Odlok Predsednika Republike 12. september 2007 – seznam občin

DECRETO DEL PRESIDENTE DELLA REPUBBLICA 12 settembre 2007

Approvazione della tabella dei comuni del Friuli-Venezia Giulia nei quali si applicano le misure di tutela della minoranza slovena, a norma dell’articolo 4 della legge 23 febbraio 2001, n. 38. (GU n. 276 del 27-11-2007)

IL PRESIDENTE DELLA REPUBBLICA

Vista la legge 23 febbraio 2001, n. 38, recante norme per la tutela della minoranza linguistica slovena della regione Friuli-Venezia Giulia;

Visto l’art. 3 della predetta legge, che prevede l’istituzione di un Comitato istituzionale paritetico per i problemi della minoranza slovena;

Visto il successivo art. 4 che demanda al citato Comitato paritetico il compito di predisporre una tabella che includa i comuni o frazioni di essi nei quali si applicano le misure di tutela previste dalla citata legge;

Vista, altresi’, la disposizione contenuta nell’art. 4, in base alla quale la suddetta tabella e’ approvata con decreto del Presidente della Repubblica;

Viste le determinazioni del Comitato in argomento assunte nelle riunioni del 26 settembre 2003, 17 dicembre 2004, 25 novembre 2005 e 15 giugno 2007;

Vista la deliberazione del Consiglio dei Ministri, adottata nella riunione del 3 agosto 2007;

Sulla proposta del Presidente del Consiglio dei Ministri e del Ministro per gli affari regionali e le autonomie locali;

Decreta:

Art. 1.  E’ approvata la tabella di cui all’art. 4 della legge 23 febbraio 2001, n. 38, predisposta dal Comitato istituzionale paritetico per i problemi della minoranza slovena, allegata al presente decreto del quale e’ parte integrante.

Dato a Roma, addi’ 12 settembre 2007

NAPOLITANO

Prodi, Presidente del Consiglio dei  Ministri

Lanzillotta, Ministro per gli  affari regionali e le autonomie  locali

Registrato alla Corte dei conti il 22 ottobre 2007

Ministeri istituzionali, Presidenza del Consiglio dei Ministri, registro n. 10, foglio n. 380

Tabella  (di cui all’art. 4 della legge n. 38 del 2001)

PROVINCIA DI TRIESTE

====================================================================

Comune-Frazione | Istanza

=====================================================================

SAN DORLIGO DELLA VALLE |30.09.2002

DUINO AURISINA |11.09.2002

MONRUPINO |26.06.2002

MUGGIA |31.07.2002

SGONICO |28.06.2002

TRIESTE |30.07.2003

PROVINCIA DI GORIZIA

=====================================================================

Comune-Frazione | Istanza

=====================================================================

CORMONS |27.09.2002

DOBERDO’ DEL LAGO |19.07.2002

GORIZIA |14.11.2002

MONFALCONE |02.10.2002

RONCHI DEI LEGIONARI |27.09.2002

S. FLORIANO DEL COLLIO |05.03.2002 – 17.02.2003

SAVOGNA D’ISONZO |04.07.2002 – 05.05.2003

SAGRADO |11.09.2003

PROVINCIA DI UDINE

=====================================================================

Comune-Frazione | Istanza

=====================================================================

DRENCHIA |02.10.2002 14.02.2003 

———————————————————————

FAEDIS – frazioni e localita’ di: Canebola, | Valle, Clap, Costalunga, Costapiana, Pedrosa, | Stremiz e Gradischiutta |30.09.2002

———————————————————————

GRIMACCO |28.09.2002 10.02.2003

———————————————————————

LUSEVERA |16.11.2000 07.04.2003

———————————————————————

MALBORGHETTO-VALBRUNA |13.09.2000 10.12.2002

———————————————————————

NIMIS – frazione Cergneu |14.10.2002

———————————————————————

PREPOTTO |31.10.2000 02.12.2002

———————————————————————

PULFERO |14.10.2002 10.02.2003

———————————————————————

RESIA |25.09.2002

———————————————————————

SAN LEONARDO |26.09.2002

———————————————————————

SAN PIETRO AL NATISONE |30.09.2002 11.02.2003

———————————————————————

SAVOGNA |30.09.2002

———————————————————————

STREGNA |26.09.2002

———————————————————————

TAIPANA |30.08.2002

———————————————————————

TORREANO |15.10.2002

———————————————————————

ATTIMIS |13.01.2003

———————————————————————

CIVIDALE DEL FRIULI |21.03.2003

———————————————————————

TARVISIO |19.09.2003

Per quanto concerne le modalita’ di esercizio dei diritti di cui all’art. 8 della legge 23 febbraio 2001, n. 38 il Comitato istituzionale paritetico per i problemi della minoranza slovena delibera, a precisazione ed integrazione della tabella di cui all’art. 4 della legge n. 38/2001, quanto segue:  nella zona centrale di Trieste i diritti di cui all’art. 8 della legge n. 38 dei 2001, vengono esercitati attraverso uno o piu’ uffici rivolti ai cittadini, istituiti anche in forma consorziata, dalle amministrazioni interessate; mentre, sempre nell’ambito del comune di Trieste, nelle Circoscrizioni amministrative I (Altipiano Est) e (Altipiano Ovest) e nei rioni di Barcola, Gretta, Roiano, San Giovanni, Cattinara, Longera e Servola si applica, invece, il primo periodo del comma 4 dell’art. 8 della citata legge;  nella zona centrale di Gorizia i diritti di cui all’art. 8 della legge n. 38 dei 2001 vengono esercitati attraverso uno o piu’ uffici rivolti ai cittadini, istituiti anche in forma consorziata, dalle amministrazioni interessate; mentre, sempre nell’ambito del comune di Gorizia, nei quartieri di S. Andrea, Piuma-S. Mauro-Oslavia, Piedimonte e Piazzutta-Montesanto si applica, invece, il primo periodo del comma 4 dell’art. 8 della citata legge;  nel comune di Cividale del Friuli i diritti di cui all’art. 8 della legge n. 38 del 2001 vengono esercitati attraverso uno o piu’ uffici rivolti ai cittadini, istituiti anche in forma consorziata, dalle amministrazioni interessate. 

Deželni zakon 27/01: pravila o izobešanju zastave

Legge regionale 27novembre2001, n. 27

Adozione della bandiera della Regione Friuli-VeneziaGiulia, disposizioni per il suo uso ed esposizione, nonche’ per quelle della Repubblica italiana e dell’Unione europea.

Art.1 (Finalita’)

1.      La presente legge contiene disposizioni per l’adozione, l’uso e l’esposizione della bandiera regionale, nonche’ per l’uso e l’esposizione delle bandiere della Repubblica italiana e dell’Unione europea.

Art.2 (BandieradellaRegioneFriuli-VeneziaGiulia)

1.      Labandiera della Regione Friuli Venezia Giulia e’ formata da un drappo di forma rettangolare con al centro lo stemma della Regione, posto su fondo azzurro. Lo stemma ha dimensioni pari a tre quinti dell’altezza della bandiera che a sua volta deve essere alta due terzi della sua lunghezza.

2.      I colori della bandiera sono quelli del gonfalone e dello stemma approvati con decreto del Presidente della Repubblica 8 dicembre 1967, pubblicato sul Bollettino Ufficiale della Regione n.5 dell’8 febbraio 1968.

Art.3 (Esposizione della bandiera in occasione delle sedute del Consiglio regionale, dei Consigli provinciali e comunali)

1.      Il Consiglio regionale, i Consigli provinciali e i Consigli comunali che, in applicazione dell’ articolo 2, comma1, lettera c), della legge 5 febbraio 1998, n. 22, espongono la bandiera della Repubblica italiana e dell’Unione europea, sono altresi’ tenuti all’esposizione della bandiera della Regione Friuli-Venezia Giulia.

Art.4 (Estensione dell’obbligo ad altri enti pubblici)

1.      E’ fatto obbligo di esporre la bandiera della Repubblica italiana, la bandiera dell’Unione europea e la bandiera della Regione Friuli-Venezia Giulia nelle sedi della Giunta regionale, degli uffici distaccati della Regione e nelle sedi di Consorzi e Unioni di enti locali, delle Comunita’ montane e degli altri organismi pubblici.

Art.5 (Modalita’ di esposizione delle bandiere)

1. Le bandiere della Repubblica italiana, dell’Unione europea e della RegioneFriuli-Venezia Giulia vengono esposte all’esterno delle sedi degli enti di cui agli articoli 3 e 4 per il tempo in cui questi esercitano le rispettive funzioni istituzionali.

2. Le bandiere sono altresi’ esposte in modo permanente con collocazione interna idone a ad evidenziarne la dignita’ e favorirne la visibilita’ da parte di coloro che, a qualsiasi titolo, abbiano accesso ai locali in cui e’ svolta l’attivita’ d’istituto.

3. Il Consiglio regionale, la Giunta regionale, le Province e i Comuni possono, nei limiti delle rispettive competenze, disciplinare con apposito regolamento ulteriori modalita’ di uso e desposizione delle bandiere della Repubblica italiana, dell’Unione europea e della RegioneFriuli-Venezia Giulia.

Art.6 (Bandiere delle comunita’ di riferimento dei gruppi linguistici della Regione)

1.      Con riferimento a quanto previsto dall’articolo 3 dello Statuto speciale della Regione Friuli-Venezia Giulia, sugli edifici pubblici dei Comuni in cui sono insediate popolazioni appartenenti ai diversi gruppi linguistici della Regione, cosi’ come individuati dalla legge 15 dicembre 1999, n.482, e dalla legge 23 febbraio 2001, n.38, viene esposta, accanto alle bandiere italiana, europea e regionale, anche quella della comunita’ di riferimento.

Art.7 (Posizione delle bandiere)

1.      L’esposizione delle bandiere avviene riservando alla bandiera della Repubblica italiana la posizione centrale; alla sua destra e’ posta la bandiera dell’Unione europea e alla sua sinistra la bandiera regionale.

Art.8 (Fornitura della bandiera regionale)

1.      In sede di prima applicazione l’Amministrazione regionale e’ autorizzata a fornire gratuitamente agli enti ed organismi pubblici destinatari del presente provvedimento una bandiera della Regione Friuli-Venezia Giulia per esposizione esterna ed una per collocazione interna. Gli adempimenti connessi all’attuazione dei predetti interventi sono demandati alla Direzione regionale degli affari finanziari e del patrimonio-Servizio del provveditorato.

Art.9 (Abrogazione di norma)

1.      L’ articolo 28 della legge regionale 4 luglio 1997, n.23, e’abrogato.

Art.10 (Norma finanziaria)

1. Per le finalita’ previste dall’articolo 8 e’ autorizzata la spesa di lire 150 milioni per l’anno 2001 a carico dell’unita’ previsionale di base 52.3.9.1.669 dello stato di previsione della spesa del bilancio pluriennale per gli anni 2001-2003 con riferimento al capitolo 1469 del Documento tecnico allegato al bilancio medesimo, il cui stanziamento e’ incrementato di pari importo per l’anno2001, e la cui denominazione viene modificata inserendo dopo le parole <<per esigenze di rappresentanza>> le parole <<,nonche’ di bandiere della Regione da fornire ad enti ed organismi pubblici>>.

2. All’onere di lire 150 milioni per l’anno 2001 derivante dall’autorizzazione di spesa di cui al comma 1 si provvede mediante prelevamento di pari importo dall’unita’ previsionale di base 55.2.8.2.9 dello stato di previsione della spesa del bilancio pluriennale per gli anni 2001-2003, con riferimento al fondo globale di parte capitale iscritto al capitolo 9710 del Documento tecnico allegato al bilancio medesimo (partita n.99 del prospetto D/2 allegato al Documento tecnico stesso).

Zakon 38/01: Določila za zaščito slovenske jezikovne manjšine v deželi FJK

1. člen (Priznanje slovenske manjšine)

1. Republika priznava in ščiti pravice italijanskih državljanov, ki pripadajo slovenski jezikovni manjšini, ki je prisotna v tržaški, goriški in videmski pokrajini, v skladu z 2., 3. in 6. členom ustave, v skladu s 3. členom  ustavnega zakona štev. 1, z dne 31. januarja 1963, ki vsebuje odobritev Posebnega statuta dežele Furlanije-Julijske krajine, in v skladu s splošnimi načeli ureditve ter načeli splošne Deklaracije o človekovih pravicah, z mednarodnimi  konvencijami in s pogodbami, ki jih je podpisala italijanska vlada.
2. V korist italijanskih državljanov, ki pripadajo slovenski jezikovni manjšini, se izvajajo določila zakona štev. 482, z dne 15. decembra 1999, razen v primerih, ki jih izrecno določa ta zakon.

2. člen (Sprejemanje načel Evropske listine o deželnih ali manjšinskih jezikih)

1. Ukrepi za zaščito slovenske manjšine, predvideni s tem zakonom, se zgledujejo po Okvirni konvenciji o varstvu narodnih manjšin, ki so jo sprejeli v Strasbourgu 1. februarja 1995 in jo je italijanski parlament ratificiral  z zakonom št. 302 28. avgusta 1997 in po sledečih načelih, utemeljenih v Evropski listini o deželnih ali manjšinskih jezikih, sprejeti v Strasbourgu 11. novembra 1992:
a) priznanje deželnih ali manjšinskih jezikov je izraz kulturnega bogastva;
b) spoštovanje ozemeljskega obsega vsakega jezika;
c) potreba po odločni akciji za uveljavitev deželnih ali manjšinskih jezikov, ki naj se zaščitijo;
d) spodbujanje čezmejnega in meddeželnega sodelovanja, tudi v okviru programov Evropske unije.

3. člen (Institucionalni paritetni odbor za vprašanja slovenske manjšine)

1. Šest mesecev po začetku veljave tega zakona se z odlokom predsednika republike in po predhodnem sklepu ministrskega sveta ustanovi institucionalni paritetni odbor za vprašanja slovenske manjšine (v nadaljevanju besedila Odbor). Sestavlja ga 20 članov, med temi je 10 italijanskih državljanov slovenskega jezika.
2. Odbor sestavljajo:
a) 4 člani, ki jih imenuje ministrski svet; od njih je eden pripadnik slovenske manjšine.
b) 6 članov, ki jih imenuje deželni odbor Furlanije-Julijske krajine; od njih so štirje pripadniki slovenske manjšine, ki jih določijo najbolj reprezentativne organizacije manjšine.
c) 3 člani, ki jih imenuje skupščina izvoljenih predstavnikov slovenskega jezika v krajevnih upravah na ozemlju, o katerem govori 1. člen. Skupščino skliče predsednik deželnega sveta Furlanije-Julijske krajine najkasneje 3 mesece od začetka veljave tega zakona.
d)  7 članov,  med katerimi sta tudi 2 pripadnika slovenske jezikovne manjšine, imenuje  deželni svet Furlanije-Julijske krajine, s tem da lahko vsak svetovalec imenuje samo enega člana.
3. Z ustanovnim odlokom, o katerem govori 1. odstavek, se določi pravilnik delovanja Odbora. Njegov sedež je v Trstu.
4. Za sodelovanje pri delu Odbora se članom povrnejo samo potni stroški.
5. Za namene tega člena je predvidenih največ 98,5 milijona lir letno, začenši z letom 2001.

4. člen (Ozemeljski obseg izvajanja zakona)

1. Ukrepi za zaščito slovenske manjšine, predvideni s tem zakonom, se, pod pogoji in s postopki, ki jih določa ta zakon, izvajajo na ozemlju, kjer je manjšina zgodovinsko prisotna. V to območje so vključene občine ali njihovi zaselki, navedeni v posebnem seznamu, ki ga v roku 18 mesecev po ustanovitvi sestavi Odbor na zahtevo najmanj 15 odstotkov državljanov, vpisanih v volilne sezname oziroma tretjine  občinskih svetovalcev zainteresiranih občin. Seznam z odlokom odobri predsednik republike.
2. če Odbor v predvidenem roku ne bi mogel sestaviti seznama, o katerem govori 1. odstavek, bo seznam v naslednjih šestih mesecih sestavilo predsedstvo vlade na osnovi mnenja zainteresiranih uprav in upoštevajoč delo, ki ga je opravil Odbor. Pri tem veljajo določila 25. člena tega zakona.

5. člen (Zaščita nemško govorečega prebivalstva v Kanalski dolini)

1. V okviru določil zakona štev. 482, z dne 15. decembra 1999, in načel tega zakona ter upoštevajoč štirijezičnost tega območja so posebne oblike zaščite zajamčene za nemško govoreče prebivalstvo iz Kanalske doline. Za to ni predvideno nobeno novo ali višje finančno breme za državni proračun.

6. člen (Enotno besedilo)

1. Vlada je pooblaščena, da na osnovi predhodnega mnenja Odbora v roku 120 dni od začetka veljave tega zakona izda zakonski odlok, ki bo vseboval enotno besedilo veljavnih zakonskih določil, ki zadevajo slovensko manjšino  v deželi Furlaniji – Julijski krajini. V odloku ta določila združi in poveže med seboj ter jih uskladi z določili tega zakona.

7. člen (Slovenska imena, priimki in poimenovanja)

1. Pripadniki slovenske manjšine imajo pravico svojim otrokom dajati slovenska imena. Obenem imajo pravico, da sta njihovo ime in priimek v vseh javnih aktih pravilno natisnjena ali napisana s slovenskimi pravopisnimi  znaki.
2. Pravico do poimenovanja, do znakov in napisov v slovenskem jeziku imajo tako slovenska podjetja kot druge pravne osebe in slovenske inštitucije, ustanove, združenja in fundacije.
3. Državljani, pripadniki slovenske manjšine, imajo pravico, da svoje ime, za katerega jim je bila pred začetkom veljave zakona ptev. 935, z dne 31. oktobra 1966, vsiljena italijanska inačica, spremenijo v ustrezno obliko v slovenskem jeziku ali v obliko, prav tako v slovenskem jeziku, ki jo običajno uporabljajo pri svojih družbenih stikih.
4. Državljan, ki so mu priimek spremenili ali drugače potvorili, in se ne more zateči k pravnim sredstvom, ki jih predvideva zakon štev. 114, z dne 28. marca 1991, ima pravico do spremembe svojega sedanjega priimka v slovensko  obliko v slovenskem pravopisu na osnovi določil 11. člena zakona štev. 482, z dne 15. decembra 1999.
5. Kraljevi zakonski odlok štev. 16, z dne 10 januarja 1926, spremenjen v zakon štev. 898, z dne 24. maja 1926, je preklican.
6. Postopek za spremembo imena in priimka na osnovi tega člena je prost vsakršnih davščin, taks ali pristojbin, tudi v aktih in postopkih, ki sledijo spremembi. Uveljavljanje pravice iz 2. odstavka nima za posledico nobene dodatne davčne obveznosti.

