V nedeljo, 25. februarja 2024, se je v gledališču Ristori v Čedadu odvijala osrednja proslava ob slovenskem kulturnem prazniku Slovencev v Italiji, ki sta jo organizirala SKGZ in SSO. Slavnostni govor je imela mag. Nina Pahor. Slednjega objavljamo v celoti:
“V 6. stoletju so Slovani zapustili svojo pradomovino v severnokarpatskem bazenu in se razselili na vzhod, jug in zahod. V zgodovini imenujemo to obdobje preseljevanje narodov ali preseljevanje ljudstev. V drugi polovici 6. stoletja so Slovani že naselili Vzhodne Alpe, Panonsko nižino in večino Balkanskega polotoka. Jezik Slovanov je bil v času razselitve še razmeroma enoten: temu jeziku pravimo praslovanščina in je jezik prednik vseh slovanskih jezikov. Praslovanščina se je do leta 800 spremenila razmeroma malo, vendar toliko, da so te spremembe pozneje privedle do nastanka treh podskupin slovanskih jezikov, vsake na svojem geografskem območju – vzhodu, jugu in zahodu. Skozi srednji vek se je na območju Vzhodnih Alp iz praslovanščine postopoma oblikoval jezik, ki mu v jezikoslovju pravimo alpska južna slovanščina in nato še alpska slovenščina. O slovenščini kot samostojnem in enotnem jeziku lahko začnemo govoriti po letu 1000, ko so se v jeziku zgodile tiste spremembe, ki jih imamo za definicijske lastnosti našega jezika. Do leta 1200 se torej na Slovenskem oblikuje enoten jezik, ki pa se začne kmalu dialektizirati, cepiti na narečja. Med 12. in 13. stoletjem se slovenščina razdeli na dve narečji. Med 13. in 14. stoletjem se ti dve narečji razdelita še vsak na dve, torej skupno štiri; v obdobju od 14. do 17. stoletja, ki ga v slovenskem jezikoslovju imenujemo obdobje pospešene dialektizacije, pa so se omenjena štiri narečja še dodatno cepila in iz njih jih je nastalo osem, ki jim danes pravimo narečne ploskve. Tudi te narečne ploskve so se v času delile na narečja, kot jih poznamo danes, in narečja so se razcepila na posamezne krajevne govore.
Delitev na osem narečnih ploskev je delitev, ki jo uporabljamo v t. i. genetskem jezikoslovju, tj. tisti veji jezikoslovja, ki upošteva zgodovinski razvoj jezika. V t. i. tipološkem jezikoslovju, tj. tisti veji jezikoslovja, ki upošteva najmlajše pojave v jeziku, delimo slovenska narečja v sedem narečnih skupin. Kriterij, kako narečja razvrščamo po narečnih skupinah, tu ni več zgodovinski razvoj, temveč slušni vtis, torej kako posamezna narečja zvenijo ušesu poslušalca.
Ker smo danes tukaj zbrani Slovenci iz Italije, sem se odločila, da vam posebej predstavim narečja, ki se govorijo pri nas. Na tem zahodnem pasu slovenskega jezikovnega ozemlja, ki se nahaja v Republiki Italiji, se v smeri od severa proti jugu govorijo sledeča narečja: ziljsko narečje v Kanalski dolini, rezijansko narečje v Reziji, tersko narečje v Terski in Karnajski dolini, nadiško narečje v Nadiških dolinah, briško narečje v Brdih, kraško narečje na goriškem Krasu in na delu tržaškega Krasa, ki sega od Devina do Proseka, notranjsko narečje od Proseka do Bazovice vključno s Trstom in rižansko podnarečje istrskega narečja v Bregu in Miljah. Z vidika tipološkega jezikoslovja, ki upošteva sodobno delitev na narečne skupine, je ziljsko narečje v Kanalski dolini del koroške narečne skupine, vsa ostala omenjena narečja pa so del primorske narečne skupine. Z vidika genetskega jezikoslovja, ki upošteva zgodovinski razvoj, so omenjena narečja tako razdeljena po narečnih ploskvah: ziljsko in rezijansko narečje sta del severne slovenščine oziroma koroške narečne ploskve; tersko, nadiško, briško in kraško narečje so del zahodne slovenščine in spadajo v t. i. beneško-kraško narečno ploskev; notranjsko in istrsko narečje pa sta zgodovinsko gledano del južne slovenščine in dolenjske narečne ploskve.
