V Ovčji vasi odprli nov sedež Združenja don Mario černet

V soboto, 24. oktobra, je bivši oški Farouž tudi uradno spet pridobil staro pomembno vlogo ohranjanja slovenske besede, ki jo je za domačine imelo do šestdesetih let prejšnjega stoletja – ko se je v bližnji farni cerkvi obred še odvijal dvojezično. Večmesečno delo članov združenja in domačih podpornikov je obrodilo sadove in na misli, ki so privedle do tega, je v dvojezičnem uvodnem pozdravu opozorila sama članica združenja Anna Wedam: »Veliko kulturnih ustanov se rodi na podlagi utopije – in veliko ljudi, ki si je iz radovednosti prišlo ogledat sedež med ureditvijo prostorov, je izrazilo prepričanje, da je utopično odpirati sedež slovenskega združenja prav v Ovčji vasi – kjer je slovenščina ugašajoč plamenček. Brez sanj in utopij pa bi življenje bilo brezbarvno – in naša utopija je prav ta. Trudimo se, da ne izgubimo tako pomembne jezikovne dediščine – skupaj s furlansko in z nemško in po načelih same ustave Republike Italije«. Ovčjo vas so nekoč imeli za najbolj slovensko vas v Kanalski dolini. Dandanes – po dveh svetovnih vojnah in izbruhu nacionalizmov, govori v Ovčji vasi še vedno slovensko morda šestina prebivalcev – predvsem starejši, ki iz zadržanosti pogosto se ne pokažejo pred občinstvom. Za recitacijo v narečju bližnjih Ukev so zato skrbeli ukovški otroci in zborovodja Osvaldo Errath. Sedež je blagoslovil domači župnik Mario Gariup – ki je ponudil prostore za novi zagon združenja in ki je potem skupaj s predsednikom združenja Antoniom Sivcem prerezal slovensko-italijanski trak. Predsednik je potem skupaj z Anno Wedam v okviru intervjuja z goriškim časnikarjem Julijan čavdek orisal lik Maria Cerneta, sicer pokojnega žabniškega župnika beneškega rodu, ki si je prizadeval za ohranjanje slovenskega jezika v žabniškem verskem življenju. Med intervjujem je tudi bil govor o nadaljnjih načrtih združenja. Med slednjimi je tudi, da bi odprli slovensko knjižnico.
Naborješki-oški župan Boris Preschern, je občinstvo najprej nagovarjal v družinskem ukovškem ziljskem narečju in potem nadaljeval v slovenščini. »V Kanalski dolini že stoletja prebiva tudi slovensko ljudstvo, že stoletja se govori slovensko in upam, da se bo tu govorilo tudi slovensko še v prihodnosti«. Rekel je med drugim: »Za pomoč smo prosili Svet slovenskih organizacij in upamo, da bomo lahko dosegli cilj trojezične šole na našem ozemlju. Zahvaljujoč se nekaterim osebam in tudi vztrajnosti vaškega prebivalstva, so v Ukvah lahko ohranili slovenski jezik na področju cerkve in cerkvenega petja ter v domačih navadah. Skoraj samo v Ukvah se lahko dandanes slovenska beseda še vedno sliši po cestah in v barih. Naša je naloga – in v tem smislu sem jaz prvi odgovoren za to – da si prizadevamo, da se bo to ohranilo«.
Kratek poseg je nato imel Rudi Merljak, ki je kot funkcionar Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu ponesel pozdrav odsotnega Gorazda Žmavca, ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu. Merljak je prepričan, da na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu verjamejo v utopije in je potrdil podporo Urada prizadevanjem za ohranjanje slovenskega jezika in kulture.
Podpredsednik Deželnega sveta Furlanije-Julijske krajine Igor Gabrovec, je čestital za novo pridobitev za celotno slovensko skupnost in združenju zaželel uspešno delo.
Ob pomembni pridobitvi je predsednik Sveta slovenskih organizacij Walter Bandelj podčrtal pomoč s strani čedajskega Združenja Blankin in goriške Zveze slovenske katoliške prosvete ob organiziranju slovesnosti in si želel nadaljnje sodelovanje.
Zaželel si je tudi, da bodo novi prostori kraj skupnega dela v prid slovenske narodne skupnosti in kraj srečevanja za domačo mladino. »Ta novi sedež pa naj bo tudi kraj sodelovanja z drugimi stvarnostmi v Kanalski dolini«.
Na sodelovanje z ostalimi jezikovnimi skupnostmi v Kanalski dolini je opozoril tudi domači kulturnik Raimondo Domenig, ki je na otvoritvi predstavil društvo nemško govorečih Kanalčanov »Kanaltaler Kulturverein«. Ponesel je pozdrav domače nemške skupnosti in predlagal, da se čimprej vzpostavi sodelovanje med obema društvoma. Kljub temu, da ne govori slovensko, naj bi sam bil slovenskega porekla. Zgodovinsko naj bi Slovenci prišli stoletja pred Nemci; Furlani in Italijani pa samo kasneje. A dandanes so v Kanalski dolini vsi skupaj: »Smo v Evropi in je treba, da imamo trdne korenine« je dejal
»Štirijezičen je ta prostor ob meji, jezikovno in kulturno bogat« je izjavil predsednik Sveta slovenskih organizacij za Videmsko in podpredsednik Ždruženja »Don Evgen Blankin«, Riccardo Ruttar, ki je med drugim rekel, da je Kanalska dolina daleč od centralnih sedežev, pa ne daleč od misli in srca vseh Slovencev, ki se borijo za obstoj in razvoj slovenske skupnosti v deželi.
»Združenje don Mario černet se bo prav gotovo prizadevalo, da bi prišli do rednega trijezičnega pouka, tako da bi si ne morale slovenske družine iskat alternativ drugje«, je še dejal.
Ob koncu prireditve je predsednik Antonio Sivec izročil priznanja domačinom, ki so pomagali pri delu. Prejeli so jih Pavel Pivk, Adolfo Kandutsch, Osvaldo Schermann, Franco Lorenzetto, Valerio Lister in Thomas Della Mea.
Celo prireditev sta pretežno v slovenščini, pa še v nemščini in italijanščini, glasbeno popestrila Cerkveni pevski zbor iz Ukev pod vodstvom Osvalda Erratha in Višarski oktet pod vodstvom Anne Marie Missoni.

Luciano Lister – objavljeno v štirinajstdnevniku Dom z dne, 1. novembra 2015