8. člen (Raba slovenskega jezika v javni upravi)

1. Na območju, ki ga omenja 1. člen, je ob uradnem značaju italijanskega jezika, slovenski manjšini priznana pravica do rabe slovenščine v odnosih s krajevnimi upravnimi in sodnimi oblastmi, kakor tudi s podjetji, ki na osnovi koncesij opravljajo storitve javne koristi in imajo svoj sedež na območju, ki ga določa 1. člen in so pristojna za območja občin, ki jih določa 4. člen tega zakona. Pravico do odgovora v slovenskem jeziku imajo tudi:
a) v ustnih sporočilih, praviloma neposredno ali s tolmačem;
b) pri dopisovanju pa vsaj s prevodom, ki je priložen italijanskemu besedilu.
2. Določila prvega odstavka ne veljajo za oborožene in varnostne sile pri opravljanju institucionalnih dolžnosti, z izjemo upravnih postopkov – za oborožene sile samo za urade vojaških okrajev -, ki jih sprožijo slovensko  govoreči državljani ter ob potrjeni veljavnosti 109. člena kazenskega postopka. Vsekakor se prvi odstavek člena ne izvaja pri upravnih postopkih, ki jih sproži osebje oboroženih sil in policije v notranjih odnosih z upravo,  kateri pripadajo.
3. Akti in katerikoli ukrepi namenjeni javni uporabi in natisnjeni na pripravljenih obrazcih, vključno z dokumenti osebnega značaja, kot so osebne izkaznice in anagrafska potrdila, se v občinah, o katerih govori 4. člen,  izdajajo na zahtevo zainteresiranih državljanov bodisi v italijanščini in slovenščini ali tudi samo v italijanščini. Raba slovenskega jezika je predvidena tudi v zvezi z javnimi sporočili in uradnimi objavami.
4. Da bi pravice, predvidene v prvem, drugem in tretjem odstavku, dejansko uveljavili, zainteresirane uprave, vključno z državo, sprejmejo na območjih, ki so vključena v seznam, o katerem je govor v 4. členu, potrebne  ukrepe in prilagodijo svoje urade, notranjo organizacijo in osebje. Pri tem morajo pri načrtovanju zaposlitev spoštovati veljavne postopke, ki jih določa 39. člen zakona štev. 449, z dne 27. decembra 1997, in kasnejše spremembe ter razpoložljiva finančna sredstva, ki jih določa ta člen. V središčih Trsta in Gorice ter v čedadu pa posamezne uprave ustanovijo, tudi v konzorcialni obliki, urad, namenjen državljanom, ki se želijo posluževati pravic iz 1., 2. in 3. odstavka, tudi če ne živijo na ozemlju, ki ga določa 4. člen.
5. Način izvajanja določil 1. odstavka za podjetja, ki imajo v koncesiji javne storitve, bo v dogovoru z Odborom in v okviru razpoložljivih sredstev tega člena urejen s specifičnimi konvencijami z zainteresiranimi javnimi upravami.
6. Občine in pokrajine v okviru svoje statutarne avtonomije poskrbijo za morebitne spremembe in dopolnila svojih statutov v skladu z določili tega zakona.
7. Do sprejetja ukrepov, ki jih določata 4. in 6. odstavek, ostanejo v veljavi že sprejeti ukrepi za zaščito pravic, ki jih določa ta člen.
8. Za postopno dosego ciljev tega člena je predvidenih največ 5.805 milijonov lir letno, začenši z letom 2001.
9. Dežela Furlanija  – Julijska krajina, krajevne ustanove, o katerih je govor v 4. členu, in druga javnopravna telesa lahko na podlagi mnenja Odbora z dodatnimi sredstvi prispevajo k uresničitvi posegov za izvajanje določil tega člena.
10. Zakladni minister vsako leto najkasneje do 31. januarja na osnovi mnenja Odbora izda odlok, s katerim se določijo roki in način za razdelitev sredstev, ki jih predvideva 8. odstavek, zainteresiranim porabnikom.

9. člen (Raba slovenskega jezika v izvoljenih telesih)

1. V zbornih organih in v izvoljenih skupščinah na območju, o katerem govori 4. člen, se uveljavlja pravica do rabe slovenskega jezika tako v ustni kot v pisni obliki ter pri predložitvi predlogov, resolucij, pisnih  vprapanj in interpelacij kakor tudi pri morebitnem sestavljanju zapisnikov. Postopek za izvajanje tega določila urejajo statuti in izvršilni pravilniki izvoljenih organov.
2. Pristojna uprava poskrbi za takojšen prevod govornih posegov in pisnih prispevkov v italijanski jezik.
3. člani organov in izvoljenih skupščin lahko na zahtevo zainteresiranih opravljajo javne funkcije, za katere so eventualno pooblaščeni, tudi v slovenskem jeziku.
4. V stikih med javnimi uradi na območju iz 4. člena je dovoljena skupna raba slovenskega in italijanskega jezika.

10. člen (Javni napisi in toponimi)

1. Z odlokom predsednika deželnega odbora in na osnovi predloga Odbora ter po mnenju pristojnih ustanov se na osnovi seznama, ki ga predvideva 4. člen, določijo občine in deli občin ter kraji in ustanove, v katerih  je ob italijanskem predvidena raba slovenskega jezika na napisih javnih uradov, na uradnih papirjih in na splošno na vseh javnih napisih kot tudi na praporih. Ta določila se uveljavljajo tudi pri toponomastičnih napisih in pri cestnih oznakah.
2. Za izvajanje tega člena je predvidenih največ 128 milijonov lir letno za obdobje od 2001 do 2005.

11. člen (Javne šole s slovenskim učnim jezikom)

1. če ta zakon drugače ne določa, še naprej veljajo določila, o katerih je govor v zakonih št. 1012, z dne 19. julija 1961, in št. 932, z dne 22. decembra 1973. V prvem in drugem odstavku 2. člena zakona štev 932, z dne  22. decembra 1973, je treba za besedami “slovenskega maternega jezika” dodati “ali s popolnim znanjem slovenskega jezika.”
2. Ob upoštevanju 3. odstavka 1. člena zakona štev. 1012, z dne 19. julija 1961,  veljajo za reorganizacijo šol s slovenskim učnim jezikom  določila 2., 3., 4., 5. in 6. člena odloka predsednika republike štev. 233, z dne 18.  junija 1998; pri tem je treba spoštovati pristojnosti, ki jih določajo členi 137, 138 in 139 zakonskega odloka štev. 112, z dne 31. marca 1998, in mnenje Deželne šolske komisije za pouk v slovenskem jeziku, ki  jo določa 3. odstavek 13. člena tega zakona.
3. K 4. členu zakona štev. 1012, z dne 19. julija 1961, se na koncu doda besedilo: “na osnovi stališča Deželne šolske komisije za pouk v slovenskem jeziku”.
4. V šolah s slovenskim učnim jezikom je v stikih s šolskimi upravnimi organi dovoljena uporaba slovenskega jezika v dokumentih in dopisih, na uradnem papirju in javnih napisih.
5. S 1. januarjem 2001 se razpoložljiva sredstva, ki so določena v 8. členu zakona štev. 932, z dne 22. decembra 1973, povišajo na 250 milijonov lir letno.  Vsota se lahko uporablja tudi za pripravo in tiskanje šolskih knjig in drugega učnega gradiva, kakor tudi za avtorje učnih knjig in gradiva, ki niso italijanski državljani in pripadajo slovenskemu kulturnemu prostoru. Upravljanje s sredstvi, določitev kriterijev  za njihovo uporabo, tudi na osnovi večletnih finančnih programov, ter predlog za njihovo občasno revalorizacijo so v pristojnosti komisije, o kateri govori 3. odstavek 13. člena. Za namene, o katerih je govor v tem odstavku, je od leta 2001 dalje na razpolago največ 155.500.000 lir letno.

12. člen (Določila za videmsko pokrajino)

1. V predšolskih ustanovah v občinah videmske pokrajine, ki so navedene v seznamu, o katerem je govor v 4. členu, bo vzgojno-izobraževalni program vseboval tudi snov, ki je povezana s krajevno tradicijo, jezikom in kulturo in ki se bo poučevala tudi v slovenskem jeziku. Za to niso predvideni novi ali večji izdatki, ki bi bremenili državni proračun.
2. V obveznih šolskih ustanovah v občinah, navedenih v 1. odstavku, je pouk slovenskega jezika, krajevne zgodovine ter krajevnih kulturnih in jezikovnih tradicij vključen v obvezni kurikularni urnik, ki ga določajo same ustanove v okviru organizacijske  in didaktične avtonomije po določilih 8. in 9. odstavka 21. člena zakona štev. 59, z dne 15. marca 1997. Te ustanove določijo način izvajanja teh kurikularnih dejavnosti, njihovo trajanje in metodologijo kot tudi kriterije za ocenjevanje učencev in oblike zaposlitve kvalificiranega učnega osebja. Ob predvpisu starši sporočijo zainteresirani šolski ustanovi, ali nameravajo za svoje otroke izkoristiti možnost pouka jezika manjšine.
3. V srednjih šlah tržaške, goriške in videmske pokrajine, ki jih obiskujejo dijaki, ki prihajajo iz občin, ki jih določa 1. odstavek, lahko uvedejo izbirne tečaje slovenskega jezika, tudi če gre za manjše število učencev, kot ga predvideva šolski sistem.
4. Za kurikularne dejavnosti, o katerih govori 2. odstavek, minister za šolstvo na osnovi mnenja komisije, o kateri govori 3. odstavek 13. člena, z odlokom določi splošne in specifične cilje pri njihovem učenju, standarde kvalitete storitev ter pogoje za imenovanje učiteljev.
5. Dvojezični privatni otroški vrtec in dvojezična parificirana osnovna šola s slovenskim in italijanskim učnim jezikom, ki ju upravlja Inptitut za slovensko izobraževanje iz Špetra Slovenov v videmski pokrajini, sta priznana kot državni šoli.
Za omenjeni šoli se uveljavljajo določila in pravila, ki veljajo za ustrezne državne šole. Za namene, o katerih govori ta odstavek, je od leta 2001 dalje na razpolago največ 1.436 milijonov lir letno.
6. V občinah videmske pokrajine, ki so vključene v seznam iz 4. člena, je na osnovi predhodnega mnenja Odbora in v skladu z operativnimi postopki, o katerih je govor v 2. odstavku 11. člena, predvidena ustanovitev dvojezičnih državnih šol ali njihovih sekcij s poukom v italijanskem in slovenskem jeziku. Za to niso predvideni novi ali višji stroški, ki bi bremenili državni proračun. Ukrepi za delovanje teh šol se pripravijo na osnovi mnenja komisije iz 3. odstavka 13. člena.
7. Avtonomne šolske ustanove uresničujejo pobude, ki so določene v 2. odstavku, z osebjem, ki ga imajo na razpolago, s finančnimi sredstvi, ki so jim dodeljena na osnovi 5. odstavka 21. člena zakona štev. 59, z dne  15. marca 1997, ter z dodatnimi sredstvi, ki bi jih dobile s konvencijami, s tem, da med šrioritete, ki jih določa omenjeni 5. odstavek, vključijo tiste, ki jih določa ta zakon.

13. člen (Šolski upravni organi)

1. Za vprašanja, ki zadevajo izobraževanje v slovenskem jeziku, se pri Deželnem šolskem uradu za Furlanijo-Julijsko krajino ustanovi poseben urad, ki ga vodi deželni funkcionar, ki ga imenuje minister za šolstvo, izbran pa je med vodstvenim osebjem, ki je nastavljeno v osrednji in periferni šolski upravi ter vodstvenim osebjem šol s slovenskim učnim jezikom. Ta urad je pristojen za razporeditev osebja na šolah in zavodih s slovenskim učnim jezikom.
2. Osebje iz 1. odstavka mora povsem obvladati slovenski jezik.
3. Da bi zagotovili avtonomijo izobraževanja v slovenskem jeziku, se ustanovi Deželna šolska komisija za pouk v slovenskem jeziku; predseduje ji deželni funkcionar iz 1. odstavka tega člena. V roku 18 mesecev od začetka veljave tega zakona predsednik ministrskega sveta na predlog ministra za šolstvo in na podlagi mnenja Odbora z odlokom določi sestavo komisije, način imenovanja njenih članov in njeno delovanje. Za to niso predvideni dodatni ali višji stroški, ki bi bremenili državni proračun.
Komisija iz tega odstavka nadomesti komisijo, predvideno z 9. členom zakona štev. 932, z dne 22. decembra 1973, z izjemo tistega, kar predvideva 24. člen tega zakona.
4. Za izvajanje tega člena je predviden izdatek v višini največ 895 milijonov lir letno, začenši z letom 2001.

14. člen (Deželni inštitut za raziskovanje na področju vzgoje)

1.Na osnovi 288. člena enotnega besedila veljavne zakonodaje na področju izobraževanja, ki zadeva šole vseh vrst in stopenj, in ki je osnovan na zakonskem odloku štev. 297, z dne 16. aprila 1994, se ustanovi posebni oddelek Deželnega inštituta za raziskovanje na področju vzgoje v Furlaniji – Julijski krajini  s pristojnostjo za šole s slovenskim učnim jezikom. Sestava oddelka in njegovo delovanje sta določena v skladu s pravilnikom o  preureditvi deželnih inštitutov za raziskovanje na področju vzgoje, ki ga predvideva 10. odstavek 21. člena zakona štev. 59, z dne 15. marca 1997,  76. člen zakonskega odloka štev. 300, z dne 30. julija 1999, in na osnovi mnenja komisije, o kateri je govor v 3. odstavku 13. člena. Za ustanovitev tega oddelka niso predvideni novi ali višji stroški v breme državnega proračuna.

15. člen (Glasbena vzgoja)

1. Z odlokom ministra za univerzo in znanstveno ter tehnološko raziskovanje, sporazumno z zakladnim ministrom, se v roku treh mesecev od začetka veljave tega zakona ustanovi avtonomna sekcija glasbenega konservatorija “Giuseppe Tartini” iz Trsta s slovenskim učnim jezikom. Z istim odlokom se določi število učnega, upravnega, tehničnega in pomožnega osebja ter njihove zadolžitve; za obdobje treh let niso dovoljene premestitve in napredovanja na teh mestih. Sedanje število stalno zaposlenega osebja konservatorija ” Giuseppe Tartini” se  za tri leta ne spremeni, z izjemo ustanavljanja novih tečajev in šol ter dokončne uvedbe tečaja italijanskega jezika za tujce.
2.  Z odlokom ministra za univerzo in znanstveno ter tehnološko raziskovanje se določijo način delovanja in predmeti avtonomne sekcije, o kateri je govor v 1. odstavku, kot tudi način najemanja učnega, upravnega, tehničnega in pomožnega osebja. Pri najemanja osebja se delo v slovenskih glasbenih  centrih “Glasbena Matica” in “Emil Komel” upošteva kot delo na  konservatorijih ali parificiranih glasbenih centrih. Pri najemanju učnega in neučnega osebja za nedoločen ali za določen čas se upoštevajo določila 425. člena enotnega besedila, ki je bilo odobreno z zakonskim odlokom štev. 297, z dne 16. aprila 1994.
3. Profesorji avtonomne sekcije, ki jo določa prvi odstavek, so polnopravni člani profesorskega zbora konservatorija, ki ga sestavljata dve sekciji, z italijanskim in s slovenskim učnim jezikom. Za mnenja in sklepe, ki zadevajo specifična vprašanja oziroma problematike (kot so eksperimentalne pobude), ki zadevajo posamezno sekcijo, bo ravnatelj konservatorija sklical samo sestanek zainteresirane sekcije. V tem primeru zadevajo sklepi samo to sekcijo. Dejavnost vsake sekcije mora biti v skladu z letnim načrtom izobraževalnih dejavnosti konservatorija in v skladu s splošnim didaktično-umetniškim načrtovanjem, ki sodi v pristojnost celotnega profesorskega zbora.
4. Profesorji avtonomne sekcije izvolijo iz svoje srede koordinatorja sekcije, ki je za celotno obdobje zadolžitve oproščen poučevanja. Sklepe, ki zadevajo avtonomno sekcijo, ravnatelj konservatorija sprejme na osnovi predhodnega mnenja koordinatorja.
5. Koordinator, o katerem je govor v četrtem odstavku, je med svojim mandatom član upravnega sveta konservatorija “Giuseppe Tartini”; člana upravnega sveta sta tudi dva strokovnjaka, od katerih je eden pripadnik slovenske manjšine, in ki ju imenuje deželni odbor Furlanije – Julijske krajine.
6. Za izvajanje tega člena je predviden izdatek v višini največ 1.049 milijonov lir letno, začenši z letom 2001.

16. člen (Inštitucije in dejavnosti slovenske manjšine)

1. Dežela Furlanija-Julijska krajina skrbi za podporo kulturnih, umetniških, športnih, rekreacijskih, znanstvenih, izobraževalnih, informativnih in založniških aktivnosti in pobud, ki jih izvajajo inštitucije in združenja manjšine.  V ta namen se Dežela posvetuje z inštitucijami in združenji slovenske manjšine. Za namene, o katerih govori ta odstavek, ima prednost delovanje tiska v slovenskem jeziku. Za namene, o katerih govori ta odstavek, država vsako leto nameni posebne prispevke, ki se stekajo v posebni sklad v bilanci dežele Furlanije-Julijske krajine.
2. Za sklad, o katerem govori 1. odstavek, je za leto 2001 namenjenih 5.000 milijonov lir in za leto 2002 10.000 milijonov lir. Za naslednja leta se višina sklada določi letno s finančnim zakonom na osnovi 3. odstavka,  točka d) zakona štev. 468, z dne 5. avgusta 1978, in kasnejših sprememb.

17. člen (Odnosi z Republiko Slovenijo)

1. Vlada poskrbi za vse potrebne pobude, da omogoči in spodbuja razvoj odnosov med obmejnim prebivalstvom ter med slovensko manjšino in kulturnimi ustanovami Republike Slovenije ter zagotovi  razvoj medregijskega in čezmejnega sodelovanja, tudi v okviru pobud in programov Evropske unije.

18. člen (Slovensko stalno gledališče)

1. Slovensko stalno gledališče se prizna kot ustanova za gledališko produkcijo z javno upravo s posebnimi značilnostmi, tudi kar zadeva dotacije v breme države; v veljavi ostanejo splošna določila državne zakonodaje.

19. člen (Vračanje nepremičnin)

1. Kulturni dom “Narodni dom” v Trstu pri Sv. Ivanu, ki ga sestavljajo zgradba in pritikline, se prenese na Deželo FJK, da bi jo lahko kulturne in znanstvene inštitucije slovenskega jezika brezplačno uporabljale za svoje dejavnosti. V poslopju v Ul. Filzi v Trstu, nekdanjem “Narodnem domu”, in v poslopju na Korzu Verdi v Gorici, nekdanjem “Trgovskem domu”, se namestijo kulturne in znanstvene inštitucije slovenskega jezika  (začenši z Narodno in študijsko knjižnico) in italijanskega jezika, v skladu z obstoječimi dejavnostmi v omenjenih stavbah, potem ko bo Dežela sklenila konvencijo s Tržaško univerzo za poslopje v Ul. Filzi v Trstu in s finančnim ministrstvom za poslopje na Korzu Verdi v Gorici.
2. V kolikor ne pride do dogovora v roku 5 let, bo vprašanje urejeno v naslednjih šestih mesecih z odlokom predsednika ministrskega sveta.
3. Način uporabe in upravljanja določi deželna uprava na podlagi mnenja mnenje Odbora.

20. člen (Zaščita zgodovinske in umetniške dediščine)

1. Za namene, ki jih določa 9. člen ustave, sprejmejo Dežela Furlanija-Julijska krajina, pokrajine in občine, ki jih vsebuje seznam, o katerem govori 4. člen, zaščitne ukrepe tudi ob spoštovanju posebnih značilnosti krajev, kjer živi slovenska manjšina, bodisi, da se nanašajo na zgodovinske in umetniške spomenike,  bodisi, da zadevajo običaje in druge izrazne oblike kulture slovenskega prebivalstva, v kar so vključeni projekti medkulturnega  značaja.
2. Za uresničitev namenov, navedenih v 1. odstavku, se zainteresirane ustanove na ustrezen način posvetujejo z organizacijami in drugimi reprezentativnimi združenji slovenske manjšine.

