Anna Wedam glavna govornica na Dnevu emigranta v čedadu

Celotni govor, ki ga je predsednica združenja Don Mario černet Anna Wedam podala na letošnjem Dnevu emigranta v imenu Slovencev iz videmske pokrajine.

Lep pozdrav vsem vam iz Kanalske doline, v Italiji obrobne, v Evropi pa središčne pokrajine!
Ukovški župnik Mario Gariup, ki je po rodu iz Topolovega v Benečiji, ni zaslužen samo zato, ker je nam Ukljanom pomagal ohraniti slovensko besedo v cerkvi; don Mario je znan in cenjen tudi kot strokovnjak za kulturo, zgodovino in običaje slovenske manjšine v Kanalski dolini in drugod. Njegovo zadnje delo nosi naslov “Un popolo in estinzione”, v slovenščini “Narod, ki izumira” in podnaslov “Sloveni in Valcanale fra Tedeschi, Friulani e Italiani” to je “Slovenci v Kanalski dolini med Nemci, Furlani in Italijani”. Že iz podnaslova nam postane jasno, kateremu narodu je zapisana najbolj nesrečna usoda. To je slovenska narodna manjšina. če je takšna naša usoda, mar se moramo predatič Ali se raje boriti – saj imamo usodo v svojih rokahč
V trenutku, ko se zavemo, da smo manjšina, moramo takoj vzeti v zakup, da za nas ne bo prav nič lahko, da nam prav nič ne bo podarjeno. Vsako stvar si moramo izboriti dan za dnem. Prav nič nam ne bo pomagalo cmerjenje ali samopomilovanje. V Kanalski dolini se tega prav dobro zavedamo, saj nam je bila zgodovina mačeha! Najprej Nemci in kasneje Italijani so nas poskusili narediti sebi enake in brisati našo narodno različnost. Tudi v že omenjeni knjigi se Mario Gariup značilno obrača na svoje bralce v italijanščini in upravičeno ugotavlja, da večina Slovencev iz Kanalske doline ne zna brati svojega jezika. Dejansko smo v Kanalski dolini, kakor tudi še drugod v videnski pokrajini, mnogi še nepismeni v svoji materinščini. Tega se zelo dobro zavedajo zlasti dandanes že redki slovensko narečje govoreči Diepaljani v tabeljski občini. Njihova vas sploh ni vključena v zaščitni zakon za slovensko manjšino.
Za nas, slovensko manjšino, ni sprejemljivo, da bi se porazgubili v večini. Mi nismo del večine! Imamo pa, kot ona, iste pravice, ki jih uživamo iz drugega izvora. Naše narodne korenine so drugačne, naša kultura je drugačna! Svojega jezika in svojih korenin nočemo zatajiti in nobena oblast ne more zatreti te dediščine, ki je samo naša!!
Pred nami je temeljni korak, ki ga absolutno ne smemo več odlagati: spoznati in razumeti moramo grozečo nevarnost brisanja narodnih razlik in izenačenja v večini, kar nas pelje v izginotje.
Rada bi z vami poglobila svoje razmišljanje. V Kanalski dolini nam je pravkar minuli božični čas omogočil, da smo obnovili starodavne običaje naših prednikov. Eden izmed njih je šapanje, ki ga opravljajo naborniki s sovrstnicami. Pripravi se brina – velika veja bele jelke –, nanjo pritrdijo veliko rdeče srce iz blaga in številne druge voščilne predmete. Stara navada veleva, naj fantje in dekleta hodijo voščit od hiše do hiše, zunaj pa naj pojejo pevci voščilne pesmi – skoraj vedno le v slovenščini in zelo poredkoma v italijanščini in nemščini. Na dan nedolžnih otrok, to je osemindvajsetega decembra, hodijo otroci z majhno brino šapat starše in ostale odrasle, katerim z recitiranjem pesmice v slovenščini zaželijo dolgo življenje in voščijo, da bi vsaka iglica na veji pomenila veselo leto. Kasneje hodijo od hiše do hiše »Sveti trije kralji« in Perhrtra Baba. Med letom pa se obnovijo še drugi običaji; na primer prajtelj na cvetno nedeljo ali v poletnih mesecih konta in žegen.
Kaj želim s tem povedatič
Obnavljati in ponovno doživljati stare običaje in jih prenašati na nove rodove je dobro izhodišče, vendar to še ni dovolj! Udeleževati se slovenske maše in drugih v slovenščini darovanih ali petih obredov je zelo pomembno in lepo. Potopiti se v zgodovino je navdušujoče! Vendar pa za nas to ne more in ne sme biti dovolj. Mi nismo samo folklora in muzejski material! Kaj nam je torej storitič!
