Poročilo deželnega predsednika Walterja Bandlja na 14. rednem občnem zboru SSO

V petek, 16. novembra 2018, je v dvorani občinskega sveta v Špetru zasedal 14. redni občni zbor Sveta slovenskih organizacij. Številne ugledne goste iz Slovenije in Dežele Furlanije Julijske krajine ter prisotne delegate je najprej pozdravil domači župan Mariano Zufferli, nakar je sledila kulturno točka, ki sta jo izvedli gojenki Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel in Glasbene matice Sara Gorkič in Denis Vallar. Osrednja točka prvega dela dnevnega reda je bilo poročilo deželnega predesdnika Walterja Bandlja, ki ga objavljamo v celoti. Pred samim poročilom je deželni predsednik SSO namenil uglednim gostom poseben pozdrav.

Poročilo deželnega predsednika Svet slovenskih organizacij Walterja Bandlja

Minila so že tri leta, vendar se mi zdi včeraj, ko je bilo aprila 2015 zasedanje 13. občnega zbora in me je novoizvoljeni izvršni odbor izbral za naslednika Draga Štoke na predsedniškem mestu naše krovne organizacije. Niso bili lahki časi, vendar sem preživel in sem še vedno tu, med vami, s tistimi, ki so žal danes odsotni, med tistimi, ki vsak dan sodelujejo z menoj, čeprav njihovo delo ni tako vidno, a z velikim naporom in ljubeznijo delajo v korist naše slovenske narodne skupnosti in njenega teritorija.

Svet slovenskih organizacij deluje na podlagi načel slovenstva, demokracije in krščanskih vrednotah. In prav krščanske vrednote so tiste, ki so mi v trenutkih potrebe in težav pomagale pri izvajanju številnih problematik. Ta naša posebnost spada med človekove pravice, ki jih vsaka oseba nosi v sebi, od kar sta jim mati in oče podarila življenje. Stvarstvo je lepo ravno zaradi različnosti. Ta raznolikost se pozna tudi v tem, da ne vsi ne zmoremo misliti enako o vsem. Lahko imamo podobne vrednote, podobne navade, lahko beremo knjige s podobno vsebino, imamo radi gledalisce in nogomet. Ostajajo pa tudi razlike na vseh področjih, kot na primer na volitvah, kjer se lahko vsak voli po svoje. Ali ne? Zelo mi je všeč slogan: “vsi drugačni, vsi enakopravni”. Zgrešeno je torej, da se zaradi različnosti napada drugega, se nanj zliva vse mogoče in se mu pripisuje dejanja, ki jih ni naredil. Je prav, da na bližnjega lepimo oznake, ki niso njegove? Svet je lep ravno zaradi različnosti. Žal se temu želi postaviti meje. Te meje so intoleranca, neofašistična nagnjenja, korupcija in grožnja s silo. Meja so tudi kriminal in terorizem. Meja je ekološka brezbrižnost. Meja je izsiljevanje. Meja je preobilje podob grozot in še bi lahko našteval.

Gotovo vsega ne vem in ne poznam, mogoče me je kdaj zavedlo v jezera, v katerih ne znam najboljše plavat. Mogoče nimam vedno v vsem prav oziroma zagotovo nimam vedno v vsem prav. Ampak drugačnost znam spoštovati. Imam svojo glavo, svoja mnenja in svoje vrednote, na podlagi teh sem vsa ta tri leta delal.

V teh treh letih sem našel veliko prijateljstva, ki sem ga delili s tistimi, ki ste tudi tu med nami. Gotovo bi jih drugje ne našel. V mislih imam prijateljstva s predsedniki in člani naših organizacij, prijateljstva z župani, ki so danes tudi med nami. Ne smem pozabiti na prijatelstva v naši matični državi in na prijateljstva z osebami, ki pripadajo furlanski in nemški skupnosti v naši deželi ter italijanski skupnosti v Sloveniji in na Hrvaškem. Ta prijateljstva so postala v teh treh letih vedno bolj pomembna za vsakdanje delo v prid slovenske narodne skupnosti in te dežele. Ravno Dežele Furlanije Julijske krajine, ki uživa avtonomijo zaradi prisotnosti treh manjšin, kot je nazorno napisano na štiri-jezičnem napisu palače Deželnega sveta. To potrjuje, da je predvsem Dežela Furlanija Julijska krajina tista, ki ima dolžnost, da ščiti te posebnosti, še posebno v trenutkih potrebe.