21. člen (Zaščita družbenih, gospodarskih in okoljevarstvenih interesov)

1. Na območju, ki ga določa 4. člen, morajo upravna ureditev, raba teritorija, gospodarsko, družbeno in urbanistično načrtovanje ter njihovo izvajanje tudi v primeru razlaščanj težiti k zaščiti zgodovinsko-kulturnih  značilnosti.
2. Za namene, o katerih govori 1. odstavek, in sporazumno z Odborom mora biti v pristojnih posvetovalnih organih zagotovljeno ustrezno predstavništvo slovenske manjšine.
3. Za izvedbo posegov, ki naj prispevajo k razvoju ozemelj občin videmske pokrajine, vključenih v gorske skupnosti Kanalske doline, Terske doline in Nadiških dolin, v katerih je zgodovinsko prisotna slovenska manjšina, dodeli država deželi Furlaniji-Julijski krajini, začenši z letom 2001, poseben prispevek v višini 1.000 milijonov lir letno.
4. Za izvajanje tega člena je predviden izdatek v višini največ 1.000 milijonov lir letno, začenši z letom 2001.

22. člen (Sindikalne organizacije in dejavnosti)

1. Kar zadeva izvajanje sindikalnih dejavnosti nasploh in pravice do predstavništva v zbornih organih javne uprave in ustanovah, ki delujejo na interesnih področjih, se pravice, ki jih zakon priznava združenjem in orgnizacijam, ki so članice najbolj reprezentativnih sindikalnih konfederacij na vsedržavni ravni, skladno z mnenjem Odbora razširijo na sindikalne organizacije in stanovska  združenja, ki opravljajo svoje dejavnosti pretežno v slovenskem jeziku in ki imajo, zaradi svoje velikosti in razširjenosti na območju, o katerem govori 4. člen, znotraj manjšine predstavniški značaj.

22. člen (Sindikalne organizacije in dejavnosti)

1. Za 18. členom zakona št. 482, z dne 15. decembra 1999, je vključen naslednji člen:
18. člen-bis – 1. Določila 3. člena zakona št. 654, z dne 13. oktobra 1975, in kasnejše spremembe ter določila zakonskega odloka štev. 122, z dne 26. aprila 1993, ki je bil z dopolnili spremenjen v zakon v zakon št. 205, z dne 25. junija 1993, se uporabljajo tudi za preprečevanje in represijo pojavov nestrpnosti in nasilja nad pripadniki jezikovnih manjšin.

24. člen (Prehodna določba)

1. Do ustanovitve komisije navedene v 3. odstavku 13. člena ima njene funkcije pristojna komisija navedena v 9. členu zakona št. 932, z dne 22. decembra 1973, ki jo ustrezno dopolnjujejo šolski skrbnik v Vidmu ali njegov pooblaščenec in dva državljana slovenskega jezika, ki ju imenuje pokrajinski svet v Vidmu, s tem da vsak svetovalec lahko predlaga enega samega kandidata.

25. člen (Spremembe ozemlja, kjer se ta zakon izvaja)

1. Seznam, ki ga določa 4. člen, je mogoče spremeniti z odlokom predsednika republike na predlog Odbora, ne da bi to predstavljalo večje ali dodatne stropke za državo.
2. V primerih, ko gre za ohranitev in promocijo kulturne, zgodovinske in jezikovne identitete, se lahko na pobudo Odbora zaščitni ukrepi v korist pripadnikov slovenske manjšine, ki jih predvideva ta zakon, če so kompatibilni, izvajajo tudi izven območja, ki ga določa 4. člen. Za to niso predvidena nova ali dodatna finančna bremena za državo.
3. Državljanom, o katerih je govor v 2. odstavku, je vsekakor zagotovljeno koriščenje pravic, ki jih določajo 1., 2. in 3. odstavek 8. člena, samo kar zadeva odnose z nadobčinskimi ustanovami, ki že delujejo v skladu z določili  4. odstavka 8. člena.
4. Seznam, ki ga določa 10. člen, je mogoče na predlog Odbora in v skladu z mnenjem zainteresiranih ustanov spremeniti z odlokom predsednika deželnega odbora.

26. člen (Volilna zakonodaja)

1. Volilni zakoni za volitve senata in poslanske zbornice vsebujejo določila, ki olajšajo izvolitev kandidatov, ki pripadajo slovenski  manjšini.

27. člen (Finančno kritje)

1. Za finančno kritje obveznosti, ki izhajajo iz odobritve stroškov, o katerih je govor v 3., 8., 10., 11., 12., 13., 15., 16. in 21. členu tega zakona in ki za leto 2001 znašajo 15.567.000.000 lir in 20.567.000.000 lir od leta 2002 dalje, se sredstva za ta leta zagotovijo na podlagi projekcij in vpisanih postavk v triletnem predračunu 2000 – 2002 v tekoči postavki “Posebni sklad” v okviru predračuna zakladnega ministrstva za leto 2000 z delno uporabo sredstev iz ustreznega sklada pri istem ministrstvu.
2. Zakladni minister je pooblaščen, da s svojimi odloki poskrbi za potrebne spremembe v proračunu.

28. člen (Končne določbe)

1. Ob spoštovanju vsega, kar določa ta zakon, ostajajo v veljavi zaščitni ukrepi, ki so bili kakorkoli že sprejeti  v okviru izvajanja Posebnega statuta v prilogi k Londonskemu memorandumu o soglasju, z dne 5. oktobra 1954, ki ga povzema 8. člen pogodbe med Republiko Italijo in Socialistično federativno republiko Jugoslavijo, s prilogami. Pogodba je bila skupaj  s sporazumom med istima strankama, s prilogami, s sklepnim aktom in z izmenjavo not podpisanimi v Osimu (Ancona) 10. novembra 1975 ratificirana z zakonom št. 73, z dne 14. marca 1977.
2. Nobenega določila tega zakona ni možno tolmačiti na način, ki bi slovenski manjšini zagotavljal nižjo raven zapčite od tiste, ki jo že uživa na podlagi prejšnjih določil.
3. Morebitna ugodnejša določila od teh, ki jih predvideva ta zakon, izhajajoča iz državne zakonodaje za zaščito jezikovnih manjšin, se na podlagi mnenja Odbora in brez novih ali višjih stroškov za državo izvajajo tudi v korist slovenske in nemške manjšine v deželi Furlaniji-Julijski krajini.
4. Z izvajanjem tega zakona ne bo mogoče bremeniti javnih financ z nobenimi novimi ali višjimi finančnimi bremeni razen tistih, ki jih vnajvišji meri izrecno določajo ta in drugi zakoni, ki zadevajo zaščito slovenske manjšine.

29. člen (Tolmačenje)

1. Za namene tega zakona se za zaselke smatrajo naseljene enote, ki imajo status  zemljepisno samostojnega kraja.

Zakon 482/99: zakonska določila za zaščito zgodovinskih jezikovnih manjšin

1. člen

1. Uradni jezik Republike Italije je italijanski.

2. Republika, ki vrednoti jezikovno in kulturno izročilo italijanskega jezika, promovira tudi valorizacijo jezikov in kultur, ki jih ščiiti ta zakon.

2. člen

1. Uresničujoč 6. člen ustave in v skladu s splošnimi načeli, ki so jih določili evropski in mednarodni organizmi, republika ščiti jezik in kulturo albanskih, katalonskih, germanskih, grških, slovenskih in hrvaških prebivalcev  ter tistih prebivalcev, ki govorijo francoski, franko-provansalski, furlanski, ladinski, okcitanski in sardinski jezik.

3. člen

1. Pokrajinski svet, potem ko je slišal za mnenje občin, na predlog najmanj 15 odstotkov državljanov, vpisanih v volilne sezname in bivajočih v zadevni občini, ali na predlog tretjine občinskih svetovalcev omenjenih občin,  določi seznam občin oziroma delov občin, na katerem se uveljavljajo določila o zaščiti zgodovinskih jezikovnih manjšin, ki jih navaja ta zakon.

2. V primeru, da ni izpolnjen nobeden od pogojev iz 1. odstavka in da na ozemlju neke občine živi ena od jezikovnih manjšin, določenih v seznamu 2. člena, se postopek začne, če se zanj izreče prebivalstvo s posebnim referendumom,  ki ga sprožijo upravičenci in ki poteka v skladu z veljavnimi občinskimi statuti in pravilniki.

3. V primeru, da so jezikovne manjšine, navedene v 2. členu, prisotne na ozemlju različnih pokrajin ali dežel, lahko ustanovijo telesa za koordinacijo in predloge, ki jih krajevne ustanove lahko priznajo.

4. člen

1. V vrtcih občin, o katerih je govor v 3. členu, je pri jezikovni vzgoji poleg italijanskega jezika predvideno učenje lokalnega jezika in njegova raba pri vzgojnih dejavnostih vrtca. V osnovnih šolah in v nižjih srednjih  šolah je predvidena tudi raba manjšinskega jezika kot sredstva poučevanja.
2. Osnovne in nižje srednje šole v skladu  z določili 1. odstavka 3. člena tega zakona pri izvajanju organizacijske in didaktične avtonomije, kot jo določata 8. in 9. odstavek 21. člena zakona z dne 15. marca 1997, štev.  59, v mejah šolskega urnika, določenega na vsedržavni ravni in ob spoštovanju določil o službenih obvezah učnega osebja, ki izhajajo iz vsedržavnih kolektivnih delovnih pogodb, z namenom, da zagotovijo učenje jezika manjšine,  določijo, tudi na osnovi zahtev staršev, podrobnosti v zvezi s potekom pouka jezika in kulturnih tradicij krajevnih skupnosti, določijo roke in metodologijo ter kriterije za ocenjevanje učencev in postopek za zaposlitev kvalificiranega učnega osebja.
3. Iste šolske ustanove, navedene v 2. odstavku, lahko na osnovi 10. odstavka 21. člena zakona z dne 15. marca 1997, štev. 59, posamezno ali v medsebojnem sodelovanju, razširijo ponudbo izobraževanja tudi na odrasle. V okviru izvajanja avtonomije na področju raziskovanja, eksperimentiranja in razvoja, na osnovi 10. odstavka 21. člena, lahko šolske inštitucije, tudi v medsebojni povezavi, izvedejo pobude na področju preučevanja jezikov  in kulturnih tradicij pripadnikov priznane jezikovne manjšine na osnovi 2. in 3. člena tega zakona ter skrbijo za izobraževanje in izpopolnjevanje šolnikov, zadolženih za te predmete. V ta namen lahko šolske ustanove sklepajo  konvencije na osnovi 12. odstavka 21. člena omenjenega zakona štev. 59 iz leta 1997.
4. Šolske inštitucije same uresničujejo pobude, ki jih predvidevata 2. in 3. odstavek tega člena, ter se pri tem poslučujejo razpoložljivega osebja, finančnih dotacij dodeljenih na osnovi 5. odstavka 21. člena zakona z  dne 15. marca 1997, štev. 59, ter dodatnih sredstev, ki jih pridobijo s konvencijami, pri čemer se uresničevanje tega zakona vključuje v seznam prioritet, ki jih določa omenjeni 5. odstavek. Pri dodeljevanju sredstev na  osnovi 5. odstavka 21. člena zakona z dne 15. marca 1997, štev. 59 se upoštevajo dodatne prioritete, ki jih določa ta odstavek.
5. Ob predvpisu starši sporočijo zainteresirani šolski ustanovi, ali se nameravajo poslužiti pouka jezika manjšine za svoje otroke.

5. člen
1. Minister za šolstvo z odlokom določi splošne kriterije za uresničevanje določil 4. člena in lahko spodbuja ter uresničuje državne in krajevne projekte na področju preučevanja jezikov in kulturnih tradicij pripadnikov  priznane jezikovne manjšine na osnovi 2. in 3. člena tega zakona. Za uredničevanje teh projektov je predviden izdatek 2 milijardi lir letno, začenši z letom 1999.
2. Osnutke odlokov, ki jih določa 1. odstavkov, pošljejo parlamentu za mnenje pristojnih parlamentarnih komisij, ki se lahko izrečejo v 60 dneh.

6. člen
1. Univerze v zainteresiranih deželah, na osnovi 6. in 8. člena zakona z dne 19. novembra 1990, štev. 341, v okviru svoje avtonomije in rednih proračunskih sredstev, sprejmejo vse pobude za omogočanje znanstvenih raziskav  ter kulturnih in izobraževalnih dejavnosti v podporo namembnostim tega zakona, vključno z ustanovitvijo tečajev jezika in kulture jezikov, ki jih določa 2. člen.

7. člen
1. V občinah, o katerih je govor v 3. členu, lahko člani občinskih svetov in drugih kolektivnih upravnih organov pri delovanju le-teh uporabljajo zaščiteni jezik.

2. Določilo iz 1. odstavka se razširi na svetovalce gorskih skupnosti, pokrajin in dežel, na katerih ozemlju so občine, v katerih je priznan manjšinski jezik, za katerega je predvidena zaščita, če prebivalstvo slednjih dosega  najmanj 15 odstotkov celotnega prebivalstva.

3. Kadarkoli eden ali več članov kolektivnih organov, o katerih je govor v 1. in 2. odstavku, izjavi, da ne pozna manjšinskega jezika, za katerega je predvidena zaščita, mora biti zagotovljen takojšen prevod vsebine posega  v italijanščino.

4. če so listine, namenjene javnosti, sestavljene v dveh jezikih, imajo pravno veljavnost samo akti in sklepi, ki so napisani v italijanskem jeziku.

8. člen
1. V občinah, o katerih je govor v 3. členu, lahko občinski svet zagotovi tudi objavo uradnih državnih, deželnih in krajevnih aktov kot tudi objavo aktov javnih organov iz drugih področij v zaščitenem jeziku, pri čemer gredo  stroški za to objavo v breme občinskega proračuna, če za ta namen niso predvideni drugi viri. Ob vsem tem pa imajo izključno zakonito vrednost akti, ki so napisani v italijanskem jeziku.

9. člen
1. Ob potrditvi veljavnosti določil 7. člena, je v uradih javnih uprav v občinah, o katerih je govor v 3. členu, dovoljena ustna raba zaščitenega jezika. Vojska in sile državne policije so izključene od uveljavljanja tega  določila.
2. Da bi se lahko dejansko uveljavile pravice, o katerih je govor v 1. odstavku, javne uprave, tudi s konvencijami z drugimi ustanovami, zagotovijo prisotnost osebja, ki lahko odgovarja na prošnje občanov v zaščitenem jeziku.  V ta namen je pri predsedstvu vlade – uradu za deželne zadeve ustanovljen Državni sklad za zaščito jezikovnih manjšin s finančno dotacijo 9 milijard lir, začenši z letom 1999. Ta sredstva, ki nikakor ne morejo preseči določene  vsote, se letno delijo z odlokom predsednika ministrskega sveta, potem ko so se o tem izrekle zainteresirane uprave.
3. V postopkih pred mirovnim sodnikom je dovoljena raba zaščitenega jezika. V veljavi ostanejo določila 109. člena kazenskega postopnika.

10. člen
1. V občinah, o katerih je govor v 3. členu, lahko ob uradnih toponimih, občinski sveti v skladu z določili deželnega zakona odobrijo tudi uporabo toponimov, ki so v skladu s tradicijo in krajevnimi običaji.

11. člen
1. Prebivalci, ki pripadajo skupnostim, o katerih je govor v 2. in 3. členu, in živijo v občinah, o katerih govori 3. člen, in katerim je bil spremenjen priimek ali ime pred začetkom veljave tega zakona, ali jim je bilo  v preteklosti onemogočena dodelitev lastnega imena v jeziko manjšine, imajo pravico, da se jim na podlagi ustrezne dokumentacije povrne njihova prvotna oblika. Vrnitev prvotnega priimka velja tudi za potomce zainteresiranih  oseb, ki niso polnoletni, za polnoletne pa, če so za to dali svoj pristanek.
2. V primerih, o katerih je govor v 1. odstavku, je treba v prošnji navesti ime ali priimek, ki se ga želi dobiti. Prošnjo, kateri je treba priložiti rojstni list, je treba predstaviti županu občine, v kateri ima prosilec  stalno bivališče, župan pa jo mora po uradni dolžnosti posredovati prefektu. če so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka, prefekt izda dekret o vrnitvi prvotnega imena ali priimka. Za člane iste družine je dovolj en sam dekret.  V primeru zavrnitve prošnje je možno v roku tridesetih dni od prejema obvestila vložiti pritožbo na Ministrstvo za pravosodje, ki se nato odloči na podlagi predhodnega mnenja Državnega sveta. Postopek je brezplačen in mora  biti zaključen v devetdesetih dneh od dneva vložitve zahteve.
3. Matični uradi zainteresiranih občin poskrbijo za zabeležbo sprememb, do katerih je prišlo zaradi izvajanja določil iz tega člena. Vse ostale sezname, spiske in imena mora po uradni dolžnosti popraviti občina ali druge  pristojne uprave.

12. člen
1. V konvenciji med ministrstvom za komunikacije in podjetjem, ki ima v zakupu javno radiotelevizijsko službo ter na zadevni pogodbi o tej službi so zagotovljeni pogoji za zaščito jezikovnih manjšin na območjih, kjer so  le-te prisotne.
2. Zainteresirane dežele lahko prav tako sklepajo posebne konvencije s podjetjem, ki ima v zakupu javno radiotelevizijsko službo za novinarske in druge sporede v zaščitenih jezikih v okviru deželnih radijskih in televizijskih  sporedov omenjene družbe; v isti namen lahko dežele sklepajo posebne konvencije s krajevnimi postajami.
3. Za zaščito jezikovnih manjšin v okviru sistema medijev je pristojen urad za garancijo v komunikacijah, določen z zakonom z dne 31. julija 1997, štev. 249, pri čemer ostanejo v veljavi funkcije usmerjanja, ki jih ima parlamentarna  komisija za usmerjanje in nadzor nad radiotelevizijskimi službami.

13. člen
1. V zadevah, ki sodijo v njihovo pristojnost, prilagodijo dežele z navadnim statutom svojo zakonodajo načelom, ki jih določa ta zakon. Izjemo predstavljajo že veljavna deželna zakonodajna določila, ki za jezikovne manjpine  predvidevajo ugodnejše pogoje in niso v nasprotju z načeli tega zakona.

14. člen
1. Na podlagi objektivnih kriterijev lahko dežele in pokrajine, v katerih so prisotne jezikovne skupnosti, o katerih je govor v 2. členu, določijo prispevke za založništvo, za časopise in privatne radiotelevizijske postaje,  ki uporabljajo enega od jezikov, ki so zaščiteni, pa tudi za priznana in v teritoriju zakoreninjena društva, ki imajo za cilj zaščito jezikovnih manjšin.

