Priznanji na osrednji proslavi Slovencev v Italiji ob slovenskem kulturnem prazniku, ki se je letos odvijala v Čedadu 25. februarja, sta prejela Luigia Negro in Franko Žerjal.
V celoti objavljamo njuni utemeljitvi.
LUIGIA NEGRO
Luigia Negro ima velike zasluge za kulturni in družbeni razvoj doline Rezije in za njeno polno umestitev v okvir slovenske manjšinske skupnosti v Furlaniji Julijski Krajini. Ob dragocenem političnem in kultunem povezovalnem delu na pokrajinski in deželni ravni, je stkala tesne vezi in sodelovanja z Univerzo v Vidmu in z znanstvenimi ustanovami v Sloveniji, v prvi vrsti z Inštitutom za slovensko narodopisje zlasti pri projektu transkripcije izročila, ki ga je akademik Milko Matičetov dokumentiral v Reziji. Med najpomembnejšimi uspehi Luigie Negro je ureditev Muzeja rezijanskih ljudi v prenovljenih prostorih na Solbici, ki je posvečen rezijanski pravljici.
Rezijanka s Solbice, leta 1990 se je zaposlila pri Zvezi slovenskih kulturnih društev v komaj ustanovljenem uradu v rojstni vasi. Od takrat si neutrudno prizadeva za ohranitev rezijanske kulture in narečja tudi v nelahkih političnih razmerah. Organizirala je številne kulturne dogodke, koncerte, razstave, tečaje slovenskega jezika, sodelovala je na pobudah o rezijanščini in rezijanski kulturi v šolah.
Prva v naši skupnosti je stopila na pot razvoja kulturnega turizma in v zadnjih 30 letih je v dolino pod Kaninom privabila na tisoče obiskovalcev, pretežno iz Slovenije. S tem projektom se je povezala tudi z albansko in grško jezikovno manjšino v južni Italiji ter nemško skupnostjo v naši Deželi. Zelo aktivna je na publicističnem področju: od leta 2005 je odgovorna urednica biltena kulturnega društva Rozajanski dum Näš glas, vsako leto izdaja Rezijanski Kolindren, redno sodeluje s tednikom Novi Matajur, ter s Trinkovim koledarjem. Sodelovala je tudi z oddajo Rozajanski glas, ki jo tedensko oddaja Radio Trst A in jo danes urejuje skupina mlajših Rezijanov.
FRANKO ŽERJAL
Franko Žerjal, kulturni ustvarjalec, profesor likovne umetnosti, režiser, gledališki in radijski soustvarjalec, je znal na vseh področjih svojega delovanja vedno privabljati mlade in jih predvsem spodbujati k samostojnemu ustvarjalnemu snovanju.
Rodil se je leta 1942 v Rojanu, ki je po vojni doživel izredno živahen kulturni razcvet. Žerjal je že kot dijak pri prof. Černigoju pokazal tudi velik talent za likovno umetnost, ki se ji posveča že celo življenje. Gojenje umetniške žilice ga je privedlo do mature na Umetnostnem zavodu v Gorici, na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pa je poglobil znanje risanja in figure. Opremil je več knjig in publikacij, sodeloval je na skupinskih razstavah in pripravil tudi nekaj samostojnih razstav.
Franko Žerjal je že v mladih letih sodeloval s tržaškim Slovenskim narodnim gledališčem, igral pa je tudi pri uprizoritvah Slovenskega odra. Na povabilo prof. Jožeta Peterlina je pristopil k Radijsku odru in mu kot igralec in režiser ostal zvest do danes. Ko se je preselil v Gorico, je svoje navdušenje za gledališče posredoval več generacijam igralcev. Kot režiser je deloval v Podgori, Gorici in več desetletij v Števerjanu: tam je z dramsko družino prosvetnega društva Sedej sooblikoval odmevne in nepozabne predstave, ki so bile deležne številnih prestižnih nagrad. Med drugim več prvih nagrad za režijo in predstavo na Linhartovem srečanju v Postojni, na Zamejskem festivalu amaterskih dramskih skupin v Mavhinjah, na Čufarjevih dnevih na Jesenicah in na mednarodnem gledališkem festivalu v Srbiji. Žerjalov doprinos je zapisan tudi ob nastanku goriške mladinske gledališke skupine O’Klapa. Že leta 1998 pa je kot predsednik bogato, široko in daljnovidno zasnoval delovanje društva Kulturni center »Lojze Bratuž«, ki je nastalo po prenovi dvorane Katoliškega doma.
