Prihodnost je zagotovljena, če damo malde v ospredje

Pogovor s predsednikom SSO Dragom Štoka v tedniku Novi glas.

Bližamo se Božiču in novemu letu 2015 in ob pričakovanju teh prazničnih dni je tudi priložnost za obračune in razmislek o prehojeni poti ter o tem, kar nas čaka v prihodnjem letu, o načrtih in izzivih. Za Svet slovenskih organizacij je to skoraj obvezna “naloga”. In to še posebno v času, ko bo kmalu volilni občni zbor, kjer bodo volitve za nove vodstvene organe, a tudi, kjer bodo razprave o tem, kakšno je poslanstvo, ki izhaja iz treh temeljnih vrednot, demokracije, krščanstva in slovenstva. Vse tri vrednote so namreč v današnji družbi precej pod udarom ali pa bi lahko rekli, da zahtevajo nove oprijeme, s katerimi se bodo udejanjile v vsakdanjem življenju zamejskega Slovenca, ki živi v prostoru od Milj do Trbiža, in bodo ostale tisti temelj, na katerem se je dobršen del našega življa ohranjal skozi stoletja vse do današnjih dni.
Vrednote so različne. O nekaterih smo mislili, da bodo za vedno, a žal so danes že na smetišču zgodovine ali pa povsem pozabljene. Vsi trije -izmi, ki so kruto zaznamovali naš prostor in čas, so dejansko za nami ali so povsem oslabljeni nekje v ozadju.
Vrednote, na katere se sklicuje SSO, to so slovenska narodna zavest, svoboda in demokratična zavzetost ter krščanski etos, pa so za vedno tu z nami in čas jih ni in jih ne bo izničil. Zato je samo po sebi umevno, da smo jim zvesti in sledimo njihovemu klicu in sporočilu.
Slovenski narod se je s Trubarjem, Slomškom in Prešernom dokončno razvil in zgodovinsko uveljavil v Evropi prav zaradi teh vrednot in zaradi njih moramo tudi Slovenci tu v zamejstvu na njihovih temeljih “stati in obstati”. Druge poti ni ali pa vsaj jaz je ne vidim. Govorim seveda o vrednotah, tudi krščanskih, ki pa ni nujno, da so verske ali teološke. Evropa vendarle zgodovinsko sloni na teh krščanskih temeljih in vrednotah, čeprav bi danes marsikdo to rad zamolčal ali preslišal.

Koliko so bile in so še danes te vrednote pomembne pri delovanju krovne organizacije, ki ji predsedujete in ki jih ima zapisane v svojem statutuč Se lahko s časom spreminjajoč
Spremembe so vedno dobrodošle, večkrat tudi nujne, saj se tudi v naši skupnosti nekaj vedno spreminja, dograjuje ali pa tudi zamira. Ničkoliko društev je v povojnih letih zamrlo, a so nastala nova, nekatera so se znala posodobiti, druga se razviti v drugo smer od prvotno začrtane. To je dobro, pomembno je, da smo na kulturnem, verskem, športnem, socialnem in gospodarskem področju vedno tako ustvarjalni in delavni, kot si mi vsi želimo, in naš slovenski narod bo v zamejstvu seveda tako tudi obstal, živel, se razvijal tudi v prihodnje, o tem ne dvomim. SSO ima v svoji navezi točno 156 društev, klubov, organizacij, od Doline do Ukev. Smo izredno bogati v svojem delovanju in smo na teh 156 društev in organizacij lahko tudi ponosni. Z njimi se trudimo, da bi nas asimilacija oz. raznaroditev, ki je v našem prostoru pač večkrat tudi vidna, ne prizadela in nas prehudo ranila. S problemom asimilacije se borijo vse narodnostne manjšine v Evropi in mi nismo pri tem nikaka izjema.