Današnji 14. občni zbor je zame 583. dogodek, na katerim sem prisoten. Od teh je bilo 122 predstav, koncertov in posvetov, 16 uradnih srečanj v Rimu in 52 uradnih srečanj v Ljubljani. In vse to v treh letih, kar mislim, da ni lahko delo za posamezno osebo. Vse pa je odvisno od ekipe in zelo odličnih uslužbencev, ki za potrebe SSO-ja so se jim delovni kazalci zakjučili tudi čez polnoč. Ključ za dobro organizacijo je dobra ekipa.

Večkrat se sprašujem, kako v današnjih dneh določamo in nato uresničujemo vsebine krovne organizacije. So lahko to zgolj kritike in osebni napadi ali predlogi, ki jih vsak lahko predstavi, ne da bi se tudi aktivno zavzel za njihovo uresničitev. Danes vsi plujemo v barki, ki je manjša od nekoč. V njej sedijo otroci, mladina, profesorji, podjetniki, politiki, kulturniki, športniki in drugi. Nekateri preko kulture delajo politiko, drugi s politiko usmerjajo kulturo, nekaj podobnega velja tudi za profesorje, za podjetnike, itd. V tej barki pa ostajajo osamljeni otroci in mladina, ki predstavljajo najšibkejši člen. Tisti, katerim ni dano, da lahko kaj vodijo in so danes tudi tukaj, ker želijo narediti nekaj v korist naše prihodnosti.

Če na tej barki odmislimo vse skupine razen otroke in mladine, lahko ugotovimo, da so ravno oni tisti, ki bodo za našo narodno skupnost odločilni na vseh področjih in tudi v politiki, v volilnih preferencah. Odločali bodo tudi, katera stranka ali kandidat nas bo vodil. Prav tu se igra igra. Igra, ki je za nas življenjskega pomena. Južni Tirolci danes še naprej upravljajo svoj teritorij. SSO in SKGZ sta bili tam leta 2016 na obisku. Dobro smo videli, kaj imajo in kako delujejo. Večkrat sem v medijih poudaril, da je teritorij za nas nujno potreben. Brez zemlje smo mrtvi. Brez naših prelepih dolin, ki so povsem pozabljene s strani države, dežele in medobčinskih zvez ter se nahajajo povsem na robu prepada. Zakaj se ni naredilo nič v teh letih za te doline? Mogoče pa te doline niso bile strateškega pomena? Prepričan sem, da se je uporabljalo isto kopito in glede, da je malo volilcev, nima pomena se z njimi posebej ukvarjat. Žalostno, vendar je tako! Ukinitev gorskih skupnosti je bila prava katastrofa, ustanovitev medobčinskih zvez je povzročila še večjo škodo. V tem času pa se onkraj meje, v Bovcu, v Kobaridu in v Tolminu uspešno pripravljajo in iščejo pravo smer za bodočnost Zgornjega posočja. To čezmejno področje ima iste gorate karakteristike na obeh straneh meje, zaradi tega ne more biti izgovorov, da se ne da. Prevečkrat uporabljamo stavek “non se pol”, prevečkrat zvračamo krivdo na Evropo, na begunce, na pomanjkanje varnosti in še bi lahko našteval. Jasni so tudi ekonomski podatki italijanske države, ki nam kažejo stopnjo rasti bruto domačega proizvoda, ki v desetih leti ni nikoli presegla 1,7. Za primerjavo je naša matična država Slovenija imela 4,9 odstotka rasti, Avstrija pa 2,9 odstotka. Niso te številke dovolj zgovorne? Pravilna je torej odločitev županov, ki so danes prisotni in se jim zahvaljujem, da so z okrepitvijo čezmejnega sodelovanja ustanovili cluster občin. Ta cluster, ki se naslanja na evropski duh in ima razvojno vizijo tega predela Benecije na podlagi sodelovanja in skupnega dela. To sem tudi podčrtal na uradnem srečanju na občini Sv. Lienarta v Podutani, kjer nas je sprejel župan Comugnaro. Potrebne so povezave, potrebna je delitev mnenj in potrebne so spremembe.