Verjamem, da se kdo izmed vas zdaj upravičeno sprašuje, ali sem svojo vlogo slavnostne govornice morda zamenjala za vlogo predavateljice. Nisem. Menim pa, da je pomembno, da me najprej spoznate za to, kar sem, in v okviru tega, kar najbolje poznam. Poleg tega smo danes v tej dvorani zbrani Slovenci s celotne zemljepisne širine našega poselitvenega prostora in se mi je zdelo zanimivo, da nekaj besed posvetim tudi temu, kako se je naš jezik rodil in zakaj govorimo različna narečja.
Odrasla sem v Devinu v slovenski družini. S starši, starimi starši, sestrama in bratranci sem se pogovarjala in se še pogovarjam v slovenščini. Obiskovala sem osnovno šolo s slovenskim učnim jezikom v Devinu, nižjo srednjo s slovenskim učnim jezikom v Nabrežini in sem nato maturirala na klasičnem liceju Franceta Prešerna v Trstu. Po končanem šolanju so se možnosti nadaljnjega izobraževanja v slovenskem jeziku v domačih krajih izčrpale. Tudi študijsko sem se želela posvetiti slovenščini: zelo me je namreč zanimal naš jezik in predvsem njegova zgodovina. Odločila sem se, da bom univerzitetni študij nadaljevala v Ljubljani, ker sem vedela, da bo študijski program za slovenščino veliko bolj popoln v državi, kjer je slovenistika nacionalna veda, z razliko od Italije, kjer je slovenščina na univerzi bolj slovenščina za Neslovence. V Ljubljani sem torej doštudirala slovenistiko, primerjalno slovansko jezikoslovje in primerjalno (indoevropsko) jezikoslovje. Zdaj, ko pišem svojo doktorsko disertacijo, sem zaposlena na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani, v dialektološki sekciji. Če se ozrem nazaj na svojo prehojeno pot, vidim, da sem pravzaprav opravila pravi cursus honorum na področju slovenskega jezika. Danes, in suo anno, sem bila deležna te časti, da lahko stojim pred vami na govorniškem odru. Lastna hvala, cena mala, si bom reka tudi sama. A verjemite mi, da tega ne govorim zato, da bi se bahala s svojimi dosežki, temveč zato da pokažem in dokažem, da se lahko zgodi tudi to, kar se mi je do zdaj zdelo nemogoče, in sicer da tudi kdo iz naših vrst, naše – v tem primeru prav zamejske – gore list lahko doseže položaj na samem vrhu slovenskega jezikoslovja v naši matični domovini. Nemalokrat sem se vprašala, če si to mesto res zaslužim in če sem zanj dovolj pripravljena, dovolj podkovana, dovolj dobra. Manjšinci se namreč z veliko težavo znebimo prirojenega občutka manjvrednosti, ki ga vseskozi gojimo v odnosu do večinskega naroda, s katerim sobivamo. Pri tem pa moram priznati, sebi in vsem navzočim, da mi ta življenjski podvig gotovo ne bi uspel, če ne bi bila deležna šolanja v svojem maternem jeziku.
In s tem smo končno prišli do teme, ki bi ji rada posvetila svoj današnji govor. Pri razmišljanju o tem, kaj bom pisala, sem se namreč zamislila v to, kaj lahko tržaška Slovenka, izvorno in kulturno sicer bolj vezana na Goriško, pove svojim sorojakom, in to v Benečiji. Lahko bi še naprej govorila o nastanku slovenskega jezika, lahko bi govorila o slovenski kulturi, lahko bi govorila o slovenski narodni zavesti, o ljudskih običajih, lahko bi govorila o gospodarstvu Slovencev v Italiji. Ampak ne, odločila sem se, da se bom posvetila temi, ki je tako pereča in nujna, da bodo brez nje vsi nadaljnji pogovori in govori o slovenski kulturi, narodni zavesti in gospodarstvu nekoč zaman. Govorila bom o šolstvu.
