Ob prazniku vseh svetih poklon žrtvam druge svetovne vojne na goriškem mestnem pokopališču

Ob prazniku vseh svetih je tudi letos potekalo polaganje vencev v spomin na žrtve prve in druge svetovne vojne. Zaradi izrednih razmer za omejitev širjenja okužbe s koronavirusom covid-19 je bil obisk grobov in spomenikov precej okrnjen.

Svet slovenskih organizacij in Slovenska kulturno-gospodarska zveza sta položila skupne vence v tržaški Rižarni in pri spomeniku bazoviškim žrtvam.

Na Goriškem sta se pokrajinski predsednici SSO in SKGZ Franca Padovan in Maja Humar poklonili padlim italijanskim in slovenskim partizanom na goriškem mestnem pokopališču. Poklona so se udeležili še pokrajinski predstavniki VZPI/ANPI, goriški podžupan Stefano Ceretta ter goriška občinska svetnika SSk Marilka Koršič in Walter Bandelj.

Ob grobu, kjer počivajta Lojze Bratuž in Ljubka Šorli ter njuna otroka Andrej in Lojzka Bratuž je kratko misel podala mlada predstavnica PD Podgora Nika Devetak. Tako je povedala:

Nika Devetak

Dragi Lojze Bratuž,

ljubezen, ki si jo izpovedal svojemu narodu, občutimo še dandanes v svojih srcih.

Če citiram besede Ljubke Šorli iz dela Tožba umirajočega:

“Ni za sveto stvar težko umreti,

a še mnogo, mnogo dal bi rad…

V grob s seboj po sili hudobije

neizrabljen nesel bom zaklad.”

Mislim, da tvoj zaklad ni bil popolnoma zakopan, temveč pa si nam zapustil uporništvo, ljubezen do domovine ter slovensko besedo, izraženo v petju.

Kot si ti takrat skrbel za mojo rojstno vas (Podgoro), ti z veseljem povem, da tvoj trud ni bil zaman. Kulturno društvo je še delujoče, glasovi v zboru začenjajo počasi ponovno zveneti.

Ovira, ki se pojavlja v današnjih dneh, je neviden sovražnik, ki nam onemogoča prirejanje dogodkov ali celo medsebojno druženje. Na srečo pa se ne soočamo z zatiranjem pravice govora slovenskega jezika, kot si ti svojčas/nekdaj doživljal,  sama si želim, da bi pesem Kraguljčki zvenela še po domačih ulicah.

Z upanjem, da bodo tvoje besede pustile pečat v vseh srcih slovenskega naroda se danes poslavljam od tebe z besedami, ki si jih sam izrekel na smrtni postelji ob poslušanju tvoje najljubše pesmi:

“Joj kako otožna je ta pesem,

polu ganotja njen domači zvok,

še v srcu mojem ogenj vnema,

ki zagrnil ga je mrak globok.”

Tvoja Nika