Predvsem se odločimo govoriti slovensko – zagotovo v javnosti, zlasti pa in predvsem v družini – tako da se bodo naši otroci naučili slovenščine, jo sprejeli za svojo in bo tako postala njihov materni jezik. Naši otroci naj se ne počutijo drugačne, ker so manjšina, pač pa bogatejše, ker so poleg italijanske osvojili še drugo kulturo in se vanjo poglobili. Nikoli ne bomo ponavljali dovolj, da je znanje bogastvo.
Prizadevati si moramo tudi za spodbujanje političnih in šolskih oblasti, naj povsod tam, kjer je navzoča naša narodna skupnost, olajšajo in širijo poučevanje slovenskega jezika. V mislih imam še posebej na obrobje odmaknjena območja, to se pravi našo Kanalsko dolino, kjer že dolgo časa ni vzniknilo nič novega v zvezi s postopkom za ustanovitev trijezične šole, kaj šele v zvezi s sistemsko rešitvijo za poučevanje furlanščine, slovenščine in nemščine. Zaščitni zakon za slovensko manjšino nam ne ponuja pravne podlage, da bi zahtevali trijezično šolo. Vemo pa, da bi trijezična šola lahko nastala v okviru šolske avtonomije. Na to opozarjam deželno vlado Furlanije-Julijske krajine, da bi podprla zahtevo družin in upraviteljev iz Kanalske doline, jim stala ob strani in omogočila nadgradnjo sedanjih enojezičih šol v trijezične. To bi sicer bilo v skladu z večjezičnostjo dežele Furlanije-Julijske krajine, ki je avtonomna in evropsko naravnana dežela.
Poučevanje slovenščine je pa treba podpreti in razširiti tudi v Reziji – in v Terskih dolinah, kjer je le korak manjkal do začetka dvojezičnega poučevanja, pa ga je kratkovidnost nekaterih zaustavila.
Izvajati moramo pritisk, tudi na javno mnenje, da bi tisti, ki so lahko učitelji naše kulture, mogli govoriti, pisati in poučevati v slovenščini ter bi tako ohranjali in oživljali naše korenine in zasejali v nove rodove zavzetost in ljubezen do slovenske kulture. Kot Kanalčanka sem že na začetku svojega govora omenila župnika Maria Gariupa, po mojem mnenju velikana na področju raziskav o kulturi moje doline. Nikoli ne bomo dovolj pohvalili njegovega nesebičnega in zaslužnega prizadevanja v bran naše kulture. Rada pa bi omenila tudi Alessandra Omana, bivšega župana Naborjeta-Ovčje vasi, ki je objavil knjigo »Slovenska etnobotanika Kanalske doline s posebnim poudarkom na slovenskih fitonimih iz Ukev, Ovčje vasi, Žabnic in Dipalje vasi« (leta 1991), berilo v slovenskem ziljskem narečju “Pa našem” (leta 2001) in slovar slovenskega ukovško-ziljskega narečja “Naša špraha”.
če se povrnem na vprašanja, ki se tičejo vseh Slovencev v videnski pokrajini, ne morem ob tej priložnosti molčati o dosedanjem bistvenem neupoštevanju slovenske skupnosti iz videnske pokrajine v okviru predlagane deželne reforme krajevnih avtonomij. Že v statutih medobčinskih unij na Goriškem in Tržaškem je dejansko prišlo do restriktivne interpretacije stopnje zaščite, ki je zajamčena po državni in deželni zakonodaji, v videnski pokrajini pa je večstoletna slovenska prisotnost omenjena v neznatni meri, če že ne na folkloren in grotesken način. Leto 2016 se je pravkar začelo – ob neupoštevanju jezikoslovne stroke v statutu Terske unije pa se še namiguje, da se tam ne govori slovenskih narečij, pač pa le »slovanska«. Saj vemo, da se nekateri krogi še vedno ustrašijo pred izrazom »slovenski«! Konkreten prikaz tega strahu imamo v černjeji. Tam je ob furlanščini zaščitena tudi slovenščina, na tabli pred vasjo pa je ob izigravanju zakonov napisano ime vasi samo v italijanščini in furlanščini. černjeja pa je vendarle še posebej znana zaradi černjejskega rokopisa, v katerem so zbrana starodavna pisna pričevanja v slovenskem narečju.