Tu mi dovolite, da najprej zastavim dve premisi: prvič, zakaj govoriti o šolstvu ob slovenskem kulturnem prazniku in ne o čem bolj »kulturnem« ali pa sploh o čem novem, o čem, česar niste še slišali, kar bi navsezadnje pričakovali od tako mlade govornice? Govorila bom o šolstvu, ker čutim, da moramo na tem področju nekaj nujno ukreniti in to zdaj, če želimo, da naša skupnost po celotni zemljepisni širini našega poselitvenega prostora preživi. Brez urejenega šolstva namreč ne bo mogoče vzgojiti in izobraziti novih kadrov in bo, kot že rečeno, vsak naš nadaljnji pogovor o vsaki drugi tematiki nesmiseln, saj v prihodnosti sploh ne bomo imeli ljudi, ki se bodo s temi tematikami lahko spopadali.
Druga premisa pa je, da sem se v tem govoru odločila, da bom govorila o naši skupnosti ali o slovenski skupnosti, ne da bi se pri tem izrekla, ali gre za jezikovno ali narodno. Moje čutenje in moji nazori so namreč odkrito na strani narodne skupnosti: zase vem, da sem Slovenka in da mi je v lestvici vrednot slovenstvo ena izmed najpomembnejših. Zavedam pa se, da če želim nagovoriti vse vas, moram dopustiti možnost, da ima kdo lahko tudi drugo identiteto in se čuti le del slovenske jezikovne skupnosti. Na tem zahodnem delu slovenskega poselitvenega ozemlja se je vendar v stoletjih zgodilo toliko različnih dogodkov in se zvrstilo toliko različnih oblasti, da je povsem razumljivo, da se ne moremo vsi poistovetiti z istimi vrednotami. Kljub temu ostaja jezik, in to slovenski jezik, ne glede na to ali govorimo o narodni ali jezikovni skupnosti, središče vseh naših dejanj, čutenj in prizadevanj. Jezik je namreč sredstvo naše komunikacije in osnovni gradnik naše naj si bo lokalne ali narodne identitete. Brez jezika nam ostane bore malo, zato mu tu namenjam toliko pozornosti.
V zadnjih nekaj tednih sem imela priložnost, da sem tako ali drugače obiskala tako rekoč ves ta naš zahodni slovenski prostor, od Tromeje do Milj. Ob vseh teh obiskih sem se vedno pozanimala tudi kako je s šolstvom, kajti kot ste morda tudi sami opazili, se v zadnjem času v našem tisku veliko piše o šoli; in s tem ne mislim le na nove vpise, ker je zdaj pač tako obdobje v letu, ko po šolah potekajo vpisi v novo šolsko leto, temveč na bolj prelomne teme.
Na Tržaškem in Goriškem, kjer imamo »enojezični« slovenski pouk, je za učitelje velik izziv, kako ravnati v razredu ob vse večjem številu neslovenskih otrok, ki se vpisujejo v slovensko šolo in ki zaradi slabšega znanja jezika precej otežujejo pouk. Na to so opozorili na okrogli mizi Slovenščina za jutri, ki je bila pred dvema dnevoma v Peterlinovi dvorani v Trstu, ampak z moje strani o tem mogoče kdaj drugič. Pri nas v zadnjem času zelo odmeva tudi potreba po novem učnem osebju in s tem povezana zagata s priznavanjem študijskih nazivov, pridobljenih v Sloveniji. Od zadnjega desetletja dalje se namreč tržaški in goriški maturantje množično vpisujejo na univerze v Sloveniji, kar pomeni, da smo priča velikemu porastu v našem maternem jeziku izobraženih mladih, ki so dosegli najvišjo raven izobrazbe v slovenskem jeziku in ki bi se radi vključili v svet dela. V zasebnem sektorju se največkrat zgodi, da se naši mladi zaposlijo raje v Sloveniji, ker so tam delovni pogoji veliko boljši kot v Italiji. Tisti, ki se želijo zaposliti v javnem sektorju, pa se največkrat želijo vrniti domov, saj se pogoji v javnem sektorju bistveno ne razlikujejo med državama. Toda javna delovna mesta v Italiji so seveda ustvarjena v skladu z italijansko zakonodajo in italijansko birokracijo, zato tisti, ki so študij zaključili v Sloveniji, težje dostopajo do njih, ker največkrat ne izpolnjujejo vseh (birokratskih) pogojev. K temu moramo dodati še evropsko zakonodajo, po kateri se med državami Evropske unije lahko priznavajo poklicni nazivi, ne pa tudi študijski, kar te postopke zaposlitve še dodatno otežuje.