15. člen
1. Poleg določil 1. odstavka 5, člena in 2. odstavka 9. člena, gredo stroški krajevnih uprav za izvrševanje obveznosti, ki izhajajo iz pričujočega zakona, v breme države do višine 8.700.000.000 lir letno, začenši z  letom 1999.
2. Vpis predvidenih stroškov za potrebe, o katerih je govor v 1. odstavku, je v proračune javnih ustanov možen šele po predhodni razdelitvi sredstev, o katerih je govor v istem odstavku, med zainteresirane krajevne ustanove  in na podlagi ustreznega dekreta predsednika ministrskega sveta.
3. Do izplačila sredstev, ki so bila porazdeljena v smislu 2. odstavka, pride na osnovi točnega obračuna z navedbo razlogov za poseg in z utemeljitvijo višine stroškov, ki ga predstavi pristojna krajevna ustanova.

16. člen
1. Dežele in pokrajine poskrbijo za ustanovitev ustreznih inštitutov za zaščito jezikovnih in kulturnih tradicij prebivalcev, ki jih predvideva ta zakon, oziroma spodbujajo ustanovitev samostojnih oddelkov pri že obstoječih  krajevnih kulturnih inštitucijah. Stroški za to gredo v breme deželnih in pokrajinskih bilanc.

17. člen
1. Predpisi za udejanjenje tega zakona so sprejeti v roku šestih mesecev od dneva, ko je bil le-ta sprejet in po predhodnem mnenju zainteresiranih dežel.

18. člen
1. V deželah s posebnim statutom je izvajanje ugodnejših določil, ki jih predvideva ta zakon, prepuščeno predpisom za udejanjanje zadevnih statutov. V veljavi ostajajo vsa zaščitna določila v deželah s posebnim statutom  ter v avtonomnih pokrajinah Trident in Bocen.
2. V deželah s posebnim statutom, ki še niso odobrile zaščitne zakonodaje, se do vstopa v veljavo določil 1. odstavka uveljavljajo določila tega zakona.

19. člen
1. Republika Italija spodbuja , na način in v obliki, ki ju bodo določale posebne konvencije in s težnjo po recipročnosti s tujimi državami, razvoj jezikov in kultur, določenih v 2. členu, razširjenih v tujini, v primeru,  ko so državljani omenjenih skupnosti ohranili in razvili izvorno družbeno-kulturno in jezikovno identiteto.
2. Ministrstvo za zunanje zadeve spodbuja sklenitev primernih sporazumov z drugimi državami, da bi zagotovilo ugodne pogoje za italijanske skupnosti, ki so prisotne na njihovem teritoriju in za širitev italijanskega jezika  in kulture. Republika tudi omogoča čezmejno in medregijsko sodelovanje tudi v okviru programov Evropske unije.
3. Vlada predstavi parlamentu letno poročilo v zvezi z izvajanjem obveznosti tega člena.

20. člen
1. Sredstva za kritje obveznosti tega zakona, ki so ocenjene v 20.500.000.000 lir letno začenši z letom 1999, se za triletje 1998-2000 zagotovijo iz predračunske postavke zakladnega ministrstva "Posebni sklad", ki je predvidena  v finančnem zakonu za leto 1998, pri čemer se delno – v višini 18.500.000.000 uporabi ustrezen sklad Predsedstva ministrskega sveta in v višini 2.000.000.000 lir sklad Ministrstva za šolstvo.
2. Ministrstvo za zaklad, finance in gospodarsko načrtovanje je pooblaščeno, da s svojimi odloki poskrbi za potrebne spremembe v bilanci.

Okvirna konvencija Sveta Evrope za varstvo narodnih manjšin

Države članice Sveta Evrope in druge države, podpisnice te okvirne konvencije, so se

glede na to, da je cilj Sveta Evrope doseči večjo enotnost med svojimi članicami z namenom ohranjati in uresničevati ideale in načela, ki so njihova skupna dediščina,

glede na to, da je eden od načinov, s katerimi si prizadevajo za dosego tega cilja, ohranjanje in nadaljnje uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin,

v želji, da bi sledile Deklaraciji voditeljev držav in vlad držav članic Sveta Evrope, sprejeti 9. oktobra 1993 na Dunaju,

odločene, da na svojih ozemljih varujejo obstoj narodnih manjšin,

glede na to, da so prevrati v evropski zgodovini pokazali, da je varstvo narodnih manjšin bistvenega pomena za stabilnost, demokratično varnost in mir na tej celini,

glede na to, da bi morala pluralistična in resnično demokratična družba ne le spoštovati etnično, kulturno, jezikovno in versko identiteto vsakega pripadnika narodne manjšine, ampak tudi ustvariti primerne razmere, ki pripadnikom narodnih manjšin omogočajo, da izražajo, ohranjajo in razvijajo to identiteto,

glede na to, da je ustvarjanje ozračja strpnosti in dialoga potrebno za to, da kulturna raznolikost ni vir in dejavnik razdvajanja, ampak bogatenja vsake družbe,

glede na to, da uresničevanje strpnosti in napredka v Evropi ni odvisno le od sodelovanja med državami, ampak je za to potrebno tudi čezmejno sodelovanje med lokalnimi in regionalnimi oblastmi, kar pa ne vpliva na ustavno ureditev in ozemeljsko celovitost vsake države,

ob upoštevanju Konvencije o varstu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in njenih protokolov,

ob upoštevanju prevzetih obveznosti glede varstva narodnih manjšin v konvencijah in deklaracijah Združenih narodov in v dokumentih Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi, še zlasti kopenhagenskem dokumentu z dne 29. junija 1990,

odločene, da opredelijo načela, ki jih je treba spoštovati, in obveznosti, ki izhajajo iz njih, da bi v državah članicah in drugih državah, ki bi postale pogodbenice tega instrumenta, znotraj vladavine prava zagotovile učinkovito varstvo narodnih manjšin ter pravic in svoboščin njihovih pripadnikov ob spoštovanju ozemeljske celovitosti in suverenosti držav,

odločene, da uresničujejo načela, določena v tej okvirni konvenciji, s pomočjo notranje zakonodaje in ustrezne vladne politike,

dogovorile, kot sledi:

I. poglavje

1. člen

Varstvo narodnih manjšin ter pravic in svoboščin pripadnikov teh manjšin je sestavni del mednarodnega varstva človekovih pravic in kot tako spada v okvir mednarodnega sodelovanja.
 

2. člen

Določbe te okvirne konvencije se uporabljajo v dobri veri, v duhu razumevanja in strpnosti ter v skladu z načeli dobrega sosedstva, prijateljskih odnosov in sodelovanja med državami.
 

3. člen

1. Vsak pripadnik narodne manjšine ima pravico do proste izbire, da je ali ni obravnavan kot pripadnik narodne manjšine, in iz te njegove izbire ali uresničevanja pravic, ki so z njo povezane, ne izhajajo nobene neugodne posledice.

2. Pripadniki narodnih manjšin lahko posamično kakor tudi v skupnosti z drugimi uresničujejo pravice in uživajo svoboščine, ki izvirajo iz načel te okvirne konvencije.

II. poglavje

4. člen

1. Pogodbenice se obvezujejo zagotoviti pripadnikom narodnih manjšin pravico do enakosti pred zakonom in enakega pravnega varstva. V tem pogledu je prepovedana vsaka diskriminacija, ki temelji na pripadnosti narodni manjšini.

2. Pogodbenice se obvezujejo sprejeti, če je to potrebno, na vseh področjih gospodarskega, družbenega, političnega in kulturnega življenja ustrezne ukrepe za pospeševanje polne in učinkovite enakosti med pripadniki narodne manjšine in pripadniki večinskega naroda. V tem pogledu morajo dovolj upoštevati posebne razmere pripadnikov narodnih manjšin.

3. Ukrepi, sprejeti v skladu z drugim odstavkom, se ne štejejo za dejanje diskriminacije.
 

5. člen

1. Pogodbenice se obvezujejo spodbujati take razmere, ki so potrebne, da pripadniki narodnih manjšin ohranjajo in razvijajo svojo kulturo ter ohranjajo bistvene sestavine svoje identitete, in sicer svojo vero, jezik, tradicijo in kulturno dediščino.

2. Brez poseganja v ukrepe splošne politike povezovanja so se pogodbenice dolžne vzdržati politike in prakse, katerih namen je asimilacija pripadnikov narodnih manjšin proti njihovi volji, in morajo zaščititi te osebe pred kakršnimi koli dejanji, katerih namen je taka asimilacija.
 

6. člen

1. Pogodbenice spodbujajo duh strpnosti in medkulturnega dialoga in sprejemajo učinkovite ukrepe za pospeševanje medsebojnega spoštovanja in razumevanja ter sodelovanja med vsemi osebami, ki živijo na njihovem ozemlju, ne glede na njihovo etnično, kulturno, jezikovno ali versko identiteto, še zlasti v izobraževanju, kulturi in javnih občilih.

2. Pogodbenice se obvezujejo sprejeti ustrezne ukrepe za varstvo oseb, ki so lahko ogrožene zaradi diskriminacije ali pa so izpostavljene dejanjem diskriminacije, sovraštvu ali nasilju, do katerih prihaja zaradi njihove etnične, kulturne, jezikovne ali verske identitete.
 

7. člen

Pogodbenice zagotavljajo spoštovanje pravice vsakega pripadnika narodne manjšine do svobode mirnega zborovanja, svobode združevanja, svobode izražanja ter svobode mišljenja, vesti in veroizpovedi.
 

8. člen

Pogodbenice se obvezujejo priznavati vsakemu pripadniku narodne manjšine pravico do izražanja njegove vere ali prepričanja in do ustanavljanja verskih ustanov, organizacij in združenj. 
 

9. člen

1. Pogodbenice se obvezujejo priznati, da pravica vsakega pripadnika narodne manjšine do svobode izražanja vključuje svobodo mnenja, sprejemanja in dajanja informacij ter idej v jeziku manjšine brez vmešavanja javnih organov in ne glede na meje. Pogodbenice v okviru svojih pravnih sistemov zagotavljajo, da pripadniki narodnih manjšin pri svojem dostopu do javnih občil niso zapostavljeni.

2. Prvi odstavek ne preprečuje pogodbenicam, da ne bi brez diskriminacije in na podlagi objektivnih meril zahtevale dovoljenja za radijsko in televizijsko oddajanje ali za filmsko dejavnost.

3. Pogodbenice ne smejo ovirati pripadnikov narodnih manjšin pri ustanavljanju in uporabi tiskanih občil. V pravni ureditvi radijskega in televizijskega oddajanja v kar največjem obsegu in ob upoštevanju določb prvega odstavka zagotavljajo, da se pripadnikom narodnih manjšin da možnost, da ustanavljajo in uporabljajo svoja lastna občila.

4. V okviru svojih pravnih sistemov sprejmejo pogodbenice ustrezne ukrepe, z namenom da pripadnikom narodnih manjšin olajšajo dostop do javnih občil in pospešujejo strpnost in omogočajo kulturni pluralizem.
 

10. člen

1. Pogodbenice se obvezujejo priznavati vsakemu pripadniku narodne manjšine pravico, da svobodno in brez vmešavanja uporablja svoj jezik manjšine, in to zasebno in v javnosti ter ustno in pisno.

2. če na območjih, na katerih že tradicionalno ali v znatnem številu prebivajo pripadniki narodnih manjšin, ti tako zahtevajo in njihova zahteva ustreza dejanskim potrebam, si pogodbenice prizadevajo v kar največji možni meri zagotoviti take razmere, ki bi omogočale uporabo jezika manjšine v odnosih med pripadniki manjšine in upravnimi organi.

3. Pogodbenice se obvezujejo zagotoviti vsakemu pripadniku narodne manjšine pravico biti takoj obveščen v jeziku, ki ga razume, o razlogih za odvzem prostosti ter o naravi in vzroku za kakršne koli obtožbe proti njemu kakor tudi pravico, da se brani v tem jeziku, če je potrebno z brezplačno pomočjo tolmača.
 

11. člen

1. Pogodbenice se obvezujejo priznavati vsakemu pripadniku narodne manjšine pravico, da uporablja svoj priimek (patronim) in imena v jeziku manjšine, ter pravico do uradnega priznanja teh imen v skladu z načini, določenimi v pravnem sistemu pogodbenic.

2. Pogodbenice se obvezujejo priznavati vsakemu pripadniku narodne manjšine pravico, da v jeziku svoje manjšine namešča znake, napise in druge informacije zasebne narave, namenjene očem javnosti.

3. Na območjih, kjer v znatnem številu prebivajo pripadniki narodnih manjšin, si pogodbenice prizadevajo, da v okviru svojega pravnega sistema in po potrebi vključno s sporazumi z drugimi državami ter ob upoštevanju svojih posebnih pogojev poskrbijo za napise tradicionalnih krajevnih imen, imen ulic in drugih topografskih znakov, namenjenih javnosti, tudi v jeziku manjšin, kadar je za take oznake dovolj zahtev.
 

12. člen

1. Pogodbenice sprejmejo, kadar je to primerno, ukrepe na področju izobraževanja in raziskav, da s tem spodbujajo poznavanje kulture, zgodovine, jezika in vere svojih narodnih manjšin in večinskega naroda.

2. V zvezi s tem pogodbenice med drugim zagotavljajo ustrezne možnosti za usposabljanje učiteljev in dostop do učbenikov ter olajšujejo stike med učenci, študenti in učitelji različnih skupnosti.

3. Pogodbenice se obvezujejo za pripadnike narodnih manjšin pospeševati enake možnosti za dostop do izobraževanja na vseh ravneh.
 

13. člen

1. V okviru svojih izobraževalnih sistemov pogodbenice priznavajo, da imajo pripadniki narodnih manjšin pravico do ustanavljanja in vodenja lastnih zasebnih ustanov za izobraževanje in usposabljanje.

2. Uresničevanje te pravice nima za posledico nobenih finančnih obveznosti za pogodbenice.
 

14. člen

1. Pogodbenice se zavezujejo priznavati vsakemu pripadniku narodne manjšine pravico, da se uči jezika svoje manjšine.

2. Na območjih, na katerih že tradicionalno ali v znatnem številu prebivajo pripadniki narodnih manjšin, in če je za to dovolj zahtev, si pogodbenice prizadevajo, da v okviru svojih izobraževalnih sistemov v kar največji možni meri zagotovijo, da imajo pripadniki narodnih manjšin enake možnosti za učenje jezika manjšine ali za izobraževanje v tem jeziku.

3. Izvajanje drugega odstavka tega člena ne vpliva na učenje uradnega jezika ali poučevanje v uradnem jeziku.
 

15. člen

Pogodbenice ustvarijo razmere, potrebne za učinkovito sodelovanje pripadnikov narodnih manjšin v kulturnem, družbenem in gospodarskem življenju ter v javnih zadevah, še zlasti pri tistih, ki jih neposredno zadevajo.
 

16. člen

Pogodbenice se vzdržijo ukrepov, ki spreminjajo razmerje prebivalstva na območjih, na katerih prebivajo pripadniki narodnih manjšin, in so namenjeni omejevanju pravic in svoboščin, ki izvirajo iz načel te okvirne konvencije.
 

17. člen

1. Pogodbenice se obvezujejo, da ne bodo posegale v pravico pripadnikov narodnih manjšin, da navezujejo in vzdržujejo proste in miroljubne čezmejne stike z osebami, ki zakonito bivajo v drugih državah, še zlasti s tistimi, s katerimi imajo skupno etnično, kulturno, jezikovno ali versko identiteto ali kulturno dediščino.

2. Pogodbenice se obvezujejo, da ne bodo posegale v pravico pripadnikov narodnih manjšin, da sodelujejo v dejavnostih nevladnih organizacij tako na državni kot na mednarodni ravni.
 

18. člen

1. Pogodbenice si prizadevajo po potrebi sklepati dvostranske in mnogostranske sporazume z drugimi, zlasti s sosednjimi državami, z namenom da zagotovijo varstvo pripadnikov zadevnih narodnih manjšin.

2. Pogodbenice sprejmejo ukrepe za spodbujanje čezmejnega sodelovanja, kadar je to ustrezno.
 

19. člen

Pogodbenice se obvezujejo spoštovati in uresničevati načela te okvirne konvencije, pri čemer bodo po potrebi uveljavljale le take omejitve, prepovedi ali ukinitve, ki so predvidene v mednarodnopravnih instrumentih, še zlasti v Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kolikor so te pomembne za pravice in svoboščine, ki izvirajo iz teh načel.

III. poglavje

20. člen

Pri uresničevanju pravic in svoboščin, ki izvirajo iz načel te okvirne konvencije, vsak pripadnik narodne manjšine spoštuje zakonodajo države ter pravice drugih, še zlasti pravice pripadnikov večinskega naroda in pripadnikov drugih narodnih manjšin.
 

21. člen

Nič v tej okvirni konvenciji se ne razlaga tako, kot da vključuje kakršno koli pravico, da sodeluje pri kakršni koli dejavnosti ali stori kakršno koli dejanje, ki je v nasprotju s temeljnimi načeli mednarodnega prava in zlasti suverene enakosti, ozemeljske celovitosti ter politične neodvisnosti držav.
 

22. člen

Nič v tej okvirni konvenciji se ne razlaga, kot da omejuje ali krati človekove pravice in temeljne svoboščine, ki se lahko zagotovijo po zakonih katere koli pogodbenice ali po katerem koli sporazumu, ki to pogodbenico zavezuje.
 

23. člen

Pravice in svoboščine, ki izvirajo iz načel te okvirne konvencije, kolikor so predmet ustrezne določbe Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali njenih protokolov, je treba razumeti, da so z njimi skladne.

IV. poglavje

24. člen

1. Odbor ministrov Sveta Evrope spremlja, kako pogodbenice uresničujejo to okvirno konvencijo.

2. Pogodbenice, ki niso članice Sveta Evrope, sodelujejo pri mehanizmu za izvajanje konvencije v skladu s pogoji, ki jih je treba še določiti.
 

25. člen

1. V enem letu po začetku veljavnosti te okvirne konvencije za posamezno pogodbenico mora ta poslati generalnemu sekretarju Sveta Evrope polno informacijo o zakonodajnih in drugih ukrepih, ki jih je sprejela za uveljavitev načel iz te okvirne konvencije.

2. Nato vsaka pogodbenica občasno, in kadar to zahteva Odbor ministrov, sporoči generalnemu sekretarju katero koli dodatno informacijo, ki je pomembna za uresničevanje te okvirne konvencije.

3. Generalni sekretar pošlje Odboru ministrov informacije, ki jih je prejel v skladu z določbami tega člena.
 

26. člen

1. Pri presojanju primernosti ukrepov, ki jih je pogodbenica sprejela za uresničevanje načel te okvirne konvencije, pomaga Odboru ministrov svetovalni odbor, katerega člani morajo imeti priznano strokovno znanje s področja varstva narodnih manjšin.

2. Odbor ministrov določi sestavo svetovalnega odbora in njegov poslovnik v enem letu po začetku veljavnosti te okvirne konvencije.

V. poglavje

27. člen

Ta okvirna konvencija je na voljo za podpis državam članicam Sveta Evrope. Do datuma, ko začne konvencija veljati, je na voljo za podpis tudi vsaki drugi državi, ki jo k temu povabi Odbor ministrov. Konvencijo je treba ratificirati, sprejeti ali odobriti. Listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi se hranijo pri generalnem sekretarju Sveta Evrope.
 

28. člen

1.   Ta okvirna konvencija začne veljati prvi dan meseca, ki sledi izteku trimesečnega obdobja po datumu, ko je    dvanajst držav članic Sveta Evrope privolilo, da jih ta konvencija zavezuje v skladu z določbami 27. člena.