In zaprepaščeni smo ob dejstvu, da se v letu 2015 v Tavorjani nekateri zgražajo ob misli, da bi bila lahko občina v novem statutu tamkajšnje Unije poimenovana še s furlanskim in slovenskim nazivom. Dragi upravitelji – od vas bi si pričakovali nekaj več zdrave pameti! V vseh občinah italijanske države govorijo le italijansko, samo v nekaterih občinah se govori dva ali tri jezike – če že ne štiri, kot v dolini, kjer sem jaz doma! Prav zato izkoriščam priložnost in vas pozivam: pogumno prispevajte k temu, da postanejo vsi naši jeziki čim bolj slišni in vidni. Bodite hkrati dovolj pogumni biti to, kar ste, in te jezike govoriti, če jih poznate! Župan v Naborjetu-Ovčji vasi Boris Preschern je ob odprtju sedeža slovenskega združenja Don Mario Cernet kot javni upravitelj pametno ugotovil in glede rabe slovenščine izjavil »Naša naloga je – in jaz sem prvi za to odgovoren, – da si prizadevamo, da se bo ta raba ohranila!«
če upoštevam, da nam je Dežela zajamčila, da bodo statuti Unij v skladu z zaščitnimi zakoni, opozarjam na predlog statuta Unije Železna in Kanalska dolina, ki omenja zaščito furlanščine, slovenščine, nemščine in REZIJANŠčINE. Tam se delajo gluhi za dejstvo, da je jezikovna stroka že zdavnaj rezijansko narečje uvrstila med slovenska narečja. Ali je mogoče, da mnenja političnih upraviteljev postavijo pod vprašaj mnenje priznanih jezikoslovcevč
Tovrstna dogajanja postopno privedejo do »afer« kot je tista v zvezi z brošuro, ki jo je objavila Videnska pokrajina – ki si zatiska oči pred slovenskostjo rezijanskega narečja. Ker pa nismo zlobni, hočemo verjeti, da je res šlo za napako, kakor so stvar obrazložili pokrajinski svetovalci na uradnem soočenju, za nekakšen spodrsljaj. Jezikoslovna stroka pa nas gleda – nevednost nikoli ne naredi lepega vtisa.
Iz Kanalske doline, ki je med najbolj na rob odmaknjenimi dolinami v deželi Furlaniji-Julijski krajini in v Italiji, čeprav je v Evropi med najbolj središčnimi, gojim v imenu vseh Slovencev iz videnske pokrajine pričakovanje, da bo na deželni ravni prišlo do večje solidarnosti z našo manjšino. V okviru nedavne razdelitve sredstev v podporo naših dejavnosti so slovenske ustanove v videnski pokrajini prejele štiri celih devet odstotkov razpoložljivih sredstev. Reci in piši le štiri celih devet odstotkov! Lahko govorimo do onemoglosti, da je strukturiranost dejavnosti v slovenskem jeziku v goriški in tržaški pokrajini večja in hkrati blebetati, da v videnski pokrajini ni dovolj sposobnosti načrtovanja – to pa nič ne spremeni dejstva, da odhaja petindevetdeset odstotkov sredstev drugam. Težave pa so že samo pri vzdrževanju Inštituta za slovensko kulturo, ki je tako primarna ustanova le na papirju kot pa zares, in pri vzdrževanju muzeja SMO.
Naj zaključim z željo, da bi nam še kdo namenil pozitiven signal – pa ne le za to, da bi nekaj dobil v zameno. Zavračamo vse nacionalizme; hočemo pa ohraniti in ovrednotiti to, kar imamo in smo – naš jezik, naše običaje, naše značilnosti – in vse to posredovati našim otrokom ter dajati pravo veljavo osebam, ki imajo vse to na skrbi. Da lahko naši mladi ostanejo tam, kjer so rojeni in da vedno tam lahko postanejo uspešni – kot se je zgodilo za člana združenja Cernet Tadeija Pivka, ki je postal evropski in svetovni prvak v gorskem teku in tako ponos vseh Slovencev v Kanalski dolini in Italiji.
Naša želja je, da bi se v naših vaseh vsak dan nekaj premaknilo, kakor se je pred nedavnim zgodilo s popravilom stavbe dvojezične šole in s predlogom za večjezični licej v Špetru, za katera se je kot upravitelj pozanimal tudi špetrski župan Mariano Zufferli. Takih dejstev potrebujemo za prepričevanje naših mladih, naj ostanejo doma. Vsak dan je potrebna kakšna dobra novica, dajajte nam jih! Prinesite vsak dan v katero izmed naših številnih dolin podobno pozitivno novico, da nas v tej dobi velikih migracij ne bo strah v bližnji prihodnosti ostati in živeti v teh naših prehodnih dolinah.!

Anna Wedam (predsednica združenja Cernet v imenu Slovencev videnske pokrajine na Dnevu emigranta v čedadu 6. januarja 2016)

Objavljeno na štirinajstdnevniku Dom: http://www.dom.it/wedamova-nismo-muzejski-material_wedam-non-siamo-materiale-da-museo/#