Evropa

“Razprava o prihodnosti Evrope – Kam gre Evropa?” Tako je bil naslov letošnjega posveta v Radencih, ki je potekal 15. Maja. Dogodek je del mednarodnega projekta “demokratični maraton novih Evropejcev”, ki ga je izvajala nevladna organizacija Evropa 2020. V okviru maratona se bo v slabem letu dni zvrstilo 100 razprav v prav toliko mestih v 25 evropskih državah. Vodja projekta je Franck Biancheri. V okviru tega je letos februarja potekal tudi posvet “Maraton mladih Evropejcev v državnem zboru v Ljubljani.”

Namen maratona je spregovoriti o pomenu vstopa države v Evropsko unijo za lokalno območje ter o prednostih in slabosti, ki jih članstvo prinaša. Biancheri je že v okviru Maratona mladih Evropejcev dejal, da je razprava o prihodnosti Evrope nuja, “saj ne moremo nekaj početi danes, če ne vemo, kaj bomo delali jutri”. Kot ključni element razprave je poudaril proces demokratizacije v naslednjih dvajsetih letih. Demokratizacija se po njegovih besedah lahko prične šele takrat, ko se razprav udeležujejo tako voditelji kot tudi državljani. Kot ključne izzive, pred katerimi se nahaja Evropska unija, pa je izpostavil predvsem tri: učinkovitost Evropske Unije na ravni državljana, odnos unije do sosednjih držav ter vlogo povezave v svetu. Glede prvega izziva je povedal, da ne smemo misliti, da EU za evropskega državljana dela učinkovito, saj je unija skupnost držav in ne javnih uprav. V odnosih do sosedov naj bi v javni razpravi vladala zmeda, je prepričan. Na tem mestu je omenil Turčijo. V zvezi z vlogo EU v svetu pa je prepričan, da je unija že globalna velesila, predvsem na področju trgovine, vendar pa njeni državljani tega ne čutijo.

Mi smo del Evrope, ne samo na ravni države, temveč tudi kot narodna skupnost. In prav kot narodna skupnost smo v sodelovanju z drugimi manjšinami dosegli velik uspeh z evropsko državljansko pobudo Minority Safepack. To je zelo pomembno za narodne manjšine v okviru Evropske skupnosti. Ne smemo pa misliti, da je vse končano. Še naprej si moramo prizadevati, da ne bo šlo vse v pozabo.

Italija

Kot sem povedal v medijih, piha danes v Italiji povsem drugačen veter. Socialna omrežja so postala glavni način komuniciranja in prvo sredstvo za politično ter volilno propagando. Če se kdo spomni, je bil nekoč viden tisti, ki je bil bolj pogosto na televiziji. Danes pripada vidljivost tistim, ki boljše uporabljajo socialna omrežja. Te so danes glavni vodilni akterji! To mi ni posebno všeč, vendar tako je! Brihten, mlad človek se v tem znajde in prevzame vodenje države. Drugih poti ni! Ali si ali nisi!

Problemi naše narodne skupnosti.