2. Za državo članico, ki naknadno izrazi soglasje, da jo ta okvirna konvencija zavezuje, le-ta začne veljati prvi dan meseca, ki sledi izteku trimesečnega obdobja po datumu deponiranja listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi.
 

29. člen

1. Po začetku veljavnosti te okvirne konvencije in po posvetovanju z državami pogodbenicami lahko Odbor ministrov Sveta Evrope povabi vsako državo nečlanico Sveta Evrope, ki je bila povabljena k podpisu konvencije v skladu z določbami 27. člena, pa tega še ni storila, kot tudi katero koli drugo državo nečlanico, da pristopi h konvenciji, in sicer s sklepom, ki ga sprejme večina, kot je določeno v 20.d členu Statuta Sveta Evrope.

2. Za vsako državo, ki pristopi k okvirni konvenciji, začne ta veljati prvi dan meseca, ki sledi izteku trimesečnega obdobja po datumu deponiranja listine o pristopu pri generalnem sekretarju Sveta Evrope.
 

30. člen

1. Vsaka država lahko ob podpisu ali deponiranju svoje listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi določi ozemlje ali ozemlja, za katerih mednarodne odnose je odgovorna in za katera bo veljala ta okvirna konvencija.

2. Vsaka država lahko kadar koli pozneje z izjavo, naslovljeno na generalnega sekretarja Sveta Evrope, razširi uporabo te okvirne konvencije na katero koli drugo ozemlje, določeno v tej izjavi. Za tako ozemlje začne ta okvirna konvencija veljati prvi dan meseca, ki sledi izteku trimesečnega obdobja po datumu, ko je generalni sekretar prejel tako izjavo.

3. Vsaka izjava iz prejšnjih dveh odstavkov, ki se nanaša na ozemlja, omenjena v tej izjavi, se lahko prekliče z notifikacijo, naslovljeno na generalnega sekretarja. Preklic začne veljati prvi dan meseca, ki sledi izteku trimesečnega obdobja po datumu, ko je generalni sekretar prejel tako notifikacijo.
 

31. člen

1. Vsaka pogodbenica lahko kadar koli odpove to okvirno konvencijo z notifikacijo, naslovljeno na generalnega sekretarja Sveta Evrope.

2. Taka odpoved začne veljati prvi dan meseca, ki sledi izteku šestmesečnega obdobja po datumu, ko je generalni sekretar prejel to notifikacijo.
 

32. člen

Generalni sekretar Sveta Evrope obvesti države članice Sveta, druge države podpisnice in vsako državo, ki je pristopila k tej okvirni konvenciji, o:

a) vsakem podpisu,

b) deponiranju vsake listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu,

c) vsakem datumu začetka veljavnosti te okvirne konvencije v skladu z 28., 29. in 30. členom,

d) vsakem drugem dejanju, notifikaciji ali sporočilu v zvezi s to okvirno konvencijo.

V dokaz tega so podpisani, ki so bili za to pravilno pooblaščeni, podpisali to okvirno konvencijo.

Sestavljeno v Strasbourgu 1. februarja 1995 v angleščini in francoščini, pri čemer sta obe besedili enako verodostojni, v enem samem izvodu, ki se hrani v arhivu Sveta Evrope. Generalni sekretar Sveta Evrope pošlje overjeno kopijo vsaki državi članici Sveta Evrope in vsaki državi, ki je bila povabljena, da podpiše to okvirno konvencijo ali k njej pristopi.

Evropska listina o regionalnih ali manjšinskih jezikih

Uvod

Države članice Sveta Evrope, podpisnice te listine,

upoštevajo, da je cilj Sveta Evrope doseči večjo enotnost med njegovimi članicami, še zlasti zato, da bi varovali in uresničevali ideale in načela, ki so njihova skupna dediščina;

upoštevajo, da varstvo zgodovinskih regionalnih ali manjšinskih jezikov v Evropi, med katerimi so nekateri v nevarnosti, da bodo sčasoma izumrli, prispeva k ohranitvi in razvoju evropskega kulturnega bogastva ter tradicij;

upoštevajo, da je pravica do uporabe regionalnega ali manjšinskega jezika v zasebnem in javnem življenju neodtujljiva pravica v skladu z načeli, vsebovanimi v Mednarodnem paktu Združenih narodov o državljanskih in političnih pravicah, ter v duhu Konvencije Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin;

se sklicujejo na delovanje v okviru KVSE in še zlasti na Helsinško sklepno listino iz leta 1975 ter na dokument Kopenhagenskega sestanka iz leta 1990;

poudarjajo vrednost medsebojnega prepletanja kultur in večjezičnosti ter upoštevajo, da varstvo in spodbujanje regionalnih ali manjšinskih jezikov ne smeta škodovati uradnim jezikom ter potrebi, da se učijo;

se zavedajo, da varstvo in spodbujanje regionalnih ali manjšinskih jezikov v različnih evropskih državah in regijah pomembno prispevata h graditvi Evrope, temelječe na načelih demokracije in kulturne raznolikosti v okviru državne suverenosti in ozemeljske celovitosti;

upoštevajo posebne razmere in zgodovinske tradicije različnih regij evropskih držav

in so se sporazumele o naslednjem:

I. DEL 
Splošne določbe

1. člen
 
Opredelitev izrazov

V tej listini:

 a  izraz "regionalni ali manjšinski jeziki" pomeni jezike:

i  ki jih tradicionalno uporabljajo na določenem ozemlju države državljani te države, ki sestavljajo skupino, številčno manjšo od preostalega prebivalstva te države, in

ii ki se razlikujejo od uradnega jezika ali uradnih jezikov te države;

izraz ne vključuje niti narečij uradnega jezika ali uradnih jezikov države niti jezikov migrantov;

b zraz "ozemlje, na katerem se uporablja regionalni ali manjšinski jezik" pomeni zemljepisno območje, na katerem se v omenjenem jeziku izraža določeno število ljudi, kar upravičuje sprejem različnih varstvenih in spodbujevalnih ukrepov, ki jih predvideva ta listina 

c izraz "jeziki brez ozemlja" pomeni jezike, ki jih uporabljajo državljani države in ki se razlikujejo od jezika ali jezikov, ki ga ali jih uporablja preostalo prebivalstvo te države, in ki jih, kljub temu da se tradicionalno uporabljajo na ozemlju te države, ni možno povezati z določenim območjem tega ozemlja.
 

 2. člen 
Obveznosti

1. Pogodbenica se obvezuje, da bo uporabljala določbe II. dela za vse regionalne ali manjšinske jezike, ki se govorijo na njenem ozemlju in so v skladu z opredelitvijo izraza v 1. členu.

2. Za vsak jezik, določen v trenutku ratifikacije, sprejetja ali odobritve v skladu s 3. členom, se pogodbenica obvezuje, da bo uporabljala najmanj petintrideset odstavkov ali pododstavkov, izbranih med določbami III. dela te listine, med katerimi so vsaj trije izbrani iz 8. in najmanj trije iz 12. člena ter najmanj po eden iz 9., 10., 11. in 13. člena. 
 

3. člen 
Ureditev v praksi

1. Država pogodbenica v svoji listini o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi določi vsak regionalni ali manjšinski jezik ali uradni jezik, ki se manj uporablja na njenem celotnem ozemlju ali delu ozemlja in na katerega se nanašajo odstavki, izbrani v skladu z drugim odstavkom 2. člena.

2. Pogodbenica lahko kadar koli pozneje uradno obvesti generalnega sekretarja, da sprejema obveznosti, ki izhajajo iz določb katerega koli drugega odstavka te listine, ki ga ni že prej določila v svoji listini o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi, ali da bo uporabila prvi odstavek tega člena za druge regionalne ali manjšinske jezike ali za druge uradne jezike,  ki se manj uporabljajo na njenem celotnem ozemlju ali na delu njenega ozemlja.

3. Obveznosti iz prejšnjega odstavka se štejejo za sestavni del ratifikacije, sprejetja ali odobritve in bodo imele enak učinek od dneva njihove notifikacije.
 

4. člen
Obstoječi režim varstva

1. Nič v tej listini se ne sme razlagati kot omejevanje ali odvzemanje pravic, ki jih zagotavlja Evropska konvencija o človekovih pravicah.

2. Določbe te listine ne učinkujejo na ugodnejše določbe, ki se nanašajo na položaj regionalnih ali manjšinskih jezikov ali na pravni položaj pripadnikov manjšin in že obstajajo v kateri od pogodbenic ali pa so določene z ustreznimi dvostranskimi ali mnogostranskimi mednarodnimi sporazumi.
 

5. člen 
Obstoječe obveznosti

Ničesar v tej listini ni mogoče razlagati kot pravico do opravljanja katere koli dejavnosti ali do storitve kakršnega koli dejanja, ki bi bilo v nasprotju s cilji Ustanovne listine Združenih narodov ali z drugimi obveznostmi po mednarodnem pravu, vključno z načelom suverenosti in ozemeljske celovitosti držav.
 

6. člen
Obveščanje

Pogodbenice se obvezujejo, da bodo pazile na to, da so oblasti, organizacije in osebe obveščene o pravicah in dolžnostih, določenih s to listino.

II. DEL
Doseganje ciljev in načel v skladu s prvim odstavkom 2. člena
 

7. člen
Cilji in načela

1. Cilji in načela, na katerih temeljijo politika, zakonodaja in praksa pogodbenic v zvezi z regionalnimi ali manjšinskimi jeziki na ozemljih, na katerih se ti jeziki uporabljajo, in glede na položaj vsakega jezika, so:

a   priznanje regionalnih ali manjšinskih jezikov kot izraza kulturnega bogastva;

b  spoštovanje zemljepisnega območja vsakega regionalnega ali manjšinskega jezika, da bi s tem zagotovili, da že obstoječe ali nove upravne delitve niso ovira za spodbujanje rabe posameznega regionalnega ali manjšinskega jezika;

c  potreba po odločnem ukrepanju za spodbujanje rabe regionalnih ali manjšinskih jezikov, da se varujejo;

d  boljše omogočanje in/ali spodbujanje ustne in pisne rabe regionalnih ali manjšinskih jezikov v javnem in zasebnem življenju;

e  vzdrževanje in razvoj vezi na področjih, ki jih vključuje ta listina, med skupinami, ki uporabljajo regionalni ali manjšinski jezik in drugimi skupinami v tej državi, ki uporabljajo regionalni ali manjšinski jezik v enaki ali podobni obliki, kakor tudi vzpostavitev kulturnih odnosov z drugimi skupinami v državi, ki uporabljajo različne jezike;

f  zagotavljanje primernih oblik in sredstev za poučevanje in študij regionalnih ali manjšinskih jezikov na vseh ustreznih stopnjah;

g  zagotavljanje možnosti osebam, ki ne  govorijo regionalnega ali manjšinskega jezika in živijo na območju, kjer se tak regionalni ali manjšinski jezik uporablja, da se ga učijo, če tako želijo;

h  pospeševanje študija in raziskovanja regionalnih ali manjšinskih jezikov na univerzah ali enakovrednih ustanovah;

i   pospeševanje primernih oblik transnacionalnih izmenjav na področjih, ki jih vključuje ta listina za regionalne ali manjšinske jezike, ki se uporabljajo v enaki ali podobni obliki v dveh ali več državah.

2. Pogodbenice se obvezujejo, da bodo, če še niso, odpravile vsako neupravičeno razlikovanje, izključevanje, omejevanje ali dajanje prednosti glede uporabe kakega regionalnega ali manjšinskega jezika in katerih cilj je odvračati od ohranjanja ali razvoja tega jezika ali ga ogrožati. Sprejem posebnih ukrepov v prid regionalnim ali manjšinskim jezikom, katerih namen je spodbujati enakost med uporabniki teh jezikov in preostalim prebivalstvom ali ki upoštevajo njihove specifične razmere, se ne šteje za dejanje diskriminacije do uporabnikov bolj razširjenih jezikov.

3. Pogodbenice se obvezujejo s primernimi ukrepi pospeševati medsebojno razumevanje med vsemi jezikovnimi skupinami v državi, in to zlasti tako, da cilji vzgoje in izobraževanja v državi vključujejo spoštovanje, razumevanje in strpnost do regionalnih ali manjšinskih jezikov, ter spodbujati javna občila, da si prizadevajo za doseganje istih ciljev.

4. Pri določanju svoje politike do regionalnih ali manjšinskih jezikov pogodbenice upoštevajo izražene potrebe in želje skupin, ki uporabljajo te jezike. Spodbujati jih je treba, da po potrebi ustanavljajo organe za svetovanje oblastem o vseh zadevah, ki se nanašajo na regionalne ali manjšinske jezike.

5. Pogodbenice se obvezujejo, da bodo mutatis mutandis uresničevale načela iz prvega do četrtega odstavka tudi za jezike brez ozemlja. Vendar pa se narava in obseg ukrepov za jezike, s katerimi se uresničuje ta listina, prožno določata ob upoštevanju potreb in želja ter ob spoštovanju tradicije in značilnosti skupin, ki uporabljajo te jezike.

III. DEL 
Ukrepi za pospeševanje rabe regionalnih ali manjšinskih jezikov
 v javnem življenju v skladu z obveznostmi, prevzetimi v drugem odstavku 2. člen

8. člen
Izobraževanje

1. Glede izobraževanja se pogodbenice obvezujejo, da bodo na ozemlju, na katerem se ti jeziki uporabljajo, v skladu s položajem vsakega od teh jezikov in brez poseganja v poučevanje uradnega jezika ali uradnih jezikov države:

a   i  zagotovile možnost za predšolsko izobraževanje v ustreznih regionalnih ali manjšinskih jezikih ali

ii zagotovile možnost, da znaten del predšolskega izobraževanja poteka v ustreznih regionalnih ali manjšinskih jezikih, ali

iii izvajale enega od ukrepov, predvidenih v točkah i in ii, vsaj za tiste   otroke, katerih družine to želijo in katerih število se šteje za zadostno, al 

iv  podpirale in/ali spodbujale uveljavitev ukrepov iz točke i do iii zgoraj, če javne oblasti nimajo neposredne pristojnosti na področju predšolske vzgoje;

b  i  zagotovile možnost za osnovnošolsko izobraževanje v ustreznih regionalnih ali manjšinskih jezikih ali

ii  zagotovile možnost, da znaten del osnovnošolskega izobraževanja poteka v ustreznih regionalnih ali manjšinskih jezikih, ali

iii zagotovile, da je v okviru osnovnošolskega izobraževanja poučevanje ustreznih regionalnih ali manjšinskih jezikov sestavni del učnega načrta, ali

iv izvajale enega od ukrepov, predvidenih v točkah i do iii zgoraj vsaj za tiste otroke, katerih družine to želijo in katerih število se šteje za zadostno 

c  i zagotovile možnost za srednješolsko izobraževanje v ustreznih regionalnih ali manjšinskih jezikih ali

ii zagotovile možnost, da znaten del srednješolskega izobraževanja poteka v ustreznem regionalnem ali manjšinskem jeziku, ali

iii  zagotovile, da je v okviru srednješolskega izobraževanja poučevanje ustreznih regionalnih ali manjšinskih jezikov sestavni del učnega načrta, ali

iv izvajale enega od ukrepov, predvidenih v točkah i do iii, vsaj za tiste učence, ki si to želijo ali to želijo njihove družine in katerih število se šteje za zadostno;

d  i zagotovile možnost za strokovno in poklicno izobraževanje v ustreznih regionalnih ali manjšinskih jezikih ali

ii zagotovile možnost, da znaten del strokovnega in poklicnega izobraževanja poteka v ustreznih regionalnih ali manjšinskih jezikih, ali

iii zagotovile, da je v okviru strokovnega in poklicnega izobraževanja poučevanje ustreznih regionalnih ali manjšinskih jezikov sestavni del učnega načrta, ali

iv  izvajale enega od ukrepov, predvidenih v  točkah i do iii, vsaj za tiste učence, ki si to želijo ali to želijo njihove družine in katerih število se šteje za zadostno;

e  i zagotovile možnost za univerzitetno in drugo visoko- in višješolsko izobraževanje v regionalnih ali manjšinskih jezikih ali

ii zagotovile možnost za študij teh jezikov kot univerzitetnega in visoko- ali višješolskega predmeta ali

iii spodbujale in/ali omogočile izvajanje univerzitetnega izobraževanja ali drugih oblik visoko- ali višješolskega izobraževanja v regionalnih ali manjšinskih jezikih ali zagotovile možnost za študij teh jezikov kot univerzitetnega ali visoko- in višješolskega predmeta, če zaradi vloge države v odnosu do visoko- in višješolskih ustanov ni mogoče izvajati točk i in ii;

f  i poskrbela za zagotavljanje tečajev za izobraževanje odraslih in nenehnega izobraževanja, ki se pretežno ali v celoti izvajajo v regionalnih ali manjšinskih jezikih, ali

ii ponudile te jezike kot šolski predmet pri izobraževanju odraslih in pri nenehnem izobraževanju ali

iii podpirale in/ali spodbujale vključevanje teh jezikov kot učnega predmeta pri izobraževanju odraslih in nenehnem izobraževanju, če javne oblasti nimajo neposredne pristojnosti na področju izobraževanja odraslih;

g  sprejele predpise za zagotovitev poučevanja zgodovine in kulture, katerih odraz je regionalni ali manjšinski jezik;

h  zagotovile osnovno in nadaljnje usposabljanje učiteljev, ki je potrebno za uresničevanje pododstavkov a do g, ki jih je pogodbenica sprejela;

i   ustanovile nadzorni organ ali organe, ki bodo odgovorni za spremljanje izvajanja sprejetih ukrepov in doseženega napredka pri uvajanju ali razvoju poučevanja regionalnih ali manjšinskih jezikov in za sestavljanje občasnih poročil o svojih ugotovitvah, ki bodo objavljena. 

2. Za ozemlja, na katerih se regionalni ali manjšinski jeziki tradicionalno ne uporabljajo, se pogodbenice glede izobraževanja obvezujejo, da bodo dovolile, spodbujale ali zagotovile poučevanje v regionalnem ali manjšinskem jeziku ali poučevanje regionalnega ali manjšinskega jezika na vseh ustreznih stopnjah izobraževanja, če to upravičuje število tistih, ki uporabljajo regionalni ali manjšinski jezik.
 