Na te težave že dalj časa opozarja Klub zamejskih študentov, ki združuje študente s Tržaškega, Goriškega in Videmskega, ki študirajo v Sloveniji. In z veseljem sem v javnosti spremljala, da se nekaj na tem področju vendarle premika: do zdaj sta namreč potekala že dva delovna sestanka strokovnjakov obeh držav na to temo, kar pomeni, da imamo pri nas za to posluh, kar me navdaja z veliko mero optimizma, da bomo lahko v čim krajšem času dosegli zadovoljiv sporazum, ki bo omogočil tudi ustrezno zamenjavo kadrov, ki jih na naših šolah tako potrebujemo. Pravi čas za to je namreč zdaj: če bomo odlašali, bo naša skupnost izgubila izobražene mlade, ki se bodo zaposlili drugje, in s tem zamudila edinstveno priložnost, da generacijo izjemnih profesorjev, ki smo jih na naših šolah imeli do zdaj, nadomesti z novo generacijo v slovenščini izobraženih mladih, ki bodo še naprej skrbeli za kakovostno poučevanje naših najmlajših.
Na Videmskem je šolska stvarnost, kot vam je znano, povsem drugačna. Letos poteka 40. obletnica dvojezičnega šolstva v Špetru, na kar smo kot narodna skupnost lahko samo ponosni. Mene v tistem času še ni bilo na svetu, zato si niti ne morem predstavljati, kakšna vnema, zagon, vera in zaupanje so lahko gnali tiste, ki so takrat začeli s tem projektom v tako negotovih okoliščinah. Od samih začetkov, preko parifikacije do priznanja statusa državne šole je špetrska dvojezična šola postala eno od najpomembnejših, če že ne najpomembnejše središče slovenskega življa v Benečiji. Na tem mestu lahko vsem, ki ste si prizadevali za uresničitev teh sanj, samo čestitam in želim še na mnoga leta pri izpolnjevanju tako pomembnega poslanstva, kot je izobraževanje otrok, jutrišnjih odraslih soustvarjalcev našega kulturnega prostora, v našem maternem jeziku.
Če iz Špetra prihajajo tako spodbudne novice, ne moremo enako trditi tudi za Tersko in Karnajsko dolino, Rezijo in Kanalsko dolino. Pa začnimo s konca: v zadnjem času smo lahko v medijih brali, da je od letošnjega šolskega leta stekel eksperimentalni pouk v slovenskem jeziku v šolah v Kanalski dolini. Kanalska dolina ima pred drugimi dolinami na Videmskem, kjer živijo Slovenci, to prednost, da je bila zgodovinsko del Avstrije in da jo je »novi« slovenski knjižni jezik v času svojega nastanka v drugi polovici 19. stoletja, dosegel tako kot Tržaško in Goriško. Tu namreč ne naletimo na dilemo poučevanja v knjižnem jeziku ali narečju, ki ga mogoče lahko najdemo kje drugje po Videmskem, ampak žal se slovenščina po prvi svetovni vojni ni več pojavila v šoli in si v zadnjih 25 letih le s težavo utira pot med šolske klopi. Eksperimentalni pouk slovenščine in nemščine, ki so ga uvedli letos, se še ne izvaja v polnosti in zanj tudi ne moremo reči, da ima zagotovljeno svetlo prihodnost. Najprej se moramo zavedati, da tu ne govorimo o pouku v slovenskem jeziku ali kvečjemu v dvojezični obliki, temveč le o pouku slovenskega jezika kot učnega predmeta. To občutno zmanjšuje možnosti, da učenci jezik zares usvojijo, hkrati pa zmanjšuje ugled jezika, ker ga postavlja na raven tujih jezikov, in zmanjšuje njegovo funkcijsko zvrstnost, ker jezik v takem položaju ne more pokriti vseh funkcij. Ali ne bi tudi v Kanalski dolini, kjer je slovenski jezik, tudi knjižni, že zgodovinsko prisoten, zaslužili vsaj dvojezičnega slovensko-italijanskega pouka? Poleg tega tu ne gre samo za vprašanje učnega predmeta, torej slovenskega jezika le kot učnega jezika ali pa v obliki dvojezičnega pouka, temveč gre tudi za vprašanje načina poučevanja, ali točneje načina financiranja tega poučevanja v okviru italijanskega državnega šolskega sistema, ki do zdaj še ni urejeno.
