Papež Frančišek: blagosloviti, roditi in najti so trije glagoli, ki v Božji Materi dobijo svojo izpolnitev

Pridiga papeža Frančiška na 54. svetovni dan miru in ob prazniku Svete Marije Božje Matere. Pridigo je ob odsotnosti papeža prebral kardinal Parolin.

Papež Frančišek

Blagosloviti. V 4. Mojzesovi knjigi Gospod zahteva, da sveti služabniki blagoslavljajo njegovo ljudstvo: »Tako blagoslavljajte Izraelove sinove; recite jim: ‘Gospod naj te blagoslovi’« (6,23-24). Ne gre za pobožno spodbudo, to je jasna zahteva. Pomembno je, da duhovniki tudi danes blagoslavljajo Božje ljudstvo, ne da bi se naveličali; pa tudi, da so vsi verniki nosilci blagoslova, blagoslavljajo. Gospod ve, da potrebujemo blagoslov: prva stvar, ki jo je storil po stvarjenju, da je o vsem dobro govoril in da je zelo dobro govoril o nas. Sedaj pa, z Božjim Sinom, ne prejemamo samo besed blagoslova, ampak blagoslov sam: Jezus je Očetov blagoslov. V njem nas Oče, pravi sv. Pavel, blagoslavlja »z vsakršnim blagoslovom« (Ef 1,3). Kadar koli odpremo srce Jezusu, v naše življenje vstopi Božji blagoslov.

Danes slavimo Božjega Sina, Blagoslovljenega po naravi, ki prihaja k nam po Materi, blagoslovljeni po milosti. Marija nam tako prinaša Božji blagoslov. Tja, kjer je ona, pride Jezus. Zato jo moramo sprejeti, kot jo je sprejela sveta Elizabeta, ki jo je povabila v svojo hišo, takoj prepoznala blagoslov in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!« (Lk 1,42). Te besede ponavljamo pri Zdravamariji. Ko Mariji pripravimo prostor, smo blagoslovljeni, se pa tudi naučimo blagoslavljati. Marija nas namreč uči, da blagoslov prejmemo tako, da ga delimo. Ona, blagoslovljena, je bila blagoslov za vsakogar, ki ga je srečala: za Elizabeto, za ženina in nevesto v Kani, za apostole v dvorani zadnje večerje… Tudi mi smo poklicani, da blagoslavljamo, da v Božjem imenu govorimo dobro. Svet je močno onesnažen zaradi slabega govorjenja in mišljenja o drugih, o družbi, o samih sebi. Toda obrekljivost kvari, vse izpridi, medtem ko blagoslov prenavlja, daje moč za ponoven začetek. Mater Božjo prosimo za milost, da bi za druge bili veseli prinašalci Božjega blagoslova, kakor je ona za nas.

Roditi je drugi glagol. Sveti Pavel poudarja, da je Božji sin »rojen iz žene« (Gal 4,4). Z malo besedami nam pove nekaj čudovitega: da se je Gospod rodil tako kot mi. Ni se pojavil odrasel, ampak kot otrok; na svet ni prišel sam od sebe, ampak iz žene, po devetih mesecih v Materinem telesu, iz katere si je pustil stkati človeškost. Gospodovo srce je začelo utripati v Mariji, Bog življenja je kisik dobival od nje. Od takrat nas Marija združuje z Bogom, saj se je v njej Bog združil z našim mesom in ga ni več zapustil. Sv. Frančišek je rad dejal: »Marija je Gospoda Veličastva naredila za našega brata« (sv. Bonaventura, Legenda major, 9,3). Ona ni samo most med nami in Bogom, je še več: je pot, ki jo je Bog prehodil, da bi prišel do nas, in je pot, ki jo moramo prehoditi mi, da bi prišli do Nega. Po Mariji srečujemo Boga kakor On hoče: v nežnosti, v intimnosti, v mesu. Seveda, kajti Jezus ni abstraktna ideja, je konkreten, je utelešen, je rojen iz žene in je potrpežljivo rastel. Ženske poznajo to potrpežljivo konkretnost. Mi, moški smo pogosto abstraktni in nekaj hočemo takoj; ženske so konkretne in znajo potrpežljivo plesti niti življenja. Koliko žensk, koliko mater na ta svet rojeva in preraja življenje, ko dajejo prihodnost svetu!

Na svetu nismo zato, da bi umrli, ampak da bi rojevali življenje. Sveta Božja Mati nas uči, da je prvi korak, da bi temu, kar nas obdaja, dali življenje, v tem, da ga ljubimo v sebi. V današnjem evangeliju pravi: »«Vse je ohranila v srcu« (prim. Lk 2,19). Iz srca se rojeva dobro. Kako pomembno je ohranjati čisto srce, varovati notranje življenje, molitev! Kako pomembno je vzgajati srce za skrb, da ima ljudi in stvari za dragocene. Vse se začenja iz tega, iz skrbi za druge, za svet, za stvarstvo. Ne koristi nam, če poznamo veliko stvari in veliko ljudi, če zanje ne poskrbimo. Ko letos upamo na ponovno rojstvo in nova zdravljenja, ne zanemarimo skrbi za. Kajti poleg cepiva za telo potrebujemo tudi cepivo za srce: to je skrb. Če bomo vsi prevzeli skrb za druge, kot je Marija storila za nas, bo to dobro leto.

Najti pa je tretji glagol. Evangelij pravi, da so pastirji »našli Marijo, Jožefa in dete« (v. 16). Niso našli čudovitih in veličastnih znamenj, ampak preprosto družino. Tam pa so v resnici našli Boga, ki je veličina v majhnosti, moč v nežnosti. Toda kaj so storili pastirji, da so našli to, na videz tako nevpadljivo znamenje? Poklical jih je angel. Tudi mi ne bi našli Boga, če ne bi bili poklicani po milosti. Nismo si mogli predstavljati takega Boga, ki se rodi iz žene in z nežnostjo v temelju spremeni svet, toda po milosti smo ga našli. Odkrili smo, da njegovo odpuščanje preraja, njegova tolažba vžiga upanje, njegova prisotnost daje neuničljivo veselje. Našli smo ga, vendar ga ne smemo izgubiti izpred oči. Gospoda namreč ne najdemo enkrat za vselej. Treba ga je najti vsak dan. Zato evangelij pastirje vedno opisuje v iskanju, v gibanju: »hitro so odšli, našli, povedali, vrnili so se ter slavili in hvalili Boga« (vv. 16-17.20). Niso bili pasivni, kajti da bi sprejeli milost, moramo ostati dejavni.

Kaj pa smo mi poklicani, da bi našli na začetku leta? Lepo bi bilo, če bi našli čas za koga. Čas je bogastvo, ki ga imamo vsi, vendar smo nanj ljubosumni, ker ga hočemo uporabiti samo zase. Prositi moramo za milost, da bi našli čas za Boga, za ljudi, za bližnjega, za tistega, ki je sam, ki trpi, ki potrebuje poslušanje in skrb. Če bomo našli čas, da ga bomo podarili, bomo presenečeni in srečni kot pastirji.

Marija, ki je Boga nosila v času, naj nam pomaga, da bomo podarjali svoj čas. Sveta Božja Mati, tebi posvečamo novo leto. Ti, ki znaš ohranjati v srcu, poskrbi za nas. Blagoslovi naš čas in nas nauči, da bomo našli čas za Boga in za druge. Z veseljem in zaupanjem ti vzklikamo: Sveta Božja Mati! In tako naj bo.

Vir: vaticannews.va

[wd_hustle id=sso-social-share type=social_sharing]