9. člen 
Sodne oblasti

1. Pogodbenice se obvezujejo, da bodo za sodna okrožja, v katerih število prebivalcev, ki uporabljajo regionalne ali manjšinske jezike, upravičuje spodaj navedene ukrepe, glede na položaj posameznega jezika in pod pogojem, da po mnenju sodnika uporaba ugodnosti, ki jih daje ta odstavek, ne ovira pravilnega sojenja:

a  v kazenskih postopkih:

i  zagotovile, da sodišča na zahtevo ene od strank vodijo postopke v regionalnih ali manjšinskih  jezikih, in/ali

ii zajamčile obtožencu pravico do uporabe njegovega regionalnega ali

manjšinskega jezika in/ali

iii  zagotovile, da se zahteve in dokazi, ne glede na to, ali so pisni ali ustni, ne bodo šteli za nesprejemljive samo zato, ker bodo izraženi v regionalnem ali manjšinskem jeziku, in/ali

iv omogočili, da se dokumentacija v zvezi s sodnimi postopki na zahtevo predloži v določenih regionalnih ali manjšinskih jezikih,

po potrebi s pomočjo tolmačev in prevodov brez dodatnih stroškov za prizadete osebe

b  v civilnih postopkih:

i  zagotovile, da sodišča na zahtevo ene od strank vodijo postopke v regionalnih ali manjšinskih jezikih, in/ali

ii omogočile, da lahko stranka v sporu, kadar mora osebno priti pred sodišče, uporablja svoj regionalni ali manjšinski jezik brez dodatnih stroškov, in/ali

iii  omogočile, da se dokumentacija in dokazi predložijo v regionalnem ali

manjšinskem jeziku, 

po potrebi s pomočjo tolmačev in prevodov

c  v postopkih pred sodišči, pristojnimi za upravne zadeve:

i  zagotovile, da sodišča na zahtevo ene od strank vodijo postopke v regionalnih ali manjšinskih jezikih, in/ali

ii omogočile, da lahko stranka v sporu, kadar mora osebno priti pred sodišče, uporablja svoj regionalni ali manjšinski jezik brez dodatnih stroškov, in/ali

iii  omogočile, da se dokumentacija in dokazi predložijo v regionalnih ali

manjšinskih jezikih,

po potrebi s pomočjo tolmačev in prevodov;

d  ukrenejo vse potrebno za zagotovitev, da uporaba točk i in iii pododstavkov b in c zgoraj in vsaka potrebna pomoč tolmačev in prevodov ne povzročita dodatnih stroškov za prizadete osebe

2. Pogodbenice se obvezujejo:

a  da ne bodo zanikale veljavnosti pravnih dokumentov, sestavljenih v določeni državi, samo zato, ker so napisani v regionalnem ali manjšinskem jeziku, ali

b  da ne bodo zanikale veljavnosti pravnih dokumentov med strankami v sporu,  sestavljenih v državi, samo zato, ker so napisani v regionalnem ali manjšinskem jeziku, in bodo zagotovile, da se pravni dokumenti lahko uveljavljajo proti zainteresiranim tretjim, ki ne uporabljajo teh jezikov, pod pogojem, da jih osebe, ki jih uveljavljajo, seznanijo z njihovo vsebino, ali

c  ne bodo med strankami zanikale veljavnosti pravnih dokumentov, sestavljenih v državi, samo zato, ker so napisani v regionalnem ali manjšinskem jeziku.

3. Pogodbenice se obvezujejo, da bodo v regionalnih ali manjšinskih jezikih dale na voljo najpomembnejše notranjepravne predpise in tiste, ki se posebej nanašajo na uporabnike teh jezikov, razen če niso drugače dosegljivi v teh jezikih.
 

10. člen
Upravni organi in javne službe

1. Na upravnih območjih države, na katerih število prebivalcev, ki  uporabljajo regionalne ali manjšinske jezike, upravičuje spodaj določene ukrepe, in glede na položaj vsakega jezika se pogodbenice obvezujejo, da, če je to mogoče:

a  i zagotovijo, da upravni organi uporabljajo regionalne ali manjšinske jezike, ali

ii zagotovijo, da vsi njihovi uradniki, ki imajo stike z javnostjo, uporabljajo regionalne ali manjšinske jezike pri svojih odnosih z osebami, ki se nanjo obračajo v teh jezikih, ali

iii  zagotovijo, da uporabniki regionalnih ali manjšinskih jezikov lahko predložijo ustne ali pisne vloge in prejmejo odgovor v teh jezikih, ali

iv zagotovijo, da uporabniki regionalnih ali manjšinskih jezikov lahko predložijo ustne ali pisne vloge v teh jezikih, ali

v zagotovijo, da uporabniki regionalnih ali manjšinskih jezikov lahko    veljavno predložijo dokument v teh jezikih;

b  dajejo na voljo upravna besedila in obrazce, ki so v splošni rabi za prebivalstvo, v regionalnih ali manjšinskih jezikih ali dvojezično;        

c  dovolijo upravnim organom, da sestavijo dokumente v regionalnem ali manjšinskem jeziku.

2. Glede lokalnih in regionalnih oblasti na območjih, na katerih je število prebivalcev, ki uporabljajo regionalne ali manjšinske jezike tako, da upravičuje spodaj navedene ukrepe, se pogodbenice obvezujejo, da dovolijo in/ali spodbujajo:

a  uporabo regionalnih ali manjšinskih jezikov v okviru regionalne ali lokalne oblasti;

b  možnost za uporabnike regionalnih ali manjšinskih jezikov, da predložijo ustne ali pisne vloge v teh jezikih;

c  regionalne oblasti, da objavljajo uradne dokumente tudi v ustreznih regionalnih ali manjšinskih jezikih;

d  lokalne oblasti, da objavljajo uradne dokumente tudi v ustreznih regionalnih ali manjšinskih jezikih;

e  regionalne oblasti, da uporabljajo regionalne ali manjšinske jezike v razpravah v svojih skupščinah, ne da bi izključevali uporabo uradnega jezika ali uradnih jezikov države;

f   lokalne oblasti, da uporabljajo regionalne ali manjšinske jezike v razpravah v svojih skupščinah, ne g  uporabo ali sprejem tradicionalnih in pravilnih oblik krajevnih imen v regionalnih ali manjšinskih jezikih po potrebi skupaj s poimenovanjem v uradnem jeziku ali uradnih jezikih

3. Glede javnih storitev, ki jih zagotavljajo upravni organi ali druge osebe v njihovem imenu, se pogodbenice obvezujejo, da na ozemlju, na katerem se uporabljajo regionalni ali manjšinski jeziki, in v skladu s položajem posameznega jezika ter če je to mogoče:

a  zagotovile, da se regionalni ali manjšinski jeziki uporabljajo pri opravljanju storitev, ali

b  dovolijo, da uporabniki regionalnih ali manjšinskih jezikov predložijo zahtevek in prejmejo odgovor v teh jezikih, ali

c  dovolijo, da uporabniki regionalnih ali manjšinskih jezikov predložijo zahtevek v teh jezikih.

4. Zaradi uresničevanja določbe prvega, drugega in tretjega odstavka, ki so jih

pogodbenice sprejele, se pogodbenice obvezujejo  sprejeti enega ali več naslednjih ukrepov:

a  prevajanje in tolmačenje, če se zahtevata;

b  zaposlovanje, in kadar je potrebno, usposabljanje uradnikov in drugih potrebnih zaposlenih v javnih službah;

c  ugoditev, če je le mogoče, prošnjam zaposlenih v javnih službah, ki znajo regionalni ali manjšinski jezik, da so imenovani na ozemlje, na katerem se ta regionalni ali manjšinski jezik uporablja.

5. Pogodbenice se obvezujejo dovoliti uporabo ali prevzem priimkov v regionalnih ali manjšinskih jezikih na prošnjo prizadetih oseb.
 

11. člen 
Javna glasila

1. Pogodbenice se obvezujejo, da za uporabnike regionalnih ali manjšinskih jezikov na ozemljih, na katerih se ti jeziki govorijo, v skladu s položajem vsakega jezika, stopnjo posredne ali neposredne pristojnosti organov javne oblasti in njihovih pooblastil ali vloge na tem področju ter ob spoštovanju načela neodvisnosti in samostojnosti javnih glasil:

a  v obsegu, v katerem radio in televizija opravljata poslanstvo javne službe:

i  zagotovijo ustanovitev vsaj ene radijske postaje in enega televizijskega kanala v regionalnih ali manjšinskih jezikih ali

ii spodbujajo in/ali omogočajo ustanovitev vsaj ene radijske postaje in enega televizijskega kanala v regionalnih ali manjšinskih jezikih ali

iii ukrenejo vse potrebno, da radio in televizija uvrstita v program oddaje v regionalnih ali manjšinskih jezikih;

b  i spodbujajo in/ali omogočajo ustanovitev vsaj ene radijske postaje v regionalnih ali manjšinskih jezikih ali

ii spodbujajo in/ali omogočajo redno oddajanje radijskih programov v regionalnih ali manjšinskih jezikih;

c  i spodbujajo in/ali omogočajo ustanovitev vsaj enega televizijskega kanala v regionalnih ali manjšinskih jezikih,

ii spodbujajo in/ali omogočajo redno oddajanje televizijskih programov v

regionalnih ali manjšinskih jezikih;         

d  spodbujajo in/ali omogočajo produkcijo in distribucijo avdio in avdiovizualnih del v regionalnih ali manjšinskih jezikih;

e  i spodbujajo in/ali omogočajo ustanovitev in/ali vzdrževanje vsaj enega časopisa v regionalnih ali manjšinskih jezikih ali

ii spodbujajo in/ali omogočajo redno objavljanje časopisnih člankov v regionalnih ali manjšinskih jezikih;

f   i pokrivajo dodatne stroške tistih javnih glasil, ki uporabljajo regionalne ali manjšinske jezike, vselej kadar zakon na splošno predvideva finančno pomoč za javna glasila, ali

ii izvajajo obstoječe ukrepe za finančno pomoč tudi za avdiovizualne produkcije v regionalnih ali manjšinskih jezikih;

g  podpirajo usposabljanje novinarjev in drugega osebja javnih glasil, ki uporabljajo regionalne ali manjšinske jezike.

2. Pogodbenice se obvezujejo zajamčiti svobodo neposrednega sprejemanje radijskih in televizijskih oddaj iz sosednjih držav v jeziku, ki se uporablja v enaki ali podobni obliki, kot je regionalni ali manjšinski jezik, in ne bodo nasprotovale prenašanju radijskih in televizijskih oddaj iz sosednjih držav v takem jeziku. Pogodbenice se nadalje obvezujejo zagotoviti, da ne bo nobenih omejitev glede svobode izražanja in prostega pretoka informacij v tisku, napisanih v jeziku, ki se uporablja v enaki ali podobni obliki, kot je regionalni ali manjšinski jezik. Ker izvajanje zgoraj omenjenih svoboščin vključuje dolžnosti in odgovornosti, so lahko zanje predvidene take formalnosti, omejitve ali kazni, kot so predpisane z zakonom in so potrebne v demokratični družbi, v interesu nacionalne varnosti, ozemeljske celovitosti ali javne varnosti, za preprečevanje nereda in kriminala, za zaščito zdravja ali morale, za zaščito dobrega imena ali pravic drugih, za preprečevanje razkritja zaupnih informacij ali za ohranjanje avtoritete in nepristranskosti sodstva.

3.Pogodbenice se obvezujejo zagotoviti, da so interesi uporabnikov regionalnih ali

manjšinskih jezikov zastopani ali upoštevani v organih, ki so lahko ustanovljeni v skladu z zakonom z nalogo, da jamčijo svobodo in pluralizem javnih glasil.
 

12. člen
Kulturne dejavnosti in ustanove

1. Glede kulturnih dejavnosti in ustanov – še posebej knjižnic, videotek, kulturnih

centrov, muzejev, arhivov, akademij, gledališč in kinematografov kakor tudi literarnih del in filmskih produkcij, oblik izražanja ljudske kulture, festivalov in s kulturo povezanih dejavnosti, med drugim vključno z uporabo novih tehnologij – se pogodbenice obvezujejo, da na ozemljih, na katerih se ti jeziki uporabljajo, ter v obsegu pristojnosti organov javne oblasti in njihovih pooblastil ali vloge na tem področju:

a  spodbujajo tiste vrste izražanja in pobude, ki so značilne za regionalne ali

manjšinske jezike in pospešujejo različne možnosti dostopa do del v teh jezikih;            

b pospešujejo različne možnosti dostopa v drugih jezikih do del v regionalnih ali manjšinskih jezikih, tako da pomagajo in razvijajo prevajanje, sinhroniziranje, naknadno sinhroniziranje in podnaslavljanje;

c  pospešujejo dostop v regionalnih ali manjšinskih jezikih do del v drugih

jezikih, tako da pomagajo in razvijajo prevajanje, sinhroniziranje, naknadno sinhroniziranje in podnaslavljanje;

d  zagotovijo, da organi, odgovorni za organiziranje ali podpiranje različnih

kulturnih dejavnosti, primerno podpirajo vključevanje poznavanja in rabe

regionalnih ali manjšinskih jezikov in kultur v projekte, za katere dajo pobudo ali finančna sredstva;

e  pospešujejo ukrepe, s katerimi zagotovijo, da imajo organi, odgovorni za

organiziranje in podpiranje kulturnih dejavnosti,  na razpolago osebje, ki dobro obvlada določen regionalni ali manjšinski jezik in jezik ali jezike preostalega prebivalstva;

f   spodbujajo neposredno sodelovanje predstavnikov uporabnikov regionalnega ali manjšinskega jezika pri zagotavljanju možnosti in načrtovanju kulturnih dejavnosti;

g  spodbujajo in/ali omogočajo ustanavljanje organa ali organov, odgovornih za zbiranje, arhiviranje in predstavitev ter objavljanje del v regionalnih ali

manjšinskih jezikih;

h  po potrebi ustanovijo in/ali pospešujejo in financirajo službe za prevajanje in terminološke raziskave zlasti zato, da ohranjajo in razvijajo ustrezno upravno, poslovno, gospodarsko, družbeno, strokovno in pravno izrazje v vsakem regionalnem ali manjšinskem jeziku;

2. Za ozemlja, na katerih se regionalni ali manjšinski jeziki tradicionalno ne uporabljajo, se pogodbenice obvezujejo, da bodo dovolile, spodbujale in/ali zagotavljale primerne kulturne dejavnosti in možnosti v skladu s prejšnjim odstavkom, če to upravičuje število tistih, ki uporabljajo regionalni ali manjšinski jezik.

3. Pogodbenice se obvezujejo v svoji kulturni politiki v tujini dati ustrezno mesto

regionalnim ali manjšinskim jezikom in kulturam, katerih odraz so. 
 

13. člen 
Gospodarsko in družbeno življenje

1. V zvezi z gospodarskimi in družbenimi dejavnostmi se pogodbenice obvezujejo,

da v vsej državi:

a  izločijo iz svoje zakonodaje vsako določbo, ki neupravičeno prepoveduje ali omejuje uporabo regionalnih ali manjšinskih jezikov v dokumentih, ki se nanašajo na gospodarsko ali družbeno življenje, še zlasti v pogodbah o delu ter v strokovni dokumentaciji, kot so navodila za uporabo izdelkov ali opreme;

b  prepovejo v notranje pravilnike podjetij in v osebne dokumente vstavljati  

kakršne koli določbe, ki izključujejo ali omejujejo uporabo regionalnih ali manjšinskih jezikov vsaj med uporabniki istega jezika 

c  nasprotujejo praksi, katere namen je odvračanje od  uporabe regionalnih ali manjšinskih jezikov v zvezi z gospodarskimi in družbenimi dejavnostmi;

d  olajšujejo in/ali spodbujajo uporabo regionalnih ali manjšinskih jezikov tudi z drugimi sredstvi poleg že zgoraj navedenih.

2. V zvezi z gospodarskimi in družbenimi dejavnostmi se pogodbenice obvezujejo,  da na ozemlju, na katerem se uporabljajo regionalni ali manjšinski jeziki, če so javne oblasti za to pristojne in če je to razumno mogoče:

a  vključijo v svoje finančne in bančne predpise določbe, ki dovoljujejo na

podlagi postopkov, ki so v skladu s poslovno prakso, uporabo regionalnih ali manjšinskih jezikov pri sestavljanju plačilnih nalogov (čeki, menice itd.) ali drugih finančnih dokumentov, ali da zagotovijo, kadar je to primerno, izvajanje takšnih določb;

b  v gospodarskem in družbenem sektorju, ki sta neposredno pod njihovim

nadzorom (javni sektor), organizirajo dejavnosti za spodbujanje uporabe regionalnih ali manjšinskih jezikov;

c  zagotovijo, da socialnovarstvene ustanove, kot npr. bolnišnice, domovi za

ostarele in drugi domovi, omogočajo sprejem in oskrbo oseb, ki uporabljajo regionalni ali manjšinski jezik in potrebujejo nego zaradi slabega zdravja, starosti ali iz drugih razlogov, v njihovem jeziku;

d  s primernimi sredstvi zagotovijo, da so varnostna navodila sestavljena tudi v regionalnih ali manjšinskih jezikih;

e  poskrbijo, da so informacije pristojnih javnih organov, ki se nanašajo na

pravice potrošnikov, na voljo v regionalnih ali manjšinskih jezikih.  
 

14. člen 
čezmejne izmenjave

Pogodbenice se obvezujejo, da:

a  uporabljajo že obstoječe obvezujoče dvostranske in mnogostranske sporazume,

sklenjene z državami, v katerih se uporablja isti jezik v enaki ali podobni obliki, ali si po potrebi prizadevajo skleniti take sporazume, in sicer tako, da bodo pospeševale stike med uporabniki istega jezika v zadevnih državah v kulturi, izobraževanju, obveščanju, poklicnem usposabljanju in permanentnem izobraževanju;

b  v dobro regionalnih ali manjšinskih jezikov olajšujejo in/ali spodbujajo čezmejno

sodelovanje, še zlasti med tistimi regionalnimi in lokalnimi skupnostmi, na ozemlju katerih se uporablja isti jezik v enaki ali podobni obliki

IV. DEL
Izvajanje listine
 

15. člen 
Občasna poročila

1. Pogodbenice občasno predložijo generalnemu sekretarju Sveta Evrope v obliki, ki jo predpiše Odbor ministrov, poročilo o politiki, ki jo izvajajo v skladu z II. delom te listine, in o ukrepih za izvajanje tistih določb III. dela, ki so jih sprejele. Prvo poročilo je treba predložiti v enem letu po začetku veljavnosti te listine za posamezno pogodbenico, naslednja poročila pa vsaka tri leta po prvem poročilu.

2. Pogodbenice svoja poročila javno objavijo.
 

16. člen
Pregledovanje poročil

1. Poročila, predložena generalnemu sekretarju Sveta Evrope na podlagi 15. člena, pregleda odbor strokovnjakov, sestavljen v skladu s 17. členom. 

2. Organi ali združenja, ki so pravno veljavno ustanovljeni v eni od pogodbenic, lahko odbor strokovnjakov opozorijo na zadeve glede obveznosti, ki jih je ta pogodbenica sprejela iz III. dela te listine. Po posvetovanju z zadevno pogodbenico lahko odbor strokovnjakov upošteva te informacije pri pripravi poročila po tretjem odstavku spodaj. Ti organi ali združenja lahko nadalje predložijo izjave v zvezi s politiko, ki jo vodi pogodbenica v skladu z II. delom

3. Na podlagi poročil, navedenih v prvem odstavku, in informacij, omenjenih v drugem odstavku, odbor strokovnjakov pripravi poročilo za Odbor ministrov. Temu poročilu se priložijo še pripombe, ki so jih na zahtevo dale pogodbenice in jih lahko Odbor ministrov javno objavi.

4. Poročilo iz tretjega odstavka vsebuje zlasti predloge odbora strokovnjakov, na podlagi katerih Odbor ministrov pripravi taka priporočila eni ali več pogodbenicam, kot so potrebna.

5.Generalni sekretar Sveta Evrope predloži Parlamentarni skupščini vsaki dve leti podrobno poročilo o izvajanju listine.
 

17. člen
Odbor strokovnjakov

1. V odboru strokovnjakov ima vsaka pogodbenica enega člana, ki ga imenuje Odbor ministrov s seznama najbolj neoporečnih in priznanih strokovnjakov s področja zadev, ki jih ureja ta listina, in ki jih predlagajo posamezne pogodbenice.

