Dan slovenske kulture v Gorici v spomin na Alda Klodiča

V ponedeljek, 8. februarja, ob obletnici smrti največjega sloveskega poeta Franceta Prešerna, je dan slovenske kulture. Vsi Slovenci v Italiji ga že nekaj let praznujemo vsi skupaj. Eno leto na Taržaškem, eno leto na Goriškem, eno leto na Videmskem. Letos je na vrsti Gorica. Skupna Prešernova proslava bo v soboto,  6. februarja, ob 20. uri v Kulturnem domu. Protagonisti bodo Slovenci videmske pokrajine. Slavnostni govornik bo kulturni delovec iz Rezije Sandro Quaglia, kulturni program pa bo posvečen beneškemu rojaku Aldu Klodiču od prvi obletnici smrti. Nastopili bodo otroški zbor Mali lujerji, pevski zbor Fajnadanda, Beneško gledališče, Mali orkester in solopevci Glasbene matice, gledališka skupina dvojezične šole iz Špetra, spran Mojca Milič in bas Goran Ruzzier.

Obljavljamo razmišljanje o Dnevu slovenske kulture, ki ga je napisal Ezio Gosgnach.

Velikokrat sem razmišljal, ali je prav, da imamo Prešernovo proslavo tudi Benečani. Saj Franceta Prešerna sploh ne poznamo. Velika večina Slovencev v videnski pokrajini zelo malo ve o največem slovenskem pesniku. Mogoče vedo kaj več v Kanalski dolini, kjer je priimek Prešeren še dandanes tam doma, kjer je pokopan pesnikov brat duhovnik Jurij Prešeren v Ovčji vasi, in kjer so pred prvo svetovno vojno imeli nekaj šol v slovenščini. Benečani in Rezijani smo vse vedeli o Petrarci, Danteju, Leopardiju… Na pamet smo morali znati njihove pesmi. Niti o domačem Ivanu Trinku se nismo učili v šoli. Kaj šele o Francetu Prešernu! Vseeno tudi Slovenci iz videnske pokrajine upravičeno in enakopravno skupaj z rojaki na Goriškem in Tržaškem praznujemo Dan slovenske kulture. Saj so vse naše domače govorice, ljudske pesmi, glasba, pravljice, uspavanke in še veliko drugega neodtujljiv del slovenskega kulturnega zaklada. Zaklada, ki smo ga čuvali in gojili skozi stoletja in skozi težke čase, ko nam je sovražna politika trgala materni jezik, rezala kulturne korenine in preprečevala stik z rojaki, češ da nismo Slovenci, temveč nekakšno brezimensko slovansko pleme, ki nima pravice do pisane besede in šolanja v materinščini. Po grozotah fašizma in druge svetovne vojne smo se v obdobju, ki je poznano kot »mračna leta Benečije«, znali upreti silovitemu asimilacijskemu procesu in se boriti za svoje pravice.

Dan slovenske kulture je priložnost, da pogledamo naprej. Materinščina je nedvomno tista vrednota, ki nam je najbolj pri srcu in mora biti naša prva skrb. Prav ona označuje našo podobo in utemeljuje naš obstoj kot obstoj skupnosti. Ne smemo si dovoliti, da bi slovenščina postala nekakšen »drugi« jezik, ki ga sicer dobro poznamo, a ga uporabljamo le pri proslavah, pri kulturnih dejavnostih ali če nas pot zanese v Slovenijo. Nekateri obžalujejo dejstvo, da postaja italijanščina pogovorni jezik celo v slovenskih šolah in športnih društvih. Res je, da je okolje, v katerem živimo in delamo, čedalje bolj večkulturno. V njem pa se moramo vsekakor najprej otresti občutka manjvrednosti, ki v manjšinskih vrstah žal še kar naprej obstaja. V tem smislu je potrebno dosledno vztrajati pri vidni dvojezičnosti, ki jo predvideva zaščitni zakon. Predvsem pa je treba slovenščino uporabljati čim bolj normalno v vsakdanjem življenju. Rabo našega jezika je treba »normalizirati«, če hočemo uporabiti učinkovit izraz, ki so si ga izmislili Katalonci in ga pogosto slišimo pri sosedih in prijateljih Furlanih. Imamo vsa sredstva – kulturna in pravna, da slovenščina ostane ali spet postane naš »prvi« jezik; sicer naš čaka žalostna usoda, da obstanemo le kot neka folklorna skupina, nekakšen indijanski rezervat, ki bo uprizarjal svojo že preminulo kulturo za one turiste, ki bojo željni slikovitega prikaza nekdanjega življenja v naših krajih.

Dovolite mi, da tu citiram svojega nepozabnega župnika monsinjorja Paskvala Gujona. Tako je napisal: »Ali ste se kdaj vprašali, zakaj prebivalci teh nakaj pičlih kvdratnih kilometrov področja tostran Alp, kjub temu, da že nad tisoč let živijo v stiku z latinskim svetom, še vedno vztrajno govorijo slovenskoč V tem tisočletju, pa tudi že prej so čez Alpe prišli narodi, ki so govorili različne jezike: vsi po vrsti so pozabili svojo izvirno govorico. Toda naši ljudje je niso pozabili. Kako toč Glavni razlog je prepričanje, da v trajnosti slovenske govorice korenini ohranjanje svoje lastne individualnosti in svobode. Jezik je kot vestalkin ogenj: »Dokler je ogenj živ, Rim obstaja«.

Dom, 5. 2. 2016