Svet slovenskih organizacij zastopa torej veliko število organizacij in društev, ki imajo raznoliko delovanje. Njihov skupni imenovalec je ohranjanje slovenske zavesti in jezika. Kako se danes to udejanjač Smo pri tem uspešni ali so potrebne kakšne spremembeč
Na to dejavnost smo lahko samo ponosni, posebno tedaj, ko vidimo, da prevzemajo pobude v svoje roke mlajši rodovi, ker se zavedamo, da kjer zagrabijo za krmilo mladi, tam je prihodnost tudi zagotovljena. To velja za vse naše organizacije, zato je prav, da povsod, kjer je to le mogoče, pride do prevetritve kadrov, da se menjamo na odgovornih mestih, skratka, da čim več krojimo in prepuščamo mesta mladim generacijam, ki so garancija za naš nadaljnji obstoj in razvoj.
Organiziranost v SSO je zelo zakoreninjena v prostoru, kjer morda včasih zmanjka smisla za povezovanje in sodelovanje. Nekoliko je še prisotna tekmovalnost med Gorico in Trstom. V čem so pozitivni vidiki te strukturiranosti, kje se skrivajo šibkosti, kaj konkretno potrebujemoč
Dokler gre za tekmovalnost, je to lahko nekaj pozitivnega in zdravega. Slabih odnosov ne smemo gojiti in ustvarjati brez potrebe in brez vsake podlage. Recimo Trst in Gorica: že nad petdeset let (od deželnega svetovalca SSk do danes) si prizadevam za premostitev določenih videnj in teženj. Nobene skrivnosti ni, da je na Goriškem kulturno in drugo delovanje zelo bogato, na Tržaškem pa kaj drugega, na Videmskem (Benečija in Kanalska dolina) pa kaj tretjega, ki močno izstopa. Vedno sem se trudil, tudi v SSO, da smo medsebojne nesporazume in nevoščljivosti odpravljali in gradili tisto, kar nas druži, kar nas bogati tudi v vsakdanjem življenju. Tako moramo delati tudi jutri, čez leto, čez desetletja: graditi boljši svet za vso našo skupnost, ki živi v 32 občinah ob mejnem pasu, ki je vedno bolj evropski in demokratičen.
Tudi medijski in založniški prostor je pri nas zelo pester in v tem trenutku v zelo zahtevnem obdobju. Stiske finančne narave se kažejo za dnevnik, a ne samo zanj. Tudi tednik Novi glas je bil lani v težavah in pri tem je bilo odločilno vztrajanje z vaše strani v posvetovalni deželni komisiji za Slovence v FJK ter posluh, ki ga je pri tem imel deželni odbornik in predsednik komisije Gianni Torrenti. Kako vidite prihodnost slovenskih medijev v FJKč Pluralnost medijev je temelj demokracije in združevanje ni vedno najboljša rešitev, kot se je to pokazalo pred kakšnim letom na Koroškem.
Mediji so nekaj izjemno pomembnega za našo celotno skupnost: od radia in televizije do dnevnika in tednikov, od štirinajstdnevnikov in mesečnikov do spletnih strani in digitalne inovacije. Vsi ti bi se morali truditi za ohranitev slovenstva na naših tleh, ne pa stremeti za kakimi ideološko-političnimi temami, ki so žal v vsem povojnem času tako zelo prisotne in ki so, hote ali nehote, ves ta čas povzročale tudi veliko hude krvi, nesoglasja, celo sovraštva, namesto da bi gradile le prihodnost naše skupnosti. Se bomo kdaj odpovedali tem ideološkim, od zgoraj vsiljenim idejam in stališčemč To je odvisno od nas vseh, ne le od SSO.
V tej predstavniški vlogi v korist lastnim članicam, h kateri je SSO kot krovna organizacija poklican, je verjetno največ energije preusmerjene v zagotavljanje finančnih sredstev, kar je bilo v zadnjih letih zelo zahtevno, saj je kriza v Italiji in v Sloveniji, z rezi v državnih proračunih, udarila tudi po sredstvih za slovensko manjšino. Kakšno je danes stanječ
SSO mora sam in skupaj z drugo krovno organizacijo SKGZ stalno in pozorno spremljati zagotavljanje in dajanje finančnih sredstev tako s strani Slovenije (USZS) kot s strani Italije (Dežela FJK), ker vedno preži nevarnost, da se iz enega ali drugega razloga, največ seveda zaradi splošne ekonomske krize, ti javni prispevki krčijo ali celo črtajo. Brez te finančne pomoči bi naša društva in ustanove hudo trpeli. Da iz leta v leto prihajajo prispevki, gre gotovo tudi veliko zasluge SSO, ko gre za njegove članice, in obema krovnima organizacijama, ko gre za skupne ustanove. Danes gre veliko energije v to smer, a mislim, da je tako prav in celo nujno.
