Naša identiteta naj ne bo fotokopija …

»Usode ni – usoda svoja, to si ti,« so bile besede, s katerimi se je Lojze Bratuž (Nikolaj Pintar) v sredo zvečer poslovil od prepolne dvorane goriškega kulturnega centra, ki nosi po njem ime. Ana Facchini, režiserka umetniškega sporeda naše osrednje proslave ob slovenskem kulturnem prazniku, si je verze izposodila pri pesniku Simonu Gregorčiču, ki je bil Bratužu v navdih in v marsičem za zgled. Proslava Pomlad in pesem v duši je bila sicer posvečena osemdesetletnici Bratuževe nasilne smrti, a je bila osredotočena na njegovo življenje, na čas, ko se je pred njim in ljubljeno ženo Ljubko Šorli (Vanja Bastiani) »smehljalo življenje« in »drhteli sta duši se ljubeči«, kot je ona zapisala v eni svojih pesmi.

Njun poetični dialog so prepletale uglasbene pesmi, ki so jih izvajali mešani zbori Bratuž, Hrast in Sedej, moški zbor Štmaver, mladinski zbor in komorni orkester centra Komel. Zborom in orkestru je dirigiral Mirko Ferlan, glasbeno koordinacijo so zaupali Metki Sulič. Kot solistka je nastopila sopranistka Alessandra Schettino, z izvrstno Ravelovo Le Valse pa je občinstvo priklenil na sedeže (in stopnice, na katerih smo mnogi sedeli) pianist Alexander Gadjiev. Pevcem in glasbenikom so se na odru večkrat pridružile tudi baletke goriške plesne šole Giselle.

Slavnostna govornica Tamara Blažina je priznala, da je politika dosegla eno najnižjih stopenj, mogoče celo dno, in da se lahko površnosti, robatosti, osebnim napadom in pomanjkanju razsodnosti zoperstavimo samo s kulturo. Obžalovala je, da se naša narodna skupnost posveča le reševanju tekočih problemov in da se ne uspe »otresti nekega atavičnega vitimizma, ki nas večkrat potiska v podrejen položaj. Zavedati bi se morali, da je to naše edinstveno bivanje ob meji veliko bogastvo, velika priložnost in obenem izziv, da osmislimo slovensko identiteto kot odraz tega specifičnega prostora in torej ne kot fotokopijo identitete na drugi strani bivše meje.« Živimo na ozemlju, kjer »se prepletata alpska melanholija in mediteranska temperamentnost, kot je zapisal Miran Košuta … zato je nerazumljivo, da je naš manjšinski položaj prevečkrat le pretveza za hrepenenje po Ljubljani na eni strani ter za tarnanje nad Rimom po drugi strani.«

Manjšino je pozvala, naj ovrednoti velik potencial kulturnikov, umetnikov, gospodarstvenikov, športnikov in visoko izobraženih mladih, ki so »sprejeli izziv globalne vasi« in se preselili v Bruselj, Pariz ali New York. Mrežiti moramo mlade, ki se po svetu »oplajajo z novimi izzivi in različnimi kulturami ter so pripravljeni vračati svoje znanje naši skupnosti«. Globalizacija ni nujno zlo, ampak priložnost, ki bi morala segati »vse do naših društev, kjer si lahko tudi privoščimo, da mislimo globalno, zato, da bomo bolje delali lokalno«.

Primorski dnevnik, 9. febraur 2017