V Reziji je situacija nekoliko drugačna. Postopna asimilacija poteka sicer na enak način kot povsod po Videmskem: starejša generacija žal umira, srednja generacija je tista, pri kateri se je iz raznoraznih razlogov zgodil jezikovni obrat v prid italijanščini, najmlajša generacija pa je žrtev tega obrata in ne pozna več jezika svojih dedkov in babic. Zaradi geografske odmaknjenosti, zgodovinskih dejavnikov in političnega dogajanja, ki je privedlo do izrazite nenaklonjenosti slovenskemu knjižnemu jeziku in ideji o pripadnosti slovenskemu narodu nasploh, je Rezija po mojem edina izmed naših dolin, v kateri je nujno najprej vzpostaviti pouk v narečju oziroma pouk narečja. Ob odsotnosti slovenskega knjižnega jezika se je tu kljub temu uveljavila bogata besedilna tradicija v lokalnem slovenskem narečju, ki je v letih pridobil status t. i. pisnega narečja. Rezijane je treba torej najprej opismenjevati v njihovem narečju in jih podučiti, da je tudi jezik pomembna vrednota, še pomembnejša od pesmi, pravljic in plesa. Neka skupnost, naj si bodi jezikovna, narečna ali narodna, lahko preživi le, če je v njej živ njen jezik. Vsi ostali gradniki njene kulture brez jezika izgubijo vrednost in niso več gradniki kulture, temveč le drobci folklore. Rezijani se morajo zavedati, da je ob folklori nujno poskrbeti za živ utrip njihovega jezika, kajti samo preko njih lahko to narečje preživi in zaživi. Rezijanščina mora biti sistematično izvajan učni predmet v vseh letnikih obveznega šolanja v dolini. O uvedbi pouka slovenskega knjižnega jezika bomo lahko začeli razmišljati šele, ko se bo prijel pouk rezijanščine. Upam, da se z mojim razmišljanjem strinja tudi letošnja nagrajenka ob našem kulturnem prazniku, neutrudna Luigia Negro. Nagrajenki iskreno čestitam, ker sem prepričana, da bi bilo danes v Reziji brez nje bistveno drugače, kot je. Lipa mo Luuǵica, ja si fïs vësala, da isi premjo an re tabë! Bu ti lunej za wsë itö, ki tï si naredila wse ise lita ano tï šćë rüdi dileš za Rezijo nu za wašë rozajonskë romoninjë! Vimo wsy, da to nï bilo rüdi lehko. Bu ti lunej karjë čas!