Danes je stanje, kljub rahlemu krčenju s strani Slovenije, dobro in upajmo, da se tega finančnega ključa predvsem Italija ne bo dotaknila. Tu moram posebej poudariti izredno tankočutnost, ki jo imata v sebi slovenski minister Gorazd Žmavc (in z njim vsi odgovorni na Uradu) in deželni odbornik Gianni Torrenti. Obema gre moje in naše priznanje in tudi hvaležnost v upanju, da bosta še naprej delala in uporabljala svoje energije v korist slovenskega kulturnega in splošnega prostora.
Od zadnjih deželnih volitev leta 2013 je skrb za manjšine v FJK prevzel odbornik Gianni Torrenti in začel reformo financiranja. Ta se bo začela izvajati z letom 2015, ko bo za manjša društva denar preusmerjen na zveze, ki ga bodo nato porazdelile posameznim članicam. So zveze, ki so včlanjene v SSO, pripravljene na ta novi izzivč
Vsi se zavedamo, da je dobro, da pride do določenih reform, predvsem tam, kjer se brez potrebe trošijo energije in so reforme porok, da se stanje izboljša. Menim, da ni nujno, da ima vsaka naša vas ali rajon dva ali tri zbore, ki jih tudi umetno držijo pri življenju. Kjer ni več mladih energij, ki nas usmerjajo v prihodnost, je prav, da to stanje dobro analiziramo. Jaz in ves odbor SSO pa smo proti prisilnemu združevanju, ki bi služilo kot pretveza za prevzem določene oblasti. Mislim na obe glasbeni šoli, na založniške hiše, na tiskane medije. S silo združevati nekaj, kar ne gre skupaj, bi lahko bilo izredno napačno dejanje, ki bi nas gotovo kot skupnost ohromilo ali celo uničilo. Zato proč od takega načina razmišljanja in želje po prevzemanju oblasti oz. kontrole v določenih sektorjih in ustanovah!
Smo slovenska skupnost, ki ima v sebi različne poglede, tudi na našo preteklo in polpreteklo zgodovino, zato je prav, da svoje ideje, vrednote, ideale tudi svobodno živimo in jih svobodno razvijamo. Pri SSO smo pripravljeni na vse izzive, tudi glede nujnih reform, a to naj bo modro dejanje, ki naj v celoti odgovarja naši stvarnosti, našemu vsakdanjemu življenju.
V odnosu z Republiko Slovenijo je nastalo novo obdobje, ko je Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu prevzel minister Gorazd Žmavc. Slovenija se je zelo odločno zavzela za ohranitev knjižnega središča v Trstu, minister pa je v teh dneh obiskal Slovence na Videmskem in Goriškem. Kako ocenjujete sedanje odnose med matico in zamejstvomč
Za zdaj dobro, kot sem že rekel. Mi smo del slovenskega naroda, nismo več nekaj “drugega”, nismo ne zamejci ne “unejci”, smo del slovenskega naroda, ki je sestavni del nove Evrope, in v tem vidiku moramo tudi delati. Smo torej zaveden slovenski živelj, ki je v vsem združen s slovenskim narodom in njegovimi koreninami, in prav bi bilo, da bi ta naša slovenska zavest vedno prišla do izraza, ne samo v kulturi, športu, sociali in gospodarstvu, ampak tudi v političnem življenju in bi se počasi prepoznavali vsi v eni sami slovenski stranki, tudi če bi stranki poiskali povsem novo ime. Mislim, da bi bil že skrajni čas, predvsem zdaj, ko z raznimi reformami, tudi z ukinjanjem občin, pokrajin, konzult, gorskih skupnosti itd. tvegamo, da zginemo kot politično angažirana skupnost. Takšna reforma bi bila korak v pogubo oz. počasno izumiranje.