Zame ni normalno, da smo sele leta 2001 dobili zaščitni zakon št. 38 in danes, po 17 letih, imamo še vedno neizpopolnjena določila. Zdi se mi nesprejemljivo za demokratično republiko kot je Italija! Ne pozabimo, da Italija še vedno ni ratificirala evropsko listino o regionalnih ali manjšinskih jezikih. Če bi upoštevali vse to, kar mora biti še uresničeno iz zaščitnega zakona 38, bi ugotovili, da je spisek tako dolg, da bi se po eni uri vsi naveličali in odšli domov. Žal je tako in slovenska narodna skupnost se še danes trudi z veliko težkočo za Trgovski dom v Gorici, da ne govorim o Narodnem domu v ulici Filzi, ki so ga leta 1920 sežgali fašisti. Kmalu bo 100 let! Prejšnji zunanji ministri republike Italije in Slovenije, Angelino Alfano in Karl Erjavec sta podpisala dogovor, ki pa je ostal na mrtvi točki.

Lahko rečemo, da še ptički na strehi vedo, katere so prioritete naše narodne skupnosti. Ne moremo mimo ne olajšenega ampak zajamčenega zastopstva, kar zame pomeni zagotovljeno mesto v poslanski zbornici in v senatu Republike Italije. Stari koncept izvolitve preko strankarskih poteh je propadel. Poglejte sistem, ki ga ima Republika Slovenija za predstavništvo italijanske in madžarske manjšine. Ne glede na število preferenc obe manjšini imata svojega predstavnika v državnem zboru. Zato sem posebno vesel, da je tu poslanec italijanske manjšine Felice Žiža, s katerim bomo v prihodnje sodelovali. Pot ne bo lahka, vendar je edina prava.  Ne pozabimo danes na naše medije, ki so spet pod udarom. Svet slovenskih organizacij in v prvi vrsti stranka Slovenska skupnost, ki jo danes predstavlja Igor Gabrovec bosta zagovarjala, da naši mediji Primorski dnevnik, Novi Matajur, Novi glas, in zakaj ne tudi Mladika in Dom, bodo lahko črpali sredstva iz novega sklada za manjšinske časopise. S tem bi se tudi izognili nevšečnostim, ki jih vsakdan slišimo od Gibanja petih zvezd, da so časopisi glasila “političnih strank”.

Pri vsem tem nas čaka veliko skupnega dela z Republiko Slovenijo, v katerem morajo biti vključeni predsednik republike, predsednik vlade in pristojni ministri, še posebaj pa tu prisotni novi minister za Slovence v zamjstvu in po svetu Jožef Peter Česnik, veleposlanik Bogdan Benko in generalni konzul v Trstu Vojko Volk.

Prepričan sem, da moramo ob vsem tem postati zanimivi. Seveda ne moremo mimo londonskih in ozimskih sporazumov, evropskih listin, državnega in deželnega zakona, ki nam nudijo pravno podlago. Vsi skupaj si moramo prizadevati, da uresničimo tisto, kar je za narodno skupnost še potrebno. Niso dovolj uradni sestanki in fototermini, potrebni so končni rezultati.

Leta in leta čakamo na pravilno zapisovanje strešic na naših priimkih, na vidno dvojezičnost, na simbole, na konvenicijo Rai, in še, in še bi lahko našteval. Pri tem se iz srca zahvaljujem presednici paritetnega odbora Kseniji Dobrili, ki je z veliko vnemo delala in dosegla tudi rezultate.

Zelo pomembno je delo izvoljenih predstavnikov, ki se morajo soočati tudi z našimi problemi glede jezika in narodnih pravic. To predstavlja veliko breme. V zadnjih časih so se pokazale tudi zanimive razlike med desnico in levico. Poglejte, kaj se je zgodilo na goriški občini, kjer nam je desno-sredinska uprava priznala koriščenje nekaterih jezikovnih pravic, ki nam jih nekatere levo-sredinske uprave niso. Zaradi tega ni čudno, da so se začeli slovenski volivci odločati drugače kot v preteklosti. Ne vem, če je prav, da smo zelo kritični napram desno-sredinskim upravam, ko so pa “naši” na vladi, preveč molčimo in kimamo z glavo. Zaradi tega so potrebni upravitelji, ki delajo z vnemo, tako kot se dela v nekaterih naših slovenskih društvih. Razlika je v tem, da upravitelji imajo volilno obvezo, ne pa petletni počitek.