2. člani odbora se imenujejo za obdobje šestih let in so lahko ponovno imenovani. član, ki ne more dokončati mandata, se nadomesti v skladu s postopkom, navedenim v prvem odstavku, in član, ki ga zamenja, svojo funkcijo opravlja do konca mandata svojega predhodnika.

3. Odbor strokovnjakov sprejme svoj poslovnik. Storitve sekretariata mu zagotavlja generalni sekretar Sveta Evrope.

V. DEL 
Končne določbe

 18. člen

Ta listina je na voljo za podpis državam članicam Sveta Evrope. Listino je treba ratificirati, sprejeti ali odobriti. Listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi se hranijo pri generalnem sekretarju Sveta Evrope. 
 

19. člen

1. Listina začne veljati prvi dan meseca, ki sledi izteku trimesečnega obdobja po dnevu, ko je pet držav članic privolilo, da jih ta listina zavezuje v skladu z določbami 18. člena.

2.Za vsako državo članico, ki naknadno izrazi soglasje, da jo listina zavezuje, začne ta veljati prvi dan meseca, ki sledi izteku trimesečnega obdobja po datumu deponiranja listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi.
 

20. člen

1. Po začetku veljavnosti listine lahko Odbor ministrov Sveta Evrope povabi katero koli državo, ki ni članica Sveta Evrope, da k njej pristopi.

2. Za vsako državo, ki tako pristopi, začne listina veljati prvi dan meseca, ki sledi izteku trimesečnega obdobja po datumu deponiranja listine o pristopu pri generalnem sekretarju Sveta Evrope.
 

21. člen

1.Država lahko ob podpisu ali deponiranju svoje listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu izrazi enega ali več pridržkov glede drugega do petega odstavka 7. člena listine. Drugi pridržki niso dopustni.

2. Vsaka država pogodbenica, ki je izrazila pridržek v skladu s prejšnjim odstavkom, ga lahko v celoti ali delno umakne z notifikacijo, naslovljeno na generalnega sekretarja Sveta Evrope. Umik pridržka začne veljati na datum, ko generalni sekretar Sveta Evrope prejme tako notifikacijo.
 

22. člen

1. Pogodbenica lahko kadar koli odpove listino z notifikacijo, naslovljeno na generalnega sekretarja Sveta Evrope.

2. Takšna odpoved začne veljati prvi dan meseca, ki sledi izteku šestmesečnega obdobja po datumu, ko je generalni sekretar prejel notifikacijo.
 

23. člen

Generalni sekretar Sveta Evrope obvesti države članice Sveta in vse države, ki so pristopile k tej listini o:

a  vsakem podpisu,

b  deponiranju vsake listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu,

c  vsakem datumu začetka veljavnosti te listine v skladu z 19. in 20. členom,

d  vsaki notifikaciji, prejeti na podlagi uporabe določb drugega odstavka 3. člena,

e  vsakem drugem dejanju, notifikaciji ali sporočilu, ki se nanaša na to listino.

V dokaz tega so podpisani, ki so bili za to pravilno pooblaščeni, podpisali to listino.

Sestavljeno v Strasbourgu 5. novembra 1992 v angleškem in francoskem jeziku, pri čemer sta obe besedili enako veljavni, v enem izvodu, ki se hrani v arhivu Sveta Evrope. Generalni sekretar Sveta Evrope pošlje overjeno kopijo vsaki državi članici Sveta Evrope in vsaki državi, ki je bila povabljena, da pristopi k tej listini.

Il Memorandum di Londra

IL MEMORANDUM DI LONDRA

FIRMATO A LONDRA IL 5-10-1954

fra i Governi d’Italia, del Regno Unito, degli Stati Uniti e di Jugoslavia, concernente il Territorio Libero di Trieste

In vista del fatto che è stata constatata l’impossibilità di tradurre in atto le clausole del Trattato di pace con l’Italia relative al Territorio Libero di Trieste, i Governi del Regno Unito, degli Stati Uniti e di Jugoslavia hanno mantenuto dalla fine della guerra occupazione e Governo militare nelle Zone A e B del Territorio. Quando il Trattato fu firmato non era mai stato inteso che queste responsabilità dovessero essere altro che temporanee e i Governi d’Italia, del Regno Unito, degli Stati Uniti e della Jugoslavia, quali paesi principalmente interessati, si sono recentemente consultati tra loro per esaminare la maniera migliore per mettere fine all’attuale insoddisfacente situazione. A seguito di che essi si sono messi d’accordo sulle seguenti misure di carattere pratico.

Non appena il presente Memorandum d’intesa sarà stato parafato e le rettifiche alla linea di demarcazione da esso previste saranno state eseguite, i Governi del Regno Unito, degli Stati Uniti e di Jugoslavia porranno termine al Governo militare nelle Zone A e B del Territorio. I Governi del Regno Unito e degli Stati Uniti ritireranno le loro Forze Armate dalla zona a nord della nuova linea di demarcazione e cederanno l’Amministrazione di tale zona al Governo italiano. I Governi italiano e jugoslavo estenderanno immediatamente la loro Amministrazione civile sulla zona per la quale avranno la responsabilità.

Le rettifiche della linea di demarcazione, di cui al paragrafo 2, verranno eseguite in conformità con la carta di cui all’Allegato I.
Una demarcazione preliminare sarà eseguita da rappresentanti del Governo Militare Alleato e del Governo Militare jugoslavo non appena il presente Memorandum d’intesa sarà stato parafato e in ogni caso entro tre settimane dalla data della parafatura. I Governi italiano e jugoslavo nomineranno immediatamente una Commissione di demarcazione con il compito di stabilire una più precisa determinazione della linea di demarcazione, in conformità con la carta di cui all’Allegato I.

I Governi italiano e jugoslavo concordano di dare esecuzione allo Statuto speciale contenuto nell’Allegato II.

Il Governo italiano si impegna a mantenere il Porto Franco a Trieste in armonia con le disposizioni degli articoli da 1 a 20 dell’Allegato VIII del Trattato di pace con l’Italia.

I Governi italiano e jugoslavo convengono di non intraprendere alcuna azione giudiziaria o amministrativa diretta a sottoporre a procedimenti o discriminazioni la persona o i beni di qualsiasi residente nelle zone che vengono sottoposte alla loro amministrazione civile in base al presente Memorandum d’intesa per passate attività politiche connesse con la soluzione del problema del Territorio Libero di Trieste.

I Governi italiano e jugoslavo convengono di aprire negoziati entro un periodo di due mesi dalla parafatura del presente Memorandum d’intesa allo scopo di raggiungere prontamente un accordo che regoli il traffico locale e che comprenda facilitazioni per il movimento dei residenti nelle zone límitrofe, per terra e per mare, attraverso la linea di demarcazione, per normali attività commerciali e di altro genere nonché per i trasporti e le comunicazioni. Quest’accordo riguarderà Trieste e l’area adiacente. In attesa della conclusione del predetto accordo le competenti autorità, ciascuna per quanto le concerne, prenderanno misure appropriate allo scopo di facilitare il traffico locale.

Per il periodo di un anno a partire dalla parafatura del presente Memorandum d’intesa le persone già residenti (" pertinenti ") e nelle zone che vengono sotto l’Amministrazione civile dell’Italia o della Jugoslavia saranno libere di farvi ritorno. Le persone che ritorneranno, così come quelle che vi abbiano già fatto ritorno, godranno degli stessi diritti degli altri residenti in tali zone. I loro beni ed averi saranno a loro disposizione, secondo le leggi in vigore, salvo che essi li abbiano alienati nel frattempo. Per un periodo di due anni dalla parafatura del presente Memorandum d’intesa le persone già residenti nell’una o nell’altra delle predette zone e che non intendono di ritornarvi, e le persone ivi attualmente residenti le quali decidano, entro un anno dalla parafatura del presente Memorandum d’intesa, di abbandonare tale residenza, avranno facoltà di trasferire i loro beni mobili ed i loro fondi. Nessun diritto d’esportazione o di importazione o tassa di qualsiasi altro genere verrà imposto in relazione con il trasferimento di tali beni. Le somme derivanti dalla vendita dei beni delle persone, ovunque residenti, che entro due anni dalla parafatura del presente Memorandum d’intesa abbiano deciso di alienare i propri beni mobili e immobili, saranno depositate in conti speciali presso le Banche nazionali d’Italia o di Jugoslavia. Il saldo tra questi due conti sarà liquidato dai due Governi al termine del periodo di due anni. I Governi italiano e jugoslavo, senza pregiudizio dell’esecuzione immediata delle norme contenute nel presente paragrafo, si impegnano a concludere un accordo dettagliato entro sei mesi dalla parafatura del presente Memorandum d’intesa.

Il presente Memorandum d’intesa verrà comunicato al Consiglio di Sicurezza delle Nazioni Unite.

Londra, 5 ottobre 1954

ALLEGATO I

È una carta geografica con i confini, che sono quelli attuali.

ALLEGATO II

STATUTO SPECIALE

Considerando che è intenzione comune del Governo italiano e del Governo jugoslavo di assicurare i diritti dell’uomo e le libertà fondamentali senza distinzione di razza, di sesso, di lingua e di religione nelle zone che, in base alle disposizioni del presente Memorandum d’intesa, vengono sotto la loro amministrazione, viene convenuto quanto segue:

Nell’amministrazione delle rispettive zone le autorità italiane e jugoslave si conformeranno ai principi della Dichiarazione universale dei diritti dell’uomo adottata dall’Assemblea generale delle Nazioni Unite il 10 dicembre 1948, in maniera che tutti gli abitanti delle due zone possano, senza discriminazione, avere il pieno godimento dei diritti e delle libertà fondamentali stabiliti nella predetta Dichiarazione.

Gli appartenenti al gruppo etnico jugoslavo nella zona amministrata dall’Italia e gli appartenenti al gruppo etnico italiano nella zona amministrata dalla Jugoslavia godranno della parità dei diritti e di trattamento con gli altri abitanti delle due zone.

Questa parità implica che essi godranno:

della uguaglianza con gli altri cittadini riguardo ai diritti politici e civili, nonché agli altri diritti dell’uomo e libertà fondamentali garantiti dall’art. 1;

di uguali diritti nel conseguimento e nell’esercizio dei pubblici servizi, funzioni, professioni ed onori;

della uguaglianza di accesso agli uffici pubblici ed amministrativi; a questo riguardo le amministrazioni italiana e jugoslava saranno guidate dal principio di facilitare, rispettivamente al gruppo etnico jugoslavo ed al gruppo etnico italiano sotto la loro amministrazione, una equa rappresentanza nelle cariche amministrative e specialmente in quei campi, quali l’Ispettorato delle scuole, in cui gli interessi di tali abitanti sono particolarmente in causa;

dell’uguaglianza di trattamento nell’esercizio dei loro mestieri o professioni, nell’agricoltura, nel commercio, nell’industria o in ogni altro campo, e nell’organizzare e dirigere associazioni e organismi economici per questo scopo. Tale uguaglianza di trattamento riguarderà anche la tassazione. A questo riguardo coloro che esercitano attualmente un mestiere od una professione e non posseggono il diploma o certificato prescritto per l’esercizio di tale attività, avranno quattro anni di tempo dalla data della parafatura del presente Memorandum d’intesa per conseguire il necessario diploma o certificato. Ai predetti non verrà impedito l’esercizio del loro mestiere o professione in conseguenza della mancanza dei prescritti titoli, salvo che essi abbiano omesso di conseguirli nel predetto termine di quattro anni;

dell’eguaglianza di trattamento nell’uso delle lingue come è precisato al successivo articolo 5;

uguaglianza con gli altri cittadini nel settore dell’assistenza sociale e delle pensioni (indennità malattia, pensioni vecchiaia e invalidità, incluse invalidità causate dalla guerra e pensioni ai congiunti dei caduti in guerra).

L’incitamento all’odio nazionale e razziale nelle due zone è proibito e qualsiasi atto del genere sarà punito.

Il carattere etnico ed il libero sviluppo culturale del gruppo etnico jugoslavo nella zona amministrata dall’Italia e del gruppo etnico italiano nella zona amministrata dalla Jugoslavia saranno salvaguardati:

essi avranno diritto ad una loro propria stampa nella lingua materna;

le organizzazioni educative, culturali, sociali e sportive di entrambi i gruppi avranno libertà di funzionamento in conformità con le leggi in vigore. A tali organizzazioni sarà concesso un trattamento pari a quello accordato ad altre organizzazioni corrispondenti nelle loro rispettive zone specialmente per quanto concerne l’uso di edifici pubblici, la radio e l’assistenza a carico di fondi pubblici; e le autorità italiane e jugoslave si adopereranno altresí per assicurare a tali organizzazioni il mantenimento delle stesse facilitazioni di cui godono ora, o di altre equivalenti;

ad entrambi i gruppi saranno concessi asili d’infanzia, scuole elementari, secondarie e professionali con insegnamento nella lingua materna. Tali scuole saranno conservate in tutte le località della zona amministrata dall’Italia dove vi siano fanciulli appartenenti al gruppo etnico jugoslavo, ed in tutte le località della zona amministrata dalla Jugoslavia dove vi siano fanciulli appartenenti al gruppo etnico italiano. I Governi italiano e jugoslavo convengono di conservare le scuole esistenti, secondo l’elenco allegato, e che sono destinate ai gruppi etnici delle zone sotto la loro rispettiva amministrazione. Essi si consulteranno nella Commissione mista di cui all’ultimo articolo del presente Statuto prima di chiudere una di dette scuole.

Dette scuole godranno di parità di trattamento con le altre scuole dello stesso tipo nelle zone amministrate rispettivamente dall’Italia e dalla Jugoslavia per quanto concerne l’assegnazione di libri di testo, di edifici e di altri mezzi materiali, nonché il numero e la posizione degli insegnanti ed il riconoscimento dei titoli di studio. Le Autorità italiane e jugoslave si adopereranno per assicurare che l’insegnamento in tali scuole venga impartito da insegnanti della stessa lingua madre degli alunni.

Le autorità italiane e jugoslave promuoveranno sollecitamente quelle disposizioni giuridiche che possano rendersi necessarie affinché l’organizzazione permanente di tali scuole sia regolata in conformità con le disposizioni che precedono. Gli insegnanti di lingua italiana che alla data della parafatura del presente Memorandum d’intesa prestano servizio come insegnanti nell’organizzazione scolastica della zona amministrata dalla Jugoslavia e gli insegnanti di lingua slovena che alla stessa data prestano servizio come insegnanti nell’organizzazione scolastica della zona amministrata dall’Italia non saranno rimossi dai loro posti per il motivo che non dispongono dei prescritti diplomi di abilitazione. Questa disposizione eccezionale non dovrà valere come precedente o essere invocata come applicabíle ad altri casi all’infuori di quelli relativi alle categorie sopra specificate. Nel quadro delle leggi in vigore le autorità jugoslave e italiane faranno quanto ragionevolmente possibile per dare ai predetti insegnanti la opportunità, come previsto nel precedente articolo 2 (d), di conseguire il medesimo status del personale insegnante di ruolo.

I programmi scolastici delle scuole sopra menzionate non dovranno essere di ostacolo al carattere nazionale degli alunni.

Gli appartenenti al gruppo etnico jugoslavo nella zona amministrata dall’Italia e gli appartenenti al gruppo etnico italiano nella zona amministrata dalla Jugoslavia saranno liberi di usare la loro lingua nei loro rapporti personali ed ufficiali con le autorità amministrative e giudiziarie delle due zone. Essi avranno il diritto di ricevere risposta nella loro stessa lingua da parte delle autorità; nelle risposte verbali, direttamente o per il tramite di un interprete; nella corrispondenza, almeno una traduzione delle risposte dovrà essere fornita dalle Autorità.

Gli atti pubblici concernenti gli appartenenti ai due gruppi etnici, comprese le sentenze dei Tribunali, saranno accompagnati da una traduzione nella rispettiva lingua. Lo stesso principio si applicherà agli avvisi ufficiali, alle pubbliche ordinanze ed alle pubblicazioni ufficiali.

Nella zona sotto l’amministrazione italiana le iscrizioni sugli enti pubblici ed i nomi delle località e delle strade saranno nella lingua del gruppo etnico jugoslavo, oltre che nella lingua dell’Autorità amministratrice, in quei distretti elettorali del Comune di Trieste e negli altri Comuni nei quali gli appartenenti al detto gruppo etnico costituiscono un elemento rilevante (almeno un quarto) della popolazione; nei Comuni della zona sotto amministrazione jugoslava, dove gli appartenenti al gruppo etnico italiano costituiscono un elemento rilevante (almeno un quarto) della popolazione, tali iscrizioni e tali nomi saranno in italiano, oltre che nella lingua della Autorità Amministratrice.

Lo sviluppo economico della popolazione etnicamente jugoslava nella zona amministrata dall’Italia e della popolazione etnicamente italiana nella zona amministrata dalla Jugoslavia, sarà assicurato senza discriminazione e con un’equa ripartizione dei mezzi finanziari disponibili.

Nessun mutamento dovrebbe essere apportato alle circoscrizioni delle unità amministrative fondamentali, nelle zone che vengono rispettivamente sotto l’amministrazione civile dell’Italia e della Jugoslavia, con l’intento di arrecare pregiudizio alla composizione etnica delle unità stesse.

Una speciale Commissione mista italo-jugoslava verrà istituita con compiti di assistenza e consultazione sui problemi relativi alla protezione del gruppo etnico jugoslavo nella zona sotto amministrazione italiana e del gruppo etnico italiano nella zona sotto amministrazione jugoslava. La Commissione esaminerà altresí i reclami e le questioni sollevate da individui appartenenti ai rispettivi gruppi etnici in merito alla esecuzione del presente Statuto.
I Governi italiano e jugoslavo faciliteranno le visite di tale Commissione alle zone sotto la loro amministrazione e accorderanno ogni agevolazione per l’assolvimento dei suoi compiti.

I due Governi si impegnano a negoziare immediatamente un particolareggiato regolamento relativo al funzionamento della Commissione.

Londra, 5 ottobre 1954.

VLADIMIR VELEBIT

MANLIO BROSIO

I PROTOCOLLI AGGIUNTIVI

Porto franco

Lettera dell’Ambasciatore d’Italia a Londra all’Ambasciatore di Jugoslavia:

In vista della inapplicabilità delle disposizioni dell’Allegato VIII del Trattato di pace con l’Italia relative ad un regime internazionale del Porto Franco di Trieste ed in relazione all’art. 5 del Memorandum d’intesa parafato oggi, il Governo italiano invita il Suo Governo a partecipare con altri Governi interessati ad una riunione in data prossima per consultarsi circa la elaborazione delle misure necessarie per applicare nel quadro della situazione esistente gli articoli da 1 a 20 dell’Allegato VIII del Trattato di pace con l’Italia allo scopo di assicurare il più ampio uso possibile del Porto Franco in armonia con le necessità del commercio internazionale.

Nelle more delle sopramenzionate consultazioni, il Governo italiano emanerà norme preliminari per regolare l’amministrazione del Porto Franco.

Sedi culturali

Lettera dell’Ambasciatore d’Italia a Londra all’Ambasciatore Jugoslavia:

Il mio Governo desidera informarLa che, nell’assumere l’amministrazione della zona per la quale sarà responsabile in base alle disposizioni del Memorandum d’intesa parafato oggi a Londra, esso renderà disponibile una casa in Roíano o in altro sobborgo da essere adibita a sede culturale per la comunità slovena di Trieste e metterà altresì a disposizione i fondi per la costruzione e l’arredamento di una nuova sede culturale in via Petronio. P, confermato che anche la " Narodni Dom " a San Giovanni è disponibile per essere adibita a sede culturale.