Izvolitev novega odbora Slovenskega stalnega gledališča predstavlja verjetno najbolj kritičen trenutek v tem letu, ki se izteka. Prodrla je neusklajena kandidatura in SSO ima zaradi tega vse do danes zamrznjeno svojo prisotnost v upravnem odboru SSG. Kakšno je danes stanječ So morda kakšni premikič
V statutu SSG piše, da mora slovenska skupnost po svojih organizacijah dati skupno ime za predsednika oz. predsednico SSG. To se ni zgodilo, žal, zato je SSO svojo prisotnost v SSG zamrznil. Kdaj bo prišlo do odmrznitve, ne vem, to je odvisno od drugih, ne od SSO.
Dejstvo pa je, da se bodo morale vse skupne ustanove (vštet je pri tem tudi naš edini slovenski dnevnik – Primorski dnevnik) zavedati, da je samo v skupnem sodelovanju z obema krovnima organizacijama, to je SSO in SKGZ, njihova prihodnost. če do tega ne bo prišlo, bo SSO vedno ustrezno sklepal.
Letošnjo jesen smo dočakali umestitev paritetnega odbora. Nova predsednica je nekdanja ravnateljica slovenskih šol Ksenija Dobrila, ki jo je imenovala vlada. Na umestitveni seji je kandidat SKGZ za predsedstvo umaknil svojo kandidaturo, ker je ugotovil, da nima podpore SSO. Ali je SKGZ predhodno vprašala SSO za podporo svoji kandidaturič Kako vidite v prihodnje odnos med dvema krovnima organizacijamač
SKGZ je umaknila predčasno s te tekme svojega kandidata in v končni fazi so člani paritetnega odbora večinsko izvolili gospo Ksenijo Dobrila za predsednico tega pomembnega organa.
Do sedaj smo z delovanjem nove predsednice zadovoljni in prepričan sem, da nas ne bo razočarala.
Skupaj bomo lahko marsikaj storili za naš slovenski in javni blagor.
Tudi vladno omizje za izvajanje zaščitnega zakona 38/01 se je končno obnovilo. Kakšno učinkovitost ima to relativno novo teloč
Vladno omizje se v Rimu, konkretno v palači notranjega ministrstva, bolj poredko sestaja. Ne vem, kdo je tega kriv, saj je problemov ničkoliko in prav bi bilo, da se to mešano vladno omizje, v katerem so poleg SSO in SKGZ tudi razni funkcionarji na raznih ministrstvih, kakor tudi člani komisije same, predsednik paritetnega odbora, večkrat srečuje, posebej, ko so v obravnavi pomembni problemi, ki zadevajo našo slovensko skupnost. To vladno omizje moramo vsekakor ohranjati, saj tvegamo, da na podlagi sedaj začrtanega volilnega zakona Slovenci ne bomo zastopani v rimskem parlamentu.
V času vašega predsedovanja od leta 2005 se je SSO zelo posvečal črpanju sredstev iz evropskih projektov, ki predstavljajo pomemben vir sredstev za delovanje, vendar so zelo zahtevni pri vodenju upravnih postopkov. Pomembno vlogo je SSO dobil v evroprojektu JezikLingua, ki se sedaj končuje. Kako kaže v prihodnje, ko je v začetni fazi novo programsko obdobje 2014-2020č
Evroprojekti so nekaj izredno važnega, pa ne samo z ekonomskega oz. finančnega vidika, zato se je SSO zelo hitro in dobro odzval na razpis teh projektov (posebej seveda mislim tu na projekt JezikLingua, a tudi na ENRI in druge) in bo po tej poti gotovo tudi nadaljeval.
Ti projekti segajo v leto 2020 in SSO misli ugodnosti tega evropskega razmišljanja in ekonomske politike dobro izkoristiti.
