišo, takoj prepoznala blagoslov in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!« (Lk 1,42). Te besede ponavljamo pri Zdravamariji. Ko Mariji pripravimo prostor, smo blagoslovljeni, se pa tudi naučimo blagoslavljati. Marija nas namreč uči, da blagoslov prejmemo tako, da ga delimo. Ona, blagoslovljena, je bila blagoslov za vsakogar, ki ga je srečala: za Elizabeto, za ženina in nevesto v Kani, za apostole v dvorani zadnje večerje… Tudi mi smo poklicani, da blagoslavljamo, da v Božjem imenu govorimo dobro. Svet je močno onesnažen zaradi slabega govorjenja in mišljenja o drugih, o družbi, o samih sebi. Toda obrekljivost kvari, vse izpridi, medtem ko blagoslov prenavlja, daje moč za ponoven začetek. Mater Božjo prosimo za milost, da bi za druge bili veseli prinašalci Božjega blagoslova, kakor je ona za nas.

Roditi je drugi glagol. Sveti Pavel poudarja, da je Božji sin »rojen iz žene« (Gal 4,4). Z malo besedami nam pove nekaj čudovitega: da se je Gospod rodil tako kot mi. Ni se pojavil odrasel, ampak kot otrok; na svet ni prišel sam od sebe, ampak iz žene, po devetih mesecih v Materinem telesu, iz katere si je pustil stkati človeškost. Gospodovo srce je začelo utripati v Mariji, Bog življenja je kisik dobival od nje. Od takrat nas Marija združuje z Bogom, saj se je v njej Bog združil z našim mesom in ga ni več zapustil. Sv. Frančišek je rad dejal: »Marija je Gospoda Veličastva naredila za našega brata« (sv. Bonaventura, Legenda major, 9,3). Ona ni samo most med nami in Bogom, je še več: je pot, ki jo je Bog prehodil, da bi prišel do nas, in je pot, ki jo moramo prehoditi mi, da bi prišli do Nega. Po Mariji srečujemo Boga kakor On hoče: v nežnosti, v intimnosti, v mesu. Seveda, kajti Jezus ni abstraktna ideja, je konkreten, je utelešen, je rojen iz žene in je potrpežljivo rastel. Ženske poznajo to potrpežljivo konkretnost. Mi, moški smo pogosto abstraktni in nekaj hočemo takoj; ženske so konkretne in znajo potrpežljivo plesti niti življenja. Koliko žensk, koliko mater na ta svet rojeva in preraja življenje, ko dajejo prihodnost svetu!

Na svetu nismo zato, da bi umrli, ampak da bi rojevali življenje. Sveta Božja Mati nas uči, da je prvi korak, da bi temu, kar nas obdaja, dali življenje, v tem, da ga ljubimo v sebi. V današnjem evangeliju pravi: »«Vse je ohranila v srcu« (prim. Lk 2,19). Iz srca se rojeva dobro. Kako pomembno je ohranjati čisto srce, varovati notranje življenje, molitev! Kako pomembno je vzgajati srce za skrb, da ima ljudi in stvari za dragocene. Vse se začenja iz tega, iz skrbi za druge, za svet, za stvarstvo. Ne koristi nam, če poznamo veliko stvari in veliko ljudi, če zanje ne poskrbimo. Ko letos upamo na ponovno rojstvo in nova zdravljenja, ne zanemarimo skrbi za. Kajti poleg cepiva za telo potrebujemo tudi cepivo za srce: to je skrb. Če bomo vsi prevzeli skrb za druge, kot je Marija storila za nas, bo to dobro leto.

Najti pa je tretji glagol. Evangelij pravi, da so pastirji »našli Marijo, Jožefa in dete« (v. 16). Niso našli čudovitih in veličastnih znamenj, ampak preprosto družino. Tam pa so v resnici našli Boga, ki je veličina v majhnosti, moč v nežnosti. Toda kaj so storili pastirji, da so našli to, na videz tako nevpadljivo znamenje? Poklical jih je angel. Tudi mi ne bi našli Boga, če ne bi bili poklicani po milosti. Nismo si mogli predstavljati takega Boga, ki se rodi iz žene in z nežnostjo v temelju spremeni svet, toda po milosti smo ga našli. Odkrili smo, da njegovo odpuščanje preraja, njegova tolažba vžiga upanje, njegova prisotnost daje neuničljivo veselje. Našli smo ga, vendar ga ne smemo izgubiti izpred oči. Gospoda namreč ne najdemo enkrat za vselej. Treba ga je najti vsak dan. Zato evangelij pastirje vedno opisuje v iskanju, v gibanju: »hitro so odšli, našli, povedali, vrnili so se ter slavili in hvalili Boga« (vv. 16-17.20). Niso bili pasivni, kajti da bi sprejeli milost, moramo ostati dejavni.