In smo vendar prišli še do zadnjega geografskega območja, ki ga do danes v svojem govoru še nisem obdelala in ki mu je posvečen drugi del današnje proslave. To sta Terska in Karnajska dolina. V intervjuju, ki ga je pred nekaj dnevi imel Igor Černo za slovenski program Deželnega omrežja RAI, je gost povedal, da za slovenski utrip v vaseh, kjer se govori tersko narečje, skrbijo samo kulturna društva in druge organizacije, kar pomeni, da vse, kar je v zvezi s slovenščino, poteka samo na prostovoljni in ljubiteljski ravni. Pouk slovenskega jezika je omejen na največ eno uro tedensko v Tipani in eno uro tedensko v Njivici pa še to samo za pol leta. Kako lahko pričakujemo, da bo slovenski jezik tu preživel brez ustreznega pouka, je seveda retorično vprašanje. Ti kraji so pod velikim pritiskom retorike lokalnih oblasti, ki bi želele, da bi se tersko narečje obravnavalo kot poseben slovanski jezik, ločen od slovenskega. Ko bi vendar to naredili in bi v šolah uvedli pouk terskega narečja, bi bil to že velik korak naprej, ampak do zdaj niti o tem še ni ne duha ne sluha. In dovolite mi, da tu izrazim svoje olajšanje, ker se to še ni zgodilo. Vprašanje, ali je tersko narečje slovensko narečje, je brezpredmetno. In prav tako brezpredmetno je vprašanje, ali ne bi namesto slovenskega knjižnega jezika v šolah raje uvedli pouk narečja. Resnično obžalujem – in verjamem, da prav tako tudi mnogi izmed vas –, da v Tipani in Njivici še nimamo urejenega pouka slovenščine. In ne obžalujem samo tega: v Terski dolini potrebujemo tako obliko šolanja, kot jo imamo v Špetru, tj. dvojezični slovensko-italijanski model, v katerem polovica pouka poteka v knjižni slovenščini in lokalno narečje otroci spoznavajo v neformalnem okolju med popoldanskimi in drugimi dejavnostmi.
Ta hiter in površen pregled stanja slovenskega šolstva, pouka v slovenščini in pouka slovenščine na Tržaškem, Goriškem in predvsem na Videmskem nam je pokazal, da je ena izmed največjih težav, s katerimi se soočamo, na eni strani pomanjkanje učiteljev slovenščine in na drugi strani pomanjkanje sistematiziranih delovnih mest za te učitelje. Kako si lahko namreč predstavljamo, da se bo kdo, sploh od mladih, zanimal za ta poklic, če za to niso predvidena stalna delovna mesta in so pogoji tako prekarni in negotovi, tako rekoč odvisni od dobre volje lokalnih oblasti na občinskih ravneh (niti ne deželni ali državni). Nujno je torej, da si zagotovimo kontinuirano financiranje slovenskega pouka v krajih na Videmskem, kjer take kontinuitete še ni. Italijanski šolski sistem nam je dolžan nuditi to pravico in mi sami moramo poskrbeti za to, da si to pravico izborimo! Menim, da je nujno, da si od zdaj naprej začnemo prizadevati, da to situacijo uredimo v čim krajšem času. To mora biti naša prioriteta, saj ponekod lovimo zadnje žive govorce slovenščine. Pritiskati moramo na italijanski šolski sistem preko pravic, ki jih uživamo v skladu z deželno avtonomijo, da se ustvarijo stalna delovna mesta za učitelje slovenščine, da se bo lahko slovenščina začela sistematično poučevati kot lokalni jezik v vseh italijanskih šolah, ki spadajo v ozemlje zaščite v smislu državnega zakona 38/2001, in da se po možnosti v Kanalski in Terski dolini vzpostavi dvojezični model šolanja vsaj v eni izmed šol v vsaki dolini, da bo lahko naše celotno zahodno slovensko poselitveno ozemlje nudilo šolanje v slovenskem jeziku za tiste, ki si tega želijo. Mislim, da si kot slovenska skupnost to zaslužimo in da to dolgujemo vsem, ki bodo rojeni v to skupnost za nami. Samo tako bomo lahko zagotovili ustrezno šolanje svojih otrok v svojem jeziku in ustvarili jamstvo za naš obstoj tudi v prihodnje. Če tega ne bomo storili, bo prihodnost slovenskega jezika v šolah na Videmskem, z izjemo Špetra, vedno pod vprašajem in vedno na prepihu. In s tem tudi obstoj naše skupnosti.
Nočem reči, da je ta naloga lahka. Verjamem, da se tudi zato do zdaj stvari še niso uredile. Ampak prepričana sem, da ni nemogoča. Sprašujem se, zakaj do tega vendar še ni prišlo? Jaz vidim tu samo dve možni razlagi. Že vnaprej povem, da bom na tej točki zelo ostra in da nobena od teh možnosti nam nikakor ni v ponos.