Naše šolstvo

Glede stanja v slovenskem šolstvu se kot predsednik SSO čutim odgovornega. Po eni strani imamo šolo, ki je državna ustanova, kar je pravilno. Žal, je s slovensko šolo nekoliko težko dogovarjati skupne strategie, potrebne spremembe, čeprav po drugi strani se večkrat slišijo pozivi, da je na področju šolstva potreben poseg krovnih. Seveda je pravilno, da se SSO prizadeva za šolo, ki je za nas vitalnega pomena in da vsi skupaj iščemo prave rešitve. Trenutno je takih rešitve bolj malo ali pa so skrite v kakšnem predalu! Vsi nekaj govorijo, ko pa gre za postavit prave količke, se marsikdo skrije. Razlogov je veliko in jih ne bom tu našteval, želim pa si, da bo to glavna točka novega izvršnega odbora Sveta slovenskih organizacij. Otroci in mladi so naša bodočnosti, za njih je potrebno izvesti spremembe in uvesti nov način delovanja. Brez njih slovenska narodna skupnost ne bo preživela. V tem smislu sem tudi vesel in hvaležen poslanki Ljudmili Novak za včerjašnji obisk državnozborske komisije, kateri predseduje in je ob koncu obiska predlagala, da bo to prva točka dnevnega reda na naslednjem zasedanju komisije. Res je lepo, da se Državni zbor skupaj z nami in skupaj z našim šolskim predstavnikom dr. Igorjem Giacominijem prizadeva za spremembe v slovenski šoli!

 Sodelovanje SSO in SKGZ

Sodelovanje med dvema krovnima organizacija SSO in SKGZ je bilo prepotrebno. Ne vidim drugih oblik, saj to je predpogoj za uspešne prihodnje strategije. V katerokoli knjigi na temo uspešnosti je močno podčrtana potreba po krepkem in vsakdanjem sodelovanju. To je tudi prava poteza za uspešno demokracijo, kot jo poznamo na Zahodu in po njej se zgleduje cel svet. Seveda v demokraciji ni vse idealno. Razpolagamo lahko s tem, kar imamo. Nastavit pa moramo skupne cilje na podlagi tehtnih analiz in jih nato udejanit. V sodelovanju med krovnima organizacijama ni bilo vse zlato, vendar na zunaj smo znali nastopat z enotnimi stališči.

Pri tem dovolite, da se spomnim, na dogodek, ki se je zgodil leta 1997, ko sem bil še uslužbenc bivše Kmečke banke. Od takratnega glavnega direktorja smo prejeli notranjo tiskano brošuro z naslovom “Biti ekipa”. V ekipi ne gre vedno vse, tako kot po olju. Ne verjamem, da imamo med nami človeka, ki je brezhiben. Zato mislim, da je bilo potrebno to sodelovanje graditi in razvijati iz vsakodnevno, v prvi vrsti s sedanjim predsednikom Rudijem Pavšičem, kar mi je bilo tudi v čast. Od vsakega človeka, ki ima izkušnje, se lahko nekaj naučiš. Zato ponavljam, sodelovanje je potrebno nadaljevati tudi s prihodnjim novim vodstvom SKGZ-ja. SSO se naslanja na vrednote demokracije, slovenstva in krščanstva, kar nas razlikuje v razmerju s SKGZjem. Te razlike bo potrebno spoštovati tudi v prihodnje, saj smo vidli v teh letih, da ne ovirajo sodelovanja temveč ga bogatijo. Nimam pa, kristalnega globusa, da bi napovedoval prihodnosti, gotov pa sem, da bodo pravilne tiste rešitve in tisti odnosi, ki bodo enakovredno upoštevali zgoraj navedene razlike, da bo korist za vse, ne pa samo za eno stran.