È inteso dal mio Governo che per parte sua il Governo jugoslavo è disposto a prendere in favorevole considerazione le richieste fatte da organizzazioni culturali italiane per ottenere ulteriori locali per le loro attività culturali nella zona che viene sotto l’amministrazione jugoslava.

Risposta dell’Ambasciatore di Jugoslavia a Londra all’Ambasciatore d’Italia:

Desidero ringraziarLa per la Sua lettera del 5 ottobre 1954 relativa alle sedi da mettere a disposizione di organizzazioni culturali slovene in Trieste e nei suoi sobborghi e di informarLa che il Governo jugoslavo è pronto a prendere in favorevole considerazione richieste di organizzazioni culturali italiane intese ad ottenere ulteriori locali per le loro attività culturali nella zona che viene sotto l’amminístrazione jugoslava.

Uffici per lo svolgimento delle funzioni consolari

Lettera dell’Ambasciatore d’Italia a Londra all’Ambascíatore di Jugoslavia:

Ho l’onore di riferirmi al Memorandum d’intesa parafato oggi a Londra e di chiedere se il Suo Governo è d’accordo a che il mio Governo apra un Ufficio in Capodistria per lo svolgimento delle funzioni consolari nei riguardi del territorio che verrà sotto l’amministrazione jugoslava in base alle disposizioni del Memorandum sopra menzionato. Nel caso che il Suo Governo sia d’accordo il mio Governo si propone di nominare un Console a capo di tale Ufficio. Sono in grado di dichiarare che il mio Governo, per parte sua, è pronto ad approvare la conversione della rappresentanza jugoslava a Trieste in un Ufficio per lo svolgimento delle funzioni consolari nei riguardi del territorio che verrà sotto l’amministrazione italiana ai termini del Memorandum d’intesa.

Risposta dell’Ambasciatore di Jugoslavia a Londra all’Ambasciatore d’Italia:

Ho l’onore di accusare ricevuta della Sua lettera in data odierna e di ringraziarLa per la proposta del Suo Governo relativa alla rappresentanza del Governo jugoslavo in Trieste. Il mio Governo si propone di nominare un Console Generale come Capo della sua rappresentanza a Trieste.

Il mio Governo è d’accordo, da parte sua, per l’apertura da parte del Suo Governo di un Ufficio in Capodistria per lo svolgimento delle funzioni consolari nei riguardi del territorio che verrà sotto l’amministrazione jugoslava.

Trapasso dei poteri

Lettere identiche dirette dal Signor Harrison e dal Signor Thompson all’Ambasciatore d’Italia a Londra:

Il mio Governo si riferisce alla decisione contenuta nel Memorandum d’intesa del 5 ottobre 1954 tra i Governi d’Italia, del Regno Unito, degli Stati Uniti e Jugoslavia, in base alle disposizioni del quale la responsabilità per la zona del Territorio Libero di Trieste amministrata dal Governo Militare del Regno Unito e degli Stati Uniti sarà da questo lasciata ed assunta dal Governo italiano. Per assicurare che la cessazione del Governo Militare e l’assunzione dell’amministrazione da parte dell’Italia, come pure il ritiro delle truppe del Regno Unito e degli Stati Uniti e l’entrata delle truppe italiane abbiano luogo in maniera sollecita e indisturbata, si propone che il Governo italiano designi un suo rappresentante per incontrarsi ad una data prossima con il Comandante della zona anglo-americana al fine di stabilire le misure del caso. Il mio Governo spera di essere in grado di eseguire tali misure entro un mese dalla data della parafatura del Memorandum d’intesa.

Lettere identiche dell’Ambasciatore d’Italia a Londra al Signor Harrison e al Signor Thompson:

Ho il piacere di accusare ricevuta ecc. ecc. Il mio Governo ha designato il Generale di Divisione Edmondo De Renzi quale suo rappresentante per incontrarsi con il Comandante della zona anglo-americana del Territorio Libero di Trieste per stabilire gli accordi relativi al cambio di amministrazione in quella zona del Territorio Libero di Trieste la cui responsabilità sarà assunta dall’Italia. Resta inteso che non appena le rettifiche della linea di demarcazione saranno state eseguite, avrà luogo l’ingresso delle truppe italiane, nel momento indicato in detti accordi e simultaneamente con il ritiro definitivo delle forze armate britanniche ed americane e l’assunzione della responsabilità da parte dell’Italia.

Liste delle scuole esistenti

menzionate nell’articolo 4 (c) dell’Allegato II (Statuto Speciale) del Memorandum d’intesa I.

I. Scuole slovene attualmente in funzione nella zona che viene sotto l’amministrazione dell’Italia in base al Memorandum d’intesa.

l. ASILI INFANTILI

a) Municipio di Trieste: Barcola, Gretta via S. Fortunato, San Giovanni, San Giacomo, Servola, San Sabba, Longera, Basovizza, Trebiciano, Villa Opicina, S. Croce, Prosecco;

b) Comune di Duino-Aurisina: Malchina, Aurisina, Duino;

c) Comune di Sgonico: Sgonico, Gabrovizza;

d) Comune di Monrupino: Monrupino; e) Comune di San Dorligo della Valle: San Dorligo della Valle, Bagnoli della Rosandra, Sant’Antonio in Bosco, Domio.

2. SCUOLE ELEMENTARI

a) Municipio di Trieste: San Giacomo, via S. Francesco, Via Donadoni, Servola, Cattinara, Roiano, Sant’Anna, San Giovanni, Barcola, Villa Opicina, Prosecco, Santa Croce, Trebiciano, Gropada, Basovizza;

b) Comune di Duino-Aurisina: Aurisina, Sistiana, Duino, San Giovanni di Duino, Medeazza, Ceroglie, Malchina, Slivia, San Pelagio;

c) Comune di Sgonico: Sales, Sgonico, Gabrovizza;

d) Comune di Monrupino: Monrupino;

e) Comune di San Dorligo della Valle: San Dorligo della Valle, Bagnoli della Rosandra, Sant’Antonio in Bosco, San Giuseppe della Chiusa, Domio, Caresana, Pese;

f) Comune di Muggia: Stramare, Santa Barbara.

3. SCUOLE E CORSI PROFESSIONALI

a) Municipio di Trieste: Scuola professionale industriale a Roiano, Scuola professionale industriale a San Giovanni, Corso professionale industriale a San Giovanni, Corso professionale industriale a Villa Opicina (2 anni), Corso professionale commerciale a Prosecco (2 anni), Corso professionale commerciale a Cattinara (2 anni), Corso professionale a Santa Croce;

b) Comune di Duino-Aurisina: Corso professionale industriale ad Aurisina (2 anni);

c) Comune di San Dorligo della Valle: Corso professionale industriale a San Dorligo della Valle (2 anni).

I sopramenzionati corsi professionali saranno cambiati in scuole professionali in base alla legge italiana.

4. SCUOLE SECONDARIE

Trieste: Scuola media inferiore, via delle Scuole Nuove, San Giacomo; Liceo scientifico con sezione classica, via Lazzaretto Vecchio 9; Istituto magistrale, piazzale Gioberti, San Giovanni; Istituto tecnico commerciale, piazzale Gioberti, San Giovanni.

II. Scuole italiane attualmente in funzione nella zona che viene sotto l’amministrazione della Jugoslavia in base al Memorandum d’intesa.

l. ASILI INFANTILI

Capodistria.

2 Classi italiane negli asili infantili in: Isola d’Istria, Pirano, Buie, Sicciole, Cittanova, Umago.

2. SCUOLE ELEMENTARI

Umago, Verteneglio, Castagna, Cittanova, Capodistria, Pirano, Santa Lucia, Sicciole, Buie, Grisignano, Momiano, San Nicolò, Isola d’Istria, Prade, Semedella, Strugnano.

3. SCUOLE PROFESSIONALI

Capodistria, Isola d’Istria, Sicciole, Buie, Umago, Cittanova, sezione italiana della Scuola professionale triennale di artigianato femminile a Capodistria.

4. SCUOLE SECONDARIE

Capodistria: Scuola media inferiore e Ginnasio-Liceo classico " C. Combi. " (8 anni);

Pirano: Ginnasio-Liceo scientifico (8 anni);

Isola d’Istria: Scuola tecnica commerciale (2 anni).

Združeni narodi: splošna deklaracija človekovih pravic

Sprejela in razglasila jo je Generalna skupščina Združenih narodov 10. decembra 1948 z resolucijo št. 217 A (III).
Preambula
 
Generalna skupščina razglaša

ker pomeni priznanje prirojenega človeškega dostojanstva vseh članov človeške družbe in njihovih enakih in neodtujljivih pravic temelj svobode, pravičnosti in miru na svetu;

ker sta zanikanje in teptanje človekovih pravic pripeljala do barbarskih dejanj, žaljivih za človeško vest, in ker je bila stvaritev sveta, v katerem bi imeli vsi ljudje svobodo govora in verovanja in v katerem ne bi živeli v strahu in pomanjkanju, spoznana za najvišje prizadevanje človeštva;

ker je nujno potrebno, da se človekove pravice zavarujejo z močjo prava, da človek ne bi bil prisiljen zatekati se v skrajni sili k uporu zoper tiranijo in nasilje;

ker je nujno potrebno pospeševati razvoj prijateljskih odnosov med narodi;

ker so ljudstva Združenih narodov ponovno potrdila svojo vero v temeljne človekove pravice in dostojanstvo in vrednost človekove osebnosti, v enakopravnost moških in žensk in se odločila, da bodo podpirala družbeni napredek in ustvarjanje boljših življenjskih pogojev v večji svobodi;

ker so se vse države članice zavezale, da bodo, v sodelovanju z Združenimi narodi, pospeševale splošno in resnično spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin;

ker je skupno razumevanje teh pravic in svoboščin največjega pomena za popolno uresničitev te zaveze.

To splošno deklaracijo človekovih pravic kot skupen ideal vseh ljudstev in vseh narodov z namenom, da bi vsi organi družbe in vsi posamezniki, vedno v skladu s to Deklaracijo, pri pouku in vzgoji razvijali spoštovanje teh pravic in svoboščin ter s postopnimi državnimi in mednarodnimi ukrepi zagotovili in zavarovali njihovo splošno in resnično priznanje in spoštovanje, tako med narodi držav članic samih, kakor tudi med ljudstvi ozemelj pod njihovo oblastjo.

1. člen

Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.

2. člen

Vsakdo je upravičen do uživanja vseh pravic in svoboščin, ki so razglašene s to Deklaracijo, ne glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino.

Nadalje ni dopustno nikakršno razlikovanje glede na politično ali pravno ureditev ali mednarodni položaj dežele ali ozemlja, ki mu kdo pripada, pa naj bo to ozemlje neodvisno, pod skrbništvom, nesamoupravno ali kakorkoli omejeno v svoji suverenosti.

3. člen

Vsakdo ima pravico do življenja, do prostosti in do osebne varnosti.

4. člen

Nihče ne sme biti držan ne v suženjstvu ne v tlačanski odvisnosti; suženjstvo in trgovina s sužnji v kakršnikoli obliki sta prepovedana.

5. člen

Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali okrutnemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.

6. člen

Vsakdo ima povsod pravico do priznanja pravne sposobnosti.

7. člen

Vsi so enaki pred zakonom, vsi, brez diskriminacije, imajo pravico do enakega pravnega varstva. Vsi imajo pravico do enakega varstva pred sleherno diskriminacijo, ki bi kršila to Deklaracijo, kakor tudi pred vsakim ščuvanjem k takšni diskriminaciji.

8. člen

Vsakdo ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva pri pristojnih državnih sodnih oblasteh proti dejanjem, ki kršijo temeljne pravice, priznane mu po ustavi ali zakonu.

9. člen

Nihče ne sme biti samovoljno zaprt, pridržan ali izgnan.

10. člen

Vsakdo je pri odločanju o njegovih pravicah in dolžnostih in v primeru kakršnekoli kazenske obtožbe zoper njega upravičen ob polni enakosti do pravičnega in javnega obravnavanja pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem.

11. člen

1. Vsakdo, ki je obtožen kaznivega dejanja, ima pravico, da velja za nedolžnega, dokler ni spoznan za krivega v skladu z zakonom, v javnem postopku, v katerem so mu dane vse možnosti, potrebne za njegovo obrambo.

2. Nihče ne sme biti spoznan za krivega kateregakoli kaznivega dejanja zaradi kakršnegakoli ravnanja ali opustitve, ki v času storitve ni bilo kaznivo dejanje po notranjem ali mednarodnem pravu. Prav tako se ne sme izreči strožja kazen od tiste, ki je bila predpisana v času storitve kaznivega dejanja.

12. člen

Nikogar se ne sme nadlegovati s samovoljnim vmešavanjem v njegovo zasebno življenje, v njegovo družino, v njegovo stanovanje ali njegovo dopisovanje in tudi ne z napadi na njegovo čast in ugled. Vsakdo ima pravico do zakonskega varstva pred takšnim vmešavanjem ali takšnimi napadi.

13. člen

1. Vsakdo ima pravico do svobodnega gibanja in izbire prebivališča znotraj meja določene države.

2. Vsakdo ima pravico zapustiti katerokoli državo, vključno s svojo lastno, in vrniti se v svojo državo.

14. člen

1. Vsakdo ima pravico v drugih državah iskati in uživati pribežališče pred preganjanjem.

2. Na to pravico se ni mogoče sklicevati v primeru pregona, ki dejansko temelji na nepolitičnih kaznivih dejanjih, ki so v nasprotju s cilji in načeli Združenih narodov.

15. člen

1. Vsakdo ima pravico do državljanstva.

2. Nikomur se ne sme samovoljno vzeti državljanstvo ali zakonita pravica do spremembe državljanstva.

16. člen

1. Polnoletni moški in ženske imajo brez kakršnihkoli omejitev glede na raso, državljanstvo ali vero, pravico skleniti zakonsko zvezo in ustanoviti družino. Upravičeni so do enakih pravic v zvezi z zakonsko zvezo, tako med zakonsko zvezo, kot tudi, ko ta preneha.

2. Zakonska zveza se sme skleniti samo s svobodno in polno privolitvijo obeh bodočih zakoncev.

3. Družina je naravna in temeljna celica družbe in ima pravico do družbenega in državnega varstva.

17. člen

1. Vsakdo ima pravico do premoženja, tako sam, kakor tudi skupno z drugimi.

2. Nikomur ne sme biti premoženje samovoljno vzeto.

18. člen

Vsakdo ima pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi; ta pravica vključuje svobodo spreminjati prepričanje ali vero, kakor tudi njuno svobodno, javno ali zasebno izražanje, bodisi posamezno ali v skupnosti z drugimi, s poučevanjem, z izpolnjevanjem verskih dolžnosti, z bogoslužjem in opravljanjem obredov.

19. člen

Vsakdo ima pravico do svobode mišljenja in izražanja, vštevši pravico, da nihče ne sme biti nadlegovan zaradi svojega mišljenja, in pravico, da lahko vsak išče, sprejema in širi informacije in ideje s kakršnimikoli sredstvi in ne glede na meje.

20. člen

1. Vsakdo ima pravico do svobodnega in mirnega zbiranja in združevanja.

2. Nikogar se ne sme prisiliti k članstvu v katerokoli društvo.

21. člen

1. Vsakdo ima pravico sodelovati pri opravljanju javnih zadev svoje države bodisi neposredno ali pa po svobodno izbranih predstavnikih.

2. Vsakdo ima pod enakimi pogoji pravico do javnih služb v svoji državi.

3. Volja ljudstva je temelj javne oblasti; ta volja se mora izražati v občasnih in poštenih volitvah, ki morajo biti splošne, ob načelu enakosti in tajnega glasovanja ali po kakšnem drugem enakovrednem postopku, ki zagotavlja svobodo glasovanja.

22. člen

Vsakdo ima kot član družbe pravico do socialne varnosti in pravico do uživanja, s pomočjo prizadevanja svojih skupnosti in mednarodnega sodelovanja in v skladu z ureditvijo in sredstvi neke države, ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic, nepogrešljivih za njegovo dostojanstvo in svoboden razvoj njegove osebnosti.

23. člen

1. Vsakdo ima pravico do dela in proste izbire zaposlitve, do pravičnih in zadovoljivih delovnih pogojev in do varstva pred brezposelnostjo.

2. Vsakdo ima, brez kakršnekoli diskriminacije, pravico do enakega plačila za enako delo.

3. Vsakdo, kdor dela, ima pravico do pravične in zadovoljive nagrade, ki zagotavlja njemu in njegovi družini človeka vreden obstoj in ki naj se po potrebi dopolni z drugimi sredstvi socialnega varstva.

4. Vsakdo ima pravico sodelovati pri ustanavljanju sindikata ali pridružiti se sindikatu za zavarovanje svojih interesov.

24. člen

Vsakdo ima pravico do počitka in prostega časa, vključno z razumno omejitvijo delovnih ur, in pravico do občasnega plačanega dopusta.

25. člen

1. Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

2. Materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči. Vsi otroci, bodisi da so rojeni kot zakonski ali zunaj zakonske skupnosti, uživajo enako socialno varstvo.

26. člen

1. Vsakdo ima pravico do izobraževanja. Izobraževanje mora biti brezplačno vsaj na začetni stopnji. Šolanje na začetni stopnji mora biti obvezno. Tehnično in poklicno šolanje mora biti splošno dostopno. Višje šolanje mora biti na osnovi doseženih uspehov vsem enako dostopno.

2. Izobraževanje mora biti usmerjeno k polnemu razvoju človekove osebnosti in utrjevanju spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pospeševati mora razumevanje, strpnost in prijateljstvo med vsemi narodi in med rasami in verskimi skupinami ter pospeševati dejavnost Združenih narodov in ohranitev miru.

3. Starši imajo prednostno pravico pri izbiri vrste izobraževanja svojih otrok.

27. člen

1. Vsakdo ima pravico prosto se udeleževati kulturnega življenja svoje skupnosti, uživati umetnost in sodelovati pri napredku znanosti in biti deležen koristi, ki iz tega izhajajo.

2. Vsakdo ima pravico do varstva moralnih in premoženjskih koristi, ki izhajajo iz kateregakoli znanstvenega, književnega ali umetniškega dela, katerega avtor je.

28. člen

Vsakdo je upravičen do družbenega in mednarodnega reda, v katerem se lahko v polni meri uresničujejo pravice in svoboščine, določene v tej Deklaraciji.

29. člen

1. Vsakdo ima dolžnosti do skupnosti, v kateri je edino mogoč svoboden in popoln razvoj njegove osebnosti.

2. Pri izvajanju svojih pravic in svoboščin je vsakdo podvržen samo takšnim omejitvam, ki so določene z zakonom, katerih izključni namen je zavarovati obvezno priznanje in spoštovanje pravic in svoboščin drugih ter izpolnjevanje pravičnih zahtev morale, javnega reda in splošne blaginje v demokratični družbi.

3. Te pravice in svoboščine se v nobenem primeru ne smejo izvajati v nasprotju s cilji in načeli Združenih narodov.

30. člen

Nobene določbe te Deklaracije se ne sme razlagati tako, kot da iz nje izhaja za državo, skupino ali posameznika kakršnakoli pravica do kakršnegakoli delovanja ali dejanja, ki bi hotelo uničiti v njej določene pravice in svoboščine.