Govor Simona Cotiča pred grobom družine Bratuž.
Ne vem, če se tudi vam zgodi, da se vam vsakič, ko preberete, poslušate ali zapojete to čudovito pesem, te brezmejno neskončne verze, orosijo oči. Meni se to prav vsakič ponovi, čeprav sem tej pesmi prisluhnil že neštetokrat. Oči se mi orosijo, ker me ti verzi spomnijo na nekoga, ki je svoj narod ljubil vse do zadnjega trenutka svojega kratkega, a hkrati plemenitega življenja. Orosijo se mi, ker si vsakič predstavljam temno sobo v bolnici, v kateri je postelja z belimi odejami, ki nežno pokrivajo šibko telo mladega Slovenca, ki v bolečinah upira pogled tja, nekam v neznano. Oči se mi orosijo tudi zato, ker si predstavljam njegovo ganjenost, njegovo veselje in ponos na zveste mladeniče, ki so previdno in pogumno zlezli do okna, ob katerem je stala tista majhna, hladna postelja. Predstavljam si mlade fante, ki so takrat ponosno in predrzno, a hkrati s tresočim se glasom in nekateri nedvomno v solzah zapeli ravno to pesem svojemu priljubljenemu in zglednemu zborovodji. Orosijo se mi oči, ker pomislim na vas, gospod Bratuž, kako v trenutku, ko zaslišite poznano melodijo, zatisnete oči, da bi v svojih mislih s pogledom objeli nežne zvoke, se hkrati nasmehnete in zašepetate: »Pesem moja… Ali slišim prav? Moji fantje, moji dobri fantje; zadnji mi pošiljajo pozdrav«. Prevzema me ganjenost, ker verjamem, da vam je bilo takrat topleje pri srcu, da ste takrat za trenutek zadihali in se odrešili bolečin. Oči se mi nazadnje ob poslušanju te pesmi orosijo tudi zato, ker si predstavljam kako vam je hudo, draga gospa Šorli, ko s solzami žalosti in nemoči po ledenem čelu nežno božate svojega ljubljenega.
V veliko čast mi je, da sem danes tu, ob vaju, in vama lahko v slovenščini izrekam te besede, saj je to zaradi takih pogumnih in plemenitih osebnosti, kot sta vidva, danes na tem prostoru še mogoče. Občudujem vaju. Gospod Bratuž; vaša ljubezen do slovenskega jezika in naroda je bila večja od groženj, ustrahovanj ali misli na posledice vaših takrat nedovoljenih dejanj. Gospa Šorli; kljub vsemu, kar ste pretrpeli, niste v sebi gojili sovraštva, nasprotno, bili ste zgled pokončnosti, krščanskega odpuščanja in globoke vere.
Misel in besede zahvale pa naj se dotaknejo prav vseh, ki so, podobno kot vidva, v hudih časih z dejanji pokazali, da jim je mar za slovenski narod in slovensko kulturo. Od tistih, ki se vas javno spominjamo, do tistih, ki so na tak ali drugačen način, z ljubeznijo in pogumom gojili v sebi plamen upanja, slovenstva, in niso dovolili, da bi jim ga okupatorji pogasili.
»Zaposlen je bil v ladjedelnici, kjer so mu rekli, naj se vpiše v »fascio«, če želi ohraniti službo. Spomnili so ga, da je oče dveh sinov in da bo nezaposlen z veliko težavo še naprej preživljal družino,« mi je pred par dnevi, med pogovorom o mojem pradedku, zaupala babica in pristavila: »Ponosno jim je odvrnil. Ne bom se vpisal. Nikoli!«
Neprecenljiv pogum, ki ste ga v tem obdobju pokazali, vsi vi, je res neizmeren, in ni nikakor bil zaman. Za vse, kar ste storili, smo vam brezmejno hvaležni. Verjamem, da vsak še čisto majhen otrok, zamejec, Slovenec, ki ljubeznivo sedi v naročju svojega očeta, matere, dedka ali babice, z zanimanjem posluša vašo zgodbo, gospod Bratuž, kot sem ji nekoč tudi sam večkrat prisluhnil. Verjemite mi, še naprej bomo ohranjali živ spomin na vas. V vodilo nam boste, kot zvezda severnica, še predvsem v trenutkih, ko bo strupena kača, ki vam je utišala petje, zopet zlezla iz teme. Težko mi je pri srcu, ko danes slišim, da je fašizem ponekod še vedno prisoten, da je črna žerjavica še vedno živa. Žalostno se sprašujem: »Zakaj? Mar ni bilo zaradi fašizma že preveč trpljenja? Kako je sploh mogoče, da ljudje ponekod še dvigajo desnico? Bo to sovraštvo kdaj sploh ugasnilo?«. Takrat se za trenutek ustavim, kazalec na uri obtiči. Pomirim se, ker me hrabri misel na vaš grob, dragi gospod Bratuž, ki je bil tistega dne v mraku, objet v zadnje sončne žarke, posut z venci in šopki pisanih rož neizmerne ljubezni.