Prva možna razlaga, zakaj še ni prišlo do vzpostavitve sistematičnega šolanja v slovenščini na Videmskem, je, da se preprosto nismo zmožni spopasti s tem problemom. Pri tem se spontano pojavlja vprašanje: kako je mogoče, da tako organizirana skupnost, ki je v zgodovini kljubovala tolikim nevšečnostim, ne premore ljudi, ki bi se mogli spopasti s tem problemom? Druga možna razlaga pa je, da je situacija na Videmskem že tako brezupna, da se nikomur ne zdi vredno vlagati energije v vzpostavitev sistematičnega šolanja v slovenščini za slovensko skupnost, ki je tako ali tako že obsojena na propad.
Opozorila sem vas, da bom ostra. A glejte, zdi se mi edino pošteno, da si stvari povemo iz oči v oči, naravnost, odkrito in brez zadržkov. Še enkrat ponovim, da bi danes lahko govorila le o nastanku slovenskega jezika, o slovenski kulturi, o narodni zavesti, o ljudskih običajih. Lahko bi se sploh ne dotaknila te teme, lahko bi le nizala lepe všečne fraze, da bi bili vsi zadovoljni in bi žela bučne aplavze. Toda situacija je tako kritična, dragi sorojaki, da si na tem mestu res ne moremo in ne smemo privoščiti nobenega sprenevedanja.
V 6. stoletju so Slovani zapustili svojo pradomovino v severnokarpatskem bazenu in se razselili na vzhod, jug in zahod. V zgodovini imenujemo to obdobje preseljevanje narodov ali preseljevanje ljudstev. Žalostno je, da nekateri naši otroci tega ne bodo nikoli slišali, ker bodo obiskovali le italijanske šole in bodo v šoli obravnavali le »barbarske vdore«, le invasioni barbariche. In še bolj žalostno je, da se večina teh ne bo niti zavedala, da so ti Barbari, ki so nekoč napadli veličastno rimsko cesarstvo, pravzaprav oni sami oziroma njihovi predniki.
Zamislimo se: če si bomo zdaj zavihali rokave, če bomo zdaj šli v akcijo, če si bomo zdaj začeli s konkretnimi dejanji prizadevati za vzpostavitev sistematiziranega slovenskega šolstva, kjer ga še ni, bo čez 25 let tu namesto mene lahko stal mlad človek iz Barda, iz Ukev ali celo s Solbice. Mogoče bo javno izrazil hvaležnost naši, vaši daljnovidnosti, da pred 25 leti niste obupali, se niste zadovoljili s statusom quo, temveč ste njemu in še mnogim drugim omogočili, da lahko na tem odru spregovori v slovenščini. Če zdaj ne bomo storili ničesar, bomo čez 25 let v omenjenih krajih dobesedno preštevali zadnje govorce na prstih dveh rok, če že.
Če je bila naloga slavnostne govornice zaupana meni, ki sem predstavnica mlade generacije, bom svojo vlogo pač izkoristila do konca in jo oplemenitila z veliko mero idealizma, ki je tako značilen za nas mlade. Med pisanjem mi je na misel prišel citat iz Svetega pisma, in sicer Matejev evangelij 18,19: »Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih«. Ta citat me vedno navdaja z velikim upanjem. S tem ne mislim izrecno na versko vsebino, temveč tudi na moč, na ogromno količino pozitivne energije, ki jo lahko sproži kolektivna prošnja. Med osmimi milijardami ljudi, kar nas je na svetu, se bo zagotovo kje našel kdo, ki bo v istem trenutku izrazil isto prošnjo, isto željo, isto hrepenenje kot jaz. In ta misel me opozarja, da nič ni izgubljeno, da nič ni brezupno, ker me spominja, da na svetu vendar nisem sama, da še kdo zagotovo čuti tako kot jaz. In danes želim verjeti, da večina v tej dvorani čuti tako kot jaz. Da večino izmed vas neizmerno boli situacija, v kateri se je znašla naša narodna skupnost, posebno naši sorojaki na Videmskem, in da večina izmed vas goji podobno željo kot jaz, da bomo lahko kaj naredili v tej smeri, in upanje, da bomo to lahko naredili čim prej. Ko bodo po naših vaseh umirali zadnji govorci in zadnji Slovenci, bo takoj za njimi umrlo tudi upanje. Upanje vendar umre zadnje, kajne?”
V Čedadu, 25. februarja 2024
