Zakonodaja
Leta 2001 je bil odobren zakon za globalno zaščito slovenske jezikovne manjšine, zakon št. 38 (Določila za zaščito slovenske jezikovne skupnosti dežele Furlanije – Julijske Krajine), ki predstavlja pomembno prelomnico v pravnem razvoju statusa te skupnosti.
Leta 2007 je Avtonomna dežela Furlanija – Julijska krajina z deželnim zakonom št. 26 (Deželna določila za zaščito slovenske jezikovne manjšine) sprejela vsebine vsedržavnega zaščitnega zakona.
Omenjena zakona in okvirni zakon št. 482/1999 (Zakonska določila v zvezi z zaščito zgodovinskih jezikovnih manjšin), ki slovensko manjšino vključuje med 12 priznanih zgodovinskih jezikovnih manjšin, urejajo temeljne pravice slovenske narodne skupnosti v Italiji v skladu s 6. členom italijanske Ustave, ki določa načelo zaščite jezikovnih manjšin, in z evropsko ter mednarodno zakonodajo, ki ureja to področje.
Na področju pravnega varstva slovenske narodne skupnosti v Italiji obstajajo tudi specifični zakoni za šole s slovenskim učnim jezikom v tržaški in goriški pokrajini (najpomembnejša sta zakon št. 1012/1961 in zakon št. 932/1973) in določbe o rabi slovenščine na sodiščih.
Zakon št. 38/2001
Zakon št. 38/2001 določa nov pravni status slovenske narodne skupnosti v Italiji, zato njeni pripadniki danes uživajo enake pravice v vseh treh zakonsko opredeljenih pokrajinah, v katerih živijo. Pravna zaščita temelji na ozemeljskem načelu in se uveljavlja v 32 občinah treh pokrajin, ki so vključene v odlok predsednika republike z dne 12. septembra 2007. Za preverjanje izvajanja zaščitnih določil je pristojen Institucionalni paritetni odbor za vprašanja slovenske manjšine; sedež odbora, ki je bil ustanovljen v skladu z zaščitnim zakonom št. 38/2001, je v Trstu, pri predsedstvu Avtonomne dežele Furlanije – Julijske krajine.
Zakon št. 38/2001 obsega glavna področja zaščite, ki se nanašajo na javno rabo slovenščine in razvoj manjšinske skupnosti:
- pravica do izobraževanja, vzgoje in usposabljanja v slovenskem jeziku;
- pravica do rabe slovenskega jezika v odnosih z javnimi upravami, do pridobitve dvojezične osebne izkaznice, do prejemanja dvojezičnih obrazcev in do možnosti uporabe slovenskega jezika v odnosih z osebjem javnih uradov;
- pravica do rabe slovenskega jezika tako v ustni kot v pisni obliki v zbornih organih in v izvoljenih skupščinah (npr. v občinskih svetih);
- pravica do vidne dvojezičnosti na javnih mestih z dvojezičnimi cestnimi oznakami in tablami;
- pravica do povrnitve osebnih imen in priimkov ter krajevnih imen v izvirno slovensko obliko;
- pravica do izražanja lastne narodne identitete tudi s simboli, na primer z izobešanjem slovenske zastave – poleg italijanske, evropske in deželne – v javnih prostorih;
- pravica do lastnih medijev, kot so časopisi, televizija in radio, tako javnih kot zasebnih, in do lastne založniške dejavnosti v slovenskem jeziku;
- pravica do lastnih organizacij in združenj, vključno s krovnimi, sindikalnimi in stanovskimi organizacijami;
- pravica do olajšanih oblik izvolitve svojih političnih predstavnikov;
- pravica do izvajanja gospodarskih dejavnosti;
- pravica do zaščite proti diskriminaciji.