Kam in kako naprej?

SSO, Gorica / Posvet z dr. Saro Brezigar o stanju naše narodne skupnosti v Italiji.

Jedro slovenske narodne skupnosti v Italiji se nezadržno krči. Katera je najboljša strategija, da ga ohranimo in okrepimo? Da bi subjekti našega kulturnega in družbenega življenja bili kos perečemu izzivu, je Svet slovenskih organizacij priredil 15. januarja v Trgovskem domu v Gorici za svoje članice posvet o stanju slovenske narodne skupnosti v Italiji in potrebah za prihodnost. Dr. Sara Brezigar, priznana strokovnjakinja s področja strateškega upravljanja s človeškimi viri, ki je tudi predsednica Slovenskega raziskovalnega inštituta in sodelavka Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani, je ožjemu krogu t. i. “političnih odločevalcev”, ki tako ali drugače sprejemajo odločitve v svojih organizacijah, v odlično zasnovani sintezi predstavila stanje slovenske narodne skupnosti v Italiji na podlagi raziskav, ki jih je opravil Slori v zadnjih 10-15 letih, nato je bila možnost za zanimivo in nadvse aktualno debato.
Po uvodnem pozdravu predsednika SSO Walterja Bandlja je gostja zbrane pozvala, naj razmislijo, kaj želijo doseči v prihodnosti, in poskusijo se ne ukvarjati s preteklostjo. “Večkrat smo v skupnosti v stanju, ko ne vemo, v katero smer bi šli”. To je veliki izziv današnje skupnosti. Soočamo se s problemi, ki niso nujno omejitve, temveč neka navodila, usmeritve. Pomembno je razumeti izzive časa in nato premisliti način, kako bi se morala skupnost preobraziti, da se z njimi lahko uspešno soočimo. Na vprašanje, kdo danes sestavlja slovensko skupnost, so zbrani ugotovili, da pripadnike naše skupnosti oz. njenega “trdega jedra” danes definirajo jezik, identiteta, sodelovanje v življenju skupnosti, šolstvo, narodna pripadnost. V širšem krogu so “manj intenzivni pripadniki naše skupnosti”, ljudje, ki se čutijo Slovence in ne govorijo slovensko; še več je takih, ki govorijo slovensko in se ne čutijo Slovenci, čeprav poznajo naše običaje in način življenja. Nato je še večji krog ljudi, ki se ne počutijo Slovenci in ne govorijo slovensko, so pa nekako povezani z našim življenjem. “Naša skupnost se primarno identificira na osnovi jezika. To je naša primarna identifikacija”. Ko se nam dogaja asimilacija, v bistvu prehajamo iz trdega jedra navzven. “To je nekaj popolnoma normalnega, vse manjšinske skupnosti se soočajo s tem procesom”: zaradi izseljevanja, mešanih zakonov, različnih interesov itd. preprosto izgubljajo svoje pripadnike. Velik problem naše skupnosti je, da procesa asimilacije ne znamo nadomestiti s procesom, ki gre v nasprotno smer, s pridobivanjem pripadnikov skupnosti. Predavateljica je tudi prek konkretnih primerov dokazala, da “identiteta ni nekaj fiksnega, nekaj, kar pridobimo ob rojstvu in nam ostane. Identiteta je nekaj, kar se spreminja v našem življenju, pa tudi iz generacije v generacijo”. Politika, ki jo vodimo kot skupnost, nam lahko omogoča, da ljudi približamo temu našemu jedru ali pa ne. Proces asimilacije je avtomatičen; obratni proces pa je treba zelo skrbno in načrtno gojiti za to, da do njega prihaja. Problemi, ki jih imamo kot skupnost, so v veliki meri odvisni od tega; mimo demografskih problemov je jedro vedno manjše, zunanji pasovi pa so vedno širši. “Pripadnike zunanjih pasov lahko imamo za odpadnike, lahko pa jih tudi gledamo kot potencial, ki se približuje jedru”. Krepiti moramo prav proces, da se ljudje iz zunanjih pasov (lahko tudi pripadniki večinskega naroda) približujejo jedru. Skupnost lahko vzpostavlja pogoje, da bo nekdo (ali njegovi potomci) prišel v jedro; in identiteta se bo avtomatično razvila. Kot skupnost moramo imeti strategije in mehanizme, kako to lahko spodbujamo. “Pot je ta, alternative ni”! Asimilacijo lahko torej zajezimo samo s procesom, ki gre v obratno smer: to storimo tako, da ljudi naučimo slovensko in jih poskusimo vključiti v naše okolje, ki bi seveda moralo spodbujati slovenski jezik. “Če želimo kot skupnost ostati ali se krepiti, si moramo nujno prizadevati za to”. Italijani, ki znajo slovensko, so “naša edina možnost preživetja”, če se bodo približali jedru, v katerem se bodo njihovi otroci morda počutili člani naše skupnosti.
Slika pripadnikov naše skupnosti danes je precej drugačna od tiste izpred 20 let; tudi načini komuniciranja so drugačni: če jih ne obvladamo, določenih oseb ne bomo dosegli. Izzivi slovenske skupnosti v Italiji se danes pojavljajo na področju šolstva, kulturnih, športnih in drugih dejavnosti, medijev, politične participacije, participacije pri upravljanju naše skupnosti, ekonomije, jezika. Gostja je o vsakem nekaj povedala in nakazala več možnih usmeritev oz. koristnih napotkov. Premik nam lahko pomaga narediti primerna jezikovna politika, skupek parametrov, standardov, smernic, ki si jih skupnost postavi glede tega, kaj želi doseči na določenem področju. Jezikovna politika lahko pomaga krepiti vrednost jezika in jedro skupnosti, lahko širi jezikovno skupnost in uveljavlja narodno skupnost v širšem okolju.

Danijel Devetak, Novi glas – Kam in kako naprej?