Skupaj je bilo narejenega veliko. Od operavnih obiskov na Tirolskem in v Strasborgu, ki so bili poučni in v zgled naši skupnosti, do skupne brošure, ki bo predstavljena v kratkem. Omenit moram skupno pravno službo Zajezik, skupno sodelovanje s političnimi strankami, s paritetnim odborom, s konzulatom, z ministrstvi Republike Slovenije, z obmejnimi župani, z deželnimi odborniki in deželnimi svetniki, z deželno posvetovalno komisijo, s Svetom vlade Republike Slovenije, z vladnim omizjem v Rimu, s Svetom Evrope, s tržaškim, goriškim in videmskim prefektom, s predsedniki republike Slovenije Borutom Pahorjem in predsednikom Republike Italije Sergiom Mattarello. Pri vsem tem sta SSO in SGKZ skupaj sodelovala, kot dobra soseda, tako kot so dobri sosedi naši furlanski prijatelji in italijanska manjšina v Sloveniji, ki so danes tu prisotni.

Skušal sem biti prisoten povsod. Naša družba se izjemno hitro spreminja in je zato nujno, da sem med vami in da vidim, kje so nove potrebe. Danes moraš biti hiter, predvsem pa moraš poslušati, na dan prihajajo nove potrebe, ki zahtevajo premišljene ter hitre odgovore in rešitve. Podrobno sem spoznal našo stvarnost in uvidel, da na nekaterih krajih potrebujemo spremembe. Gre za spremembe v samem mišljenju in organiziranju. Tu mislim na potrebo po pomlajevanju naših društev in njihovih vodstev. Pri nas se na veliko govori o tem, kako bi morali na vodilna mesta priti mladi, a dejstva so potem drugačna, zelo malo je namreč društev in ustanov, ki prepustijo funkcije mladim. Ta korak naj preudarno naredijo starejši, katerim sem seveda še kako hvaležen, ker so nam vse do danes ohranjali slovenstvo, demokracijo in krščanske vrednote.

Pri mladih je pomembno, da jim nudimo možnost formacije, da spremljamo njihova prizadevanja, brez nepotrebnih kritik, ki bolj škodijo kot koristijo. Mlade nujno moramo vključiti v našo sredino, zaupati jim moramo vodilna mesta. Mladi so sveži, polni idej in življenjskega elana, zato jih moramo vključiti v delovanje. Že sam pregovor pravi, da nihče ni prišel učen na svet, tega se moramo zavedati, ko se z njimi srečujemo, ko spremljamo njihov trud in jih poslušamo. Jasno je, da lahko pogrešijo, komu se to ni zgodilo? Prav tako pa je jasno, da brez mladih nimamo nobene prihodnosti, zato sem si in si bom še prizadeval, da vključimo v naše vrste čim več sposobnih mladih. Na mladih svet stoji! Model, ki se ustvarja v Števerjanu in Devinu, je eden pravih modelov notranje reorganizacije, ki se je začel pri mladini. Lahko pa so še drugi modeli; dovolj je, da jih kdo predstavi in operativno tudi izdela. Seveda ni vse zlato, kar se sveti; nikoli ne veš, kje se lahko konča nekaj, kar si začel. Nekaj novega se je začelo, dovolj je, da verjamemo in da delamo vsi skupaj v prid narodni skupnosti tako kot našemu prelepemu teritoriju, z bogatimi jeziki, kot je slovenščina, italijanščina, furlanščina in nemščina.

S tem bi zaključil, da ne postaja mučno in dolgočasno. Strategije naše organizacije se bodo nadaljevale s predlogi v drugem delu našega občnega zbora, kjer bodo naše prisotne organizacije lahko predstavile.

Zato hvala vsem, predvsem pa predsednikom vseh društev, organizacij kjer delujejo v celotni deželi Furlaniji Julijski krajini, kot tudi pokrajinskim podpredsednikom SSO Franci Padovan, Igorju Svabu in Ani Wedan ter celotnemu izvršnemu odboru. Posebna zahvala naj gre uslužbencem, ki me večkrat prenašajo, ko sem jezen in ko sem vesel. Brez njih ne bi zmogel vsega tega.

Sem Goričan, ki je se je zaljubil v Benečijo in postal vsakodnevni poslušalec tržaške stvarnosti.

Hvala vsem!