Kaj pa smo mi poklicani, da bi našli na začetku leta? Lepo bi bilo, če bi našli čas za koga. Čas je bogastvo, ki ga imamo vsi, vendar smo nanj ljubosumni, ker ga hočemo uporabiti samo zase. Prositi moramo za milost, da bi našli čas za Boga, za ljudi, za bližnjega, za tistega, ki je sam, ki trpi, ki potrebuje poslušanje in skrb. Če bomo našli čas, da ga bomo podarili, bomo presenečeni in srečni kot pastirji.

Marija, ki je Boga nosila v času, naj nam pomaga, da bomo podarjali svoj čas. Sveta Božja Mati, tebi posvečamo novo leto. Ti, ki znaš ohranjati v srcu, poskrbi za nas. Blagoslovi naš čas in nas nauči, da bomo našli čas za Boga in za druge. Z veseljem in zaupanjem ti vzklikamo: Sveta Božja Mati! In tako naj bo.

Vir: vaticannews.va

Novoletno sporočilo predsednikov Italije in Slovenije

Italijanski predsednik čestital Gorici in Novi Gorici za evropsko prestolnico kulture 2025

Predsednik Republike Italije Sergio Mattarella in predsednik Republike Slovenije Borut Pahor sta svojim državljanom namenila novoletni nagovor. Oba sta izpostavila upanje, da bo v novem letu 2021 cepivo premagalo koronavirus covid-19 in bomo tako lahko spet zaživeli normalno življenje, ki bo polno izzivov. Veliko truda bo potrebnega za odpravo posledic, ki jih je povzročila pandemija, kar ne bo enostavno. Skupno prepričanje dvhe predsednikov je, da je to čas, ko lahko s skupnimi močmi in novimi idejami premagamo tudi še tako negativne posledice, ki jih je človeški družbi prizadejala ta bolezen.

Bourt Pahor: Korona virus bosta premagali znanost in človečnost.

Borut Pahor predsednik republike slovenije. Ras foto vladimir zivojinovic

Žalost in strah sta premagovala dobrota in pogum. Nikoli ne bomo pozabili na tiste med vami, ki se borite v prvih vrstah. Za vedno boste naši srčni heroji“, je povedal slovenski predsednik Pahor. V svojih zaključnih misli je posebej izpostavil potrebo po skupnem delu in sodelovanju. “Končno vidimo ciljno črto. Skupaj gremo proti njej. Skupaj jo bomo tudi prestopili, nikogar ne bomo pustili zadaj. Morda bomo morali prav proti koncu dati od sebe še zadnje moči, a naposled bomo uspeli. Za nič na svetu se ne smemo vdati malodušju. Dajmo najboljše od sebe. Bodimo prizanesljivi, pazimo drug na drugega. Spodbujajmo se. Skupaj bomo zmagali in na novo okrevali. Srečno Slovenija.”

Celoten nagovor predsednika Republike Boruta Pahorja si lahko preberete in ogledate na sledeči povezavi: http://www.up-rs.si/up-rs/uprs.nsf/objave/EB0EE6236FD13C35C125864E0043A82E?OpenDocument

Sergio Mattarella: Leto 2021 mora biti leto zmage nad koronavirusom in prvo leto zagona

Predsednik Republike Italije Sergio Mattarella

Predsednik Republike Italije Sergio Mattarella je svoje novoletno voščilo italijanskim državljanom začel z ugotovitvijo, da je bilo leto 2020 zaznamovano s pandemijo, ki je vsem prizadela hude udarce, predvsem v zdravstvu in gospodarstvu. V nadaljevanju pa je pozval k novemu upanju, ki ga predstavlja cepivo.

Za predsednika Mattarello sta nadalje pomembni zaupanje in sodelovanje. Evropa se je primerno odzvala in pokazala solidarnost ter trdno željo po skupnih naporih pri premagovanju težav. Pri tem je Mattarella podčrtal pomembno vlogo Italije v evropskem kontekstu in se zahvalil vsem, ki so k temu prispevali svoj delež. V sklopu evropskega sodelovanje je tudi poudaril sodelovanje s sosednjimi državami.

Na koncu svojega nagovora je posebno misel naslovil Gorici in Novi Gorici, ki bosta leta 2025 evropski prestolnici kulture. Izrazil je čestitke za tako pomembno zmago, ki je sad prepričanega čezmejnega sodelovanja in sloni na medsebojnem spoštovanju.

10. številka tržaške revije Mladika posvečena verskemu življenju v času covida-19

Deseta in hkrati zadnja številla revije Mladika v letu 2020 je izšla tik pred božičnimi prazniki. Namesto tradicionalnega uvodnika tokrat revija bralce nagovarja z izborom pesmi na božično tematiko, ki jih je napisala tržaška pesnica Bruna Marija Pertot.