Preusmerimo se bolj osebno na vas. Ste predsednik Sveta slovenskih organizacij od leta 2005. Kaj vam je pomenilo to obdobječ Kakšna so zadoščenjač Morda je tudi kakšen grenak spominč
Pomenilo mi je veliko. SSO mi je nudil možnost, da sem se ves vživel v našo organizacijsko dejavnost. Potem ko sem bil dvajset let deželni svetovalec, sem skoro deset let predsednik SSO. Bilo je seveda nekaj problemov, tudi težjih, a smo jih skupno rešili po svojih najboljših močeh, to pa zato, ker smo kot SSO imeli vedno pred očmi blagor naših društev, klubov, ustanov, organizacij. Nismo nikdar šli v kakšne brezplodne polemike, napake, niti v vsakodnevnem tisku ne, smo vzdržali in zdaj smo zadovoljni, da nam je “čas dal prav”. Nismo hoteli nikdar zganjati demagogije ali osebnih napadov na ljudi in društva, zato smo danes tu s pokončno glavo in s čisto vestjo, da smo za svojo skupnost napravili vse, kar smo želeli, kar je bilo prav, kar je bilo daljnovidno. Avtonomno in svobodno delovanje, ta želja je bila vseskozi prisotna v naših srcih in v našem mišljenju, zato smo zdaj zadovoljni in smelo gledamo v bližnjo in tudi daljno prihodnost.
V prejšnjih dneh je bil v medijih zabeležen izid knjige “Quei 1254 giorni rossi, quando a Trieste governava la Sinistra”, ki sta jo napisala Ezio Martone in Giorgio Pison. V njej je navedeno, da je stranka Slovenska skupnost, katere deželni tajnik ste bili v tistem času ravno vi, zavila na levo in podprla levo upravo na tržaški pokrajini, in to na podlagi odločilnega glasu predstavnika SSk Bojana Brezigarja. Prav on v knjigi trdi, da ste vi imeli velike pomisleke na tako izbiro. Kako to komentirateč
Te knjige nisem še prebral in niti točno ne vem, kaj je Bojan Brezigar napisal. Kot piše PD, naj bi Brezigar trdil, da sem imel velike pomisleke kot deželni tajnik SSk na nastajajočo levičarsko upravo na tržaški pokrajini.
Ne spomnim se vseh debat (tudi celonočnih!) ob nastajanju levičarske uprave. Bojan Brezigar je bil izvoljen kot predstavnik Slovenske skupnosti, katere program je v okviru pokrajine moral zagovarjati. Osebno nisem imel nobenih pomislekov proti levičarski upravi, skrbeli so me pa socialisti, katerim je bilo bolj za stolčke kot za program. Takega načina razmišljanja pa, kot deželni tajnik SSk, nisem mogel sprejeti in se ukloniti takemu načinu dela. Po naših prizadevanjih so se potem zadeve nekoliko umirile in levičarska pokrajinska vlada je tudi z našo pomočjo dobro delovala.
Pred kratkim je pri Goriški Mohorjevi družbi izšla vaša nova knjiga Iztrgani spomini. Kakšno je osrednje sporočilo, ki ga želite s temi zapisi posredovati današnjemu Slovencu v FJKč
Goriški Mohorjevi družbi sem hvaležen, da mi je to knjigo izdala. V njej sem hotel posredovati predvsem mladim rodovom neko globlje sporočilo. In to moje sporočilo gre v preteklost, ki ni bila vedno rožnata in je med nami ustvarjala tudi veliko napetosti, večkrat tudi sovraštvo (še leta 1975 so nas hoteli v Doberdobu na shodu SSk kamenjati!), zato je moje sporočilo iskanje dialoga med nami, mirnega sodelovanja, konstruktivne gradnje naše prihodnosti. Drugo sporočilo pa je namenjeno Sloveniji, še edini državi v Evropi, ki ima do preteklosti kaj čuden odnos, se želi vračati v neki totalitarizem, iz katerega ne bi bilo nobenega izhoda, nobene prave prihodnosti, nobene pravične družbe.
Bo Slovenija to zmoglač To ni samo njena stvar, to je tudi naš problem, saj smo vsi, kot sem prej povedal, sinovi slovenske zemlje, polnopravni členi slovenskega naroda.
Vsem rojakom in rojakinjam vesele božične praznike in veliko dobrega v letu 2015.

Pogovarjal se je Julijan čavdek.

Novi glas, 18. decembra 2014