Rubrika Fokus se osredotoča na posebnosti verskega življenja v času pandemije. Tomaž Simčič je pripravil krajše samostojno razmišljanje in pogovore s škofovim vikarjem za slovenske vernike v Trstu Antonom Bedenčičem in vikarjem za slovenske vernike na Goriškem Karlom Bolčino ter z nekaterimi laiki, ki so aktivno vključeni v svoje župnijske skupnosti, in sicer s profesorico verouka na slovenskih višjih šolah v Gorici Mirjam Bratina Pahor, z bančnim uradnikom in članom slovenske župnijske skupnosti na Opčinah Andrejem Štekarjem, publicistom in zgodovinarjem Juretom Bankičem ter zgodovinarko Lilijano Žnidaršič Golec.

V rubriki gospodarstvo je govor o nestrateških podjetjih na Balkanu, omenjajo se predvsem podjetja, vezana na skupino KB1909.

V rubriki Intervju se je Erika Jazbar pogovarjala s prelatom Renatom Podbersičem, in sicer o primorskih duhovnikih, ki so bili preganjani v povojnem času in so prestali kazni v komunističnih zaporih.

V rubriki Ekologija avtor piše o vplivih človekovega neodgovornega in izkoriščevalskega ravnanja z naravo, zaradi katerega je v zadnjih desetletjih izginilo na milijone rastlinskih in živalskih vrst.

Sledi Antena z novicami iz zamejstva in zdomstva. Mitja Petaros v rubriki Naš utrip piše o Zamejskem festivalu amaterskih dramskih skupin v Mavhinjah, ki je prvič zaživel junija 1995 in je vseskozi vrednotil delovanje amaterskih gledaliških zasedb v prostoru Slovencev v Italiji.

V rubriki Literatura je objavljena novela Bela sled Majde Arhnauer Subašič, ki je bila priporočena na 48. literarnem natečaju revije Mladika, in pesem Nike Čok Za dekleta in ženske.

Zgodovinar Renato Podbersič ml. v članku Od Pariza do Rapalla pojasnjuje ozadja v zvezi z določanjem rapalske meje med Italijo in Kraljevino SHS pred sto leti.

V rubriki Pričevanja urednik Mladikine knjižne zbirke Zapisi iz zdomstva Ivo Jevnikar predstavi poglavje iz zadnje knjige iz zbirke, Zgodbe mojega življenja Zdravka Kalana, v katerem avtor opisuje srečanje z dr. Andrejem Gosarjem. Aleš Brecelj piše o zamolčanih žrtvah med drugo svetovno vojno ali nekaj časa po njej, ki so izginile ali bile umorjene po bratovski roki v okolici Doline pri Trstu.

V rubriki Kultura Mojca Polona Vaupotič predstavi slikarja Vittoreja Carpaccia in beneško renesanso na Slovenskem, Franc Križnar oriše lik in del skadatelja in organista Hrabroslava Otmarja Vogriča.

Uvodno misel v mladinsko prilogo Rast, tokrat na dvanajstih straneh, je napisal Jakob Tul; v svojem članku razmišlja o pandemiji ter njenih posledicah na dijaško in družinsko življenje. Vanja Vogrič je pripravila zanimiv članek z naslovom Zakaj smo ljudje dobri samo za Božič? To vprašanje je postavila različnim sogovornikom, med drugim župniku g. Karlu Bolčini, psihologinji Roberti Sulčič in še drugim prijateljem in znancem, ki se ukvarjajo s prostovoljnim delom. Pri pripravi tega članka so sodelovale še Luna Callin, Laura Drašček in Urška Petaros. Julija Cotič v sodelovanju s Karin Mosetti, Jernejem Močnikom in Manuelom Gecem je pripravila članek-anketo z naslovom Mladi in njihovi svetli trenutki v temnem letu 2020. Lirični članek o jesenskem koronabegu v naravo je napisal Ivan Boškin. V rubriki Slovenskega kulturnega kluba so objavljeni prispevki v prozi in poeziji, ki so bili nagrajeni na literarnem natečaju Kluba v letu 2019/2020, in sicer: pesmi Boštjana Petarosa (druga nagrada ex aequo za poezijo) in Luca Corettija (druga nagrada ex aequo za poezijo) ter pripovedni prispevek Martine Sosič (druga nagrada za delo v prozi). V reviji je objavljen razpis za novi literarni, likovni in fotografski natečaj 2020/2021.

MLADIKA 10/2020 –  Revija je dostopna na spletni povezavi:
http://www.mladika.com/wp-content/uploads/2020/12/Ml20